Vsak posameznik, iz katerekoli sfere življenja, poseduje neko določeno predanost – nekateri namen za katerega živi, čeprav obstajajo ti, katerim njihov življenjski cilj jasno izstopa in ki živijo rajši brezciljno iz dneva v dan. Drugi nejasno razločujejo meglene cilje, ki za nekatere osebe postanejo bolj razločno očrtani kot življenjski napredek in višje znanje, včasih je tudi pridobljena modrost. Preveč teh predanosti je še vedno čisto fizične ali čustvene narave in na veliko osredotočeno na meso, takšnih kot zadovoljitev čutnih poželenj ali pohlepa za denarjem ali imetjem. Druga življenja se zopet v glavnem osredotočajo na čustva, in se predanost prikazuje kot ljubezen do družine, do popularnosti, do ponosa države, ljubezni do živali ali kombinacija podobnih variacij, katerim je lahko predan večji del človeških energij. Ali pa je predanost lahko dvignjena na mentalni nivo in se predstavlja kot ljubezen do znanosti, filozofije ali religije, katerim so lahko fizične, astralne in mentalne energije predane.

V primeru učenca bi tudi morala obstajati predanost, vendar pa je potrebno vaditi, da se ta dvigne iz čustvenih na mentalne nivoje. Nagnjenost je, da bi razvili osebno predanost do Mojstra, toda to je potrebno opustiti. Mojstri ne želijo ali potrebujejo osebno predanost; vse za čemer stremijo je, da bi usmerili učenčeve energije do njegove specifične naloge ali služenja za dobrobit človeštva. Inteligenten delavec, ki lahko hodi neodvisno v luči svoje duše je večje vrednosti Veličastnim kot predana roža njihovih osebnosti. Potrebno je biti skrben, da predanost do kateregakoli visokega ideala posvečena ne postane slepilo, zamegljevanje širše vizije in celo vodi do fanaticizma. Vedno je potrebno obdržati potrebno ravnotežje.

Da povzamemo, lahko povemo, da je predanost kot izraz osebnosti zmožna povzročiti fanaticizem, ki je ločujoč, neuravnovešen in frekventno krut. Po drugi strani se bo predanost, ki je izražena pod vplivom duše, kazala kot vključujoče in ljubeče razumevanje in bo odgovarjala ciljem Plana kot celote, namesto da postavlja neprimerne poudarke na samo nek omejen aspekt.

Radost

Morda lahko pomaga pri razločevanju med sencami pripetega pomena k besedam 'sreča', 'radost', ' blaženost', kot jih uporabljamo v sedanjem kontekstu:

Sreča se interpretira kot produkt čustev in je zato osebnostna reakcija.

Radost pomeni globljo, notranjo reakcijo in jo prikliče duša.

Blaženost je duhovni efekt in je neopisljiva izkušnja, ki se jo da le prepoznati, ko se duša zlije z Monadom, Očetom in je zato občutek, ki leži onstran konceptov povprečnega človeka.

Ti, ki želijo, da bi živeli kot duše bodo izkusili kar je mišljeno z radostjo in z razliko, ki obstaja med radostjo in srečo. Obstaja radost doseganja cilja po boju, pritisku in bolečini; radost razkritja Luči po navidez neskončnem boju v temi; radost dosežka in posledično začasnega miru po prizadevanju in boju proti nasprotujočim silam; radost doseganja kontakta med dušo in sorodnim duhom; radost samo realizacije; radost dobro uporabljenega časa za pomoč sočloveku in ob tolažbe potrebnega sveta; radost vsake nesebične in nepridobitne dejavnosti, ki smo je izvedli v korist drugih; radost imeti sposobnost razločiti prve nejasne robove Plana in posledično celo večja radost prispevanja majhnega prispeva k materializaciji le-tega.

