Naša čustvena stabilnost je odvisna od vzdrževanja naših čustev... Pa res? A se v življenju gre zares za to, da držimo, da zadržujemo naša čustva ali pa se gre za nekaj povsem drugega? Kajti, ko držimo, zadržujemo neko čustvo, smo nejgov ujetnik in se moramo ukvarjati s tem, da ga ne izpustimo iz zapora, kjer nam daje občutek, da je tako in tako in nič drugače.
Ljudje smo zelo nenavadna bitja. Čeprav vemo, da smo se ob nekem trenutku počutitli nezaupljivi, kar so nam seveda povedala naša čustva, zelo radi zadržujemo občutek, da je tudi sedaj tako. Naslanjamo se na čustvo, ki je bilo znotraj našega telesa takrat in ga ne izpustimo.
Vzamemo ga za dano in ga vskladiščimo, kot v podjetju, v skladišče. Seveda pa tudi nanj zapišemo: “Nezaupanje!” in za nas je zgodba končana. A ob tem pozabljamo, da je okolica zelo dinamična, da se spreminja in da so okoliščine, ki so vodile, da se je znotraj nas prebudilo čustvo nezaupanja, da se so vsekakor spremenile.
Nemogoče je namreč živeti življenja z vsemi temi škatlami v našem skladišču in biti svoboden. Kajti, ko pride spet neka priložnost, ki bi ji lahko zaupali in se popeljali na valu uspeha, bomo še pred tem pogledali v naše skladišče, poizkali škatlo z napisom: “Nezaupanje!”, jo razpakirali in preprosto... Odnehali.
Svojo stailbost bomo zelo elegantno zamenjali s paketom, na katerem piše “Nezaupanje!” in bomo rekli, uh, kako lepo je biti stabilen v življenju. Ni se mi potrebno ukvarjati z nezaupanjem.
Pa je to res to, kar si želimo oz. si res to želimo za svoje zaposlene? Veste, tisti, ki vodi, ima največji vpliv, najbolj ga poslušajo, najbolj mu verjamejo, najbolj pa tudi verjamejo njegovim čustvom. Kar posvojimo misli, koncepte, čustva...
Pa je res to to, kar si želite za svoje podjetja, zaposlene, sorodnike, prijatelje, znance - da jih boste namreč krmili s svojim nezaupanjem do življenja, med tem, ko boste želeli spremeniti svet na boljše? Ali pa si zares želite ustvarjati svet pa svoji podobi, ki ni obremenjena z nezaupanje ali kakršnim koli drugim čustvom?
Čustva so v našem telesu zaradi tega, da se lažje orientiramo po življenju. So hipna, saj nastanejo v trenutku in tudi v trenutku izginejo. Nekatera se ustvarijo zaradi spomina na to, kar nas je navdajalo v preteklosti, nekatera pa so sveža in kar vrejo iz nas. Se še spomnite, kako je skozi vas vel mir in osvobojenost pri sprehodu skozi gozd? No, gozd ni obremenjen z nezaupanjem, besom, žalostjo, ubupom preteklosti. Gozd le je in se ne ozira na to kar je bilo v preteklosti, temveč ga zanima le to, kar je sedaj, v sedanjosti.
