Le stabilen človek je tisti, ki lahko zagotavlja stabilne rezultate. Kajti, če človek, tisti, ki ustvarja rezultate, ni stabilen, potem se to, kar se ustvari bodisi tako ali čez nekaj časa začne krhati, rušiti. In to ni to, kar si želimo, ali?
Stabilnost je ena velikih vrlin v življenju, ki nam omogoča, da lahko pravimo, da nekaj obstaja na način, ki nam služi, kot smo si želeli. Takšno stvar lahko potem izkoriščamo tako dolgo, dokler si jo pač želimo in jo prenehano, ko nam ne služi več.
A kdo je tisti, ki pravzaprav ustvarja stabilne rezultate oz. Od česa so odvisni stabilni rezultati. Sedaj že dobro vemo, da je veriga stabilna, kaor stabilen je najšibkejši člen v verigi. Pa sploh vemo s kakšno verigo se v življenju ukvarjamo in kaj so naši najšibkejši členi?
Ne, življenje ni preprosto in ko že mislimo, da so naše verige (poslovanja, delovna sila, državljani, družine) stabilne, jih nekaj zlomi in sistem se začne rušiti. A ob tem, da bi vedeli, kako stabilen je naš sistem sploh potrebuejmo neke sifisticirane analize in besede, ki jih opisujejo, ali pa je resničnost malček drugačna?
Ljudje smo čudoviti stroji, naša telesa so opremljena s premnogimi senzorji, ki nas na takšen ali drugačen način opozarjajo na motnje snotraj sistemov. Za to imamo oči, ušesa, voh, imamo po tudi nekaj kar nam bolj neposredno odgovarja na vprašanje glede stabilnosti.
Gre se za naš sedmi čut, in tukaj ne govorim o nečem nadnaravnem, nečem, kar jih ima prirojeno le peščica, drugi pa so izpodvrženi materi naravi, da naredi z njimi kar si pač želi.Vsi, čisto vsi, smo namreč opremleni s čutenjem, z občutki, slutnjami, le brati ne vemo signalov, ker pri njihovem zaznavanju še vedno vidimo preveč osebnih interesov in želja.
A v trenutku, ko se odpovemo osebnemu in pogledamo na dobrobir sistema, postane naša slika o tem, kako stabilen je naš sistem dosti bolj ostra.V njem vidimo, čutimo razpoke. Čutimo, da z njim nji vse kot je treba, kajti ne vidimo le sebe, kot glave sistema, temveč kot tistega, ki je njegov del.
Res je, naš sistem je toliko trden, kolikor trdni so njegovi deli. In če mislimo, da lahko z našo močjo volje, fizično močjo ipd., popravimo druge dele, se motimo. Ti deli se lahko popravijo le sami. In kako? Tako, da jim damo pogoje, da se popravijo sami.
Človeška bitja smo zelo preprosti stroji, a po drugi strani zelo komplicirani in nihče od zunanjih gledalcev, opazovalcev ne more z gotovostjo vedeti kaj kdo potrebuje, da se bo počutil boljše, da bo deloval na najbolj primeren način za najbolj optimalno delovanje sistema. Ljudje namreč imamo poleg fizičnih teles, občutkov in misli, še čustva. In če se ta čustva ne zadovoljijo, potem sistem ne deluje, kot bi moral.
Zaradi nestrpnosti v čustvih, morda nekateri deli izvajajo prehitra opravila, kar lahko povzroči razpoke, še ne dokonca zaceljene rane pri nekaterih drugih delih, drugi so morda zaradi jeze vzkipljivi, kar začne motiti druge dele sistema in jih postavljati iz ravnovesja, tako da ne morejo opravljati svojih zadolžitev na najbolj optimalen način...
Kakorkoli že obrnemo stvar, smo ljudje še vedno čustvena bitja, pa četudi jih nekateri tako uspešno skrivamo ali zanikamo. Potlačena čustva v ljudeh povzročajo še večje napetosti, ki prej ali pozneje vodijo do tega, da vzkipijo ob nepravem trenutku, kar povzroči nepotrebno rušenje prej postavlhjene stabilnosti sistema. V življenju ni pač vsak za vse, kar pa lahko storimo je to, da ljudem omogočimo, da so njihova čustvena življenja čim bolj varna.