Da, duhovno življenje je polno radosti in radost bi morala biti ključna beseda učenca; radost duše bo naredila, da se bo njena prisotnost čutila celo skozi obdobja globokega osebnostnega gorja in nesreče. Radost vnaša svetlobo, preganja slepilo in nerazumevanje in prikliče moč za nalogo, ki leži pred vami. Radost v prepoznavanju notranje moči vodi k reševanju nalog, ki so se prej zdele nepremostljive in zagotavlja njihovo uspešno dokončanje. Radost zato postane pristnost osebe, ki služi.

»Ezoterična zaznava« ni splošno poznani izraz, toda je uporaben termin za označbo moči, ki se postopno razkriva v vsakem prizadevanju učenca, da bi živel in deloval na subjektivnih nivojih; le-to označuje, da je notranji kontakt in mišljenje eno z dušo, kar se manifestira v zunanjem življenju kot dobrohotno in ljubeče razumevanje; to se izraža kot modrost v dnevnih odločitvah; in postane očitno v zmožnosti sinteze in identifikacije z vsem kar diha. Zato označuje ta notranji odnos uma do z dušo prepojene osebnosti, kar se lahko orientira samo glede na lastno voljo in potrebo v katerikoli smeri.

Z ezoteričnimi zaznavami doseže učenec popolni nadzor nad njegovim čustvenim življenjem in simultano tudi uveljavlja znaten vpliv na te, s katerimi ga življenje prinese v tesnejši stik. Le-to bo opremilo učenca z večjo sposobnostjo razločevanja in bo poudarilo njegovo občutljivost na vtise in ga bo zato oblikovalo v bolj učinkovit instrument v rokah Mojstrov in v služenje Planu. Omogočilo mu bo, da postane čistejši kanal za prenos hierarhičnih konceptov in da bolje obleče navdihnjene ideale z mislijo oblikovano v snov, da bo bolj prepoznavna tem, ki se še vedno premikajo v vsakodnevnem svetu človeka.

Ezoterična zaznava mora postati del normalne opreme vsakega učenca. Pravzaprav je to le drugačen način izražanja stopnje, do katere je bil vzpostavljen stik z dušo. Ezoterična zaznava se prikaže s stalno duhovno orientacijo, z vzdrževanjem stanja opazovalca in s študijem, meditacijo in služenjem. Stopnja do katere je razvita bo tudi določila učenčevo resnično sposobnost življenja s priklicom (invokacijo) in obuditvijo (evokacija).

Molčanje in tišina

Bistveno je, da mora učenec pokazati mere obzirne molčečnosti glede na svoje notranje duhovne izkušnje. To je v glavnem zato, ker obstaja v primerjavi z njimi še vedno le malo tistih, ki so sposobni razumeti to duhovno dogajanje, s posledično nevarnostjo, da ne bodo razumljeni. Položaj je seveda prav drugačen, ko se srečajo sodelavci in kjer obstaja enost misli; tukaj se duhovne stvari razumejo in se jih lahko zato svobodno razpravlja.

Kot splošno pravilo modro ostati v tišini s spoštovanjem do mentalnega dela, je še vedno v kreativnem procesu; brezčasne besede morda težijo, da razdrobijo občutljive miselne oblike, ki so še vedno v stopnji oblikovanja in se lahko delo zato trgajoče prekine.

Nagonska molčečnost postane del potrebne opreme vseh, ki si prizadevajo na Poti, toda sočasno je to potrebno razlikovati z deljenjem znanja in določenih izkušenj z součenci.

Učenec mora razviti razsodnost, da prepozna stopnjo do katere je prišel po Poti. Razpoznava statusa je čisto osebna stvar; je nekaj kar bi moral sprejeti, in pred drugimi bi moral vzdrževati tišino in mirno nadaljevati s svojimi aktivnostmi. V splošnem se lahko vzame v obzir kot neomajno, da je več škode povzročeno z nerazsodnim govorm kot z neprimerno molčečnostjo.

Prevod: http://www.lightinfo.org/AartJurriaanse/aj-discip-devotion.htm