Svet gre skozi začasno stanje kaosa v mnogih pogledih, vendar še posebej, ko se gre za različne cerkve, njihove religiozne dogme in teološke doktrine. Ljudje, posebno mlajše generacije se upirajo tradicionalni moči, avtoriteti in dominaciji, ki so jo nekatere teh inštitucij izvajale tisočletja. Sistemi znanstvenega raziskovanja, analiza, primerjave in sklepanja prevzemajo krmilo v umih ljudi in to je uporabljeno na vseh nivojih mišljenja in zato tudi v religiji. Rezultat tega je, da so ljudje začeli spraševati in zavračati avtoriteto teh starih inštitucij. Prihaja do postopnega prebujenja zavesti duše in njenih moči, in ko se kombinira z bolj mentalnim pristopom le-to vodi do razlastitve in izpodrivanja moči cerkva.
Poreklo in zgodovina religij ter temelj njihovih dokrin se ponovno preiskujejo in mnogo včasih vzpostavljenih konceptov kot o naravi človeka, njegovi usodi in njegovi duši, kot tudi o božanski naravi se ponovno tehtajo in celo zavračajo. To vodi do neskončnih prepirov, zmede in nesigurnosti in posledično vsakodnevno vznikajo nove šole. Iz te mešanice misli, idej, idealov, špekulacij in teologij se da oblikovati glavne linije misli.
Najprej so tam ti, ko prisegajo na njihovo tradicionalno religijo v njenih mnogih oblikah. Ti ponavadi spadajo k starejšim generacijam in cenijo ubogljivost že od nekdaj postavljenih teoloških in religioznih avtoritet, raje kot ubogljivost vodstva zavestno prepoznane duše. Ta skupina se pogosto razlikuje z njihovim predanim odnosom, ki lahko preraste v fanatične proporce in je spodbodena z netoleranco. Njihova natančna zavest je včasih pohabljena in je izkrivljena z dogmatičnimi koncepti in nelogičnim zaključkom razsvetljenega človeka. Božanska inteligenca, ki jim je bila podarjena je omalovaževana – to se lahko nanaša na katerokoli fazo Bogu predanega življenja, vendar ne na njihovo religijo. Ti tradicionalisti so zato primer fosilov na področju religije in so se nesposobni prilagoditi pospešeno razkrivajočemu svetu novih idej, novih vizij in duhovnega razvoja; stališče, ki ga vzdržujejo je obsojeno na izumrtje.
Drugič obstaja mala nerazvita skupina ezoterikov, ki pravtako oblikuje majhno manjšino, toda pospešeno raste v večje dimenzije. Ta skupina ni sestavljena iz teh, ki so se uprli religioznim ustanovam; mnogi od teh so samo neposlušni mladostniki, ki se upira avtoriteti in tradiciji in pogosto nima nič stvarnega v umu, kar bi zamenjali za tisto kar uničujejo. Uporniki tudi vključujejo mistike, idealiste in potencialne mislece, ki sčasoma znova najdejo svoje ravnotežje in lahko potem razburkajo red druge skupine.
Ti, ki zares sestavljajo drugo skupino so globoko duhovno orientirani in jih lahko imenujemo intelektualni mistiki, kjer je njihova predanost mentalno osredotočena in ne le čustveno vodena. Njihov pristop do religije je skozi um in je pazljivo in globoko razmatran. Ne pripadajo nobeni organizirani skupini ali narodu ali nobeni rasi, barvi ali veroizpovedi – njihova edina vez je, da govorijo isti duhoven jezik. Medsebojno se prepoznavajo preko istomislečega miselnega življenja, vzdržujejo enake nukleuse verovanj brez, da bi bila le-ta dogmatično opisana in zavračajo iste nebistvene.
To majhno skupino se lahko smatra kot člana Univezalne Cerkve in gradijo duhovne nukleuse prihajajoče Nove Svetovne Religije, ki bo končno združila ljudi vsega sveta v eno duhovno enoto.
Splošni jok gorja dandanašnjice odmeva skozi religiozen svet in učinkuje, da se človek obrača stran od cerkva. Temu ni tako zaradi pomanjkanja duhovnega zavedanja – nasprotno, prihaja do zelo pomembnega duhovnega prebujenja po svetu z nujo po iskanju Resnice - človek se nikoli prej ni nagibal tako v duhovnost in potreboval duhovnih vrednot, ponovnih vrednotenj in spoznanj.
V preteklosti so vse religije, vključno z Budizmom, Hinduizmom, Mohamedizmom in Krščanstvom ustvarjali izredne ume, mislece in voditelje, ki so v popolni jasnosti formulirali svoje ideje o Bogu in pomenu Svetih spisov v dokrine in te so bile v poteku časa sprejete ter vsiljene kot dogme s strani religioznih in s strani nerazmišljujočih in nevednih množic. Toda mlajšim generacijam je bilo tega postopka dovolj; dosegli so stopnjo, kjer jim predpisi diktirajo to kar naj verjamejo ali ne verjamejo; želijo svobodo v vseh ozirih, toda najbolj svobodo uma. V svoje prepričanje bodo vključili, kar jim njihov razum in intuicija devolita, da verjamejo, bodisi eksperimentalno ali absolutno in potem bodo potegnili iz tega svoje lastne zaključke in prišli do svojih dokončnih skepov.
Pozornost se polaga na omejojoč in zaostal učinek ozkega pogleda mnogih cerkvenih strokovnjakov o duhovnem razvoju svojih ovčic. Istočasno bi bilo potrebno izpostaviti, da so ti cerkveni služabniki v glavnem dobro misleči in duhovni ljudje, ki delajo po svoji najboljši sposobnosti, toda so v svojem služenju cerkvenim dolžnostim propagirali dogmatična načela namesto, da bi si dovolili, da bi bili čist kanal za izražanje Kristusovega duha v sebi, ki bi ga morali nadzirati. Če bi le lahko ti pridigarji postali Božji možje v resničnem pomenu, namesto le cerveniki in dovolili Bogu v njih, da bi govoril iz njihovih z dušo prepojenih umov, bi postali pravi duhovni vodje prihodnosti. Ti isti ljudje bi potem spoznali, da obstaja le Ena Religija in le Ena Cerkev in da isti Bog deluje skozi mnoge vere, mnoge rase in barve človeštva in mnogih religioznih posrednikov in bo polnost Resnice le prepoznana skozi končno sintezo vseh teh v Univerzalno cerkev in Eno Svetovno Religijo.
Prevod: http://www.share-international.org/archives/religion/rl_ajchurches.htm
