Prvi korak kako nasprotovati silam zla je soočiti se z držo 'neškodljivosti'. Ko so dnevne misli, besede in aktivnosti pozitivne in temeljijo na ljubezni in naklonjenosti ne more dobiti vstopa v um nobeno zlo in so lahko rezultati le konstruktivni in neškodljivi. Zato se bo rade volje podrazumevalo, da če je neškodljivost ključni odnos življenja, da bo storjenega več, da se dosežejo harmonično pogoji v osebnosti, kot do tega pride v kateri koli drugi obliki strogega reda.
Življenje človeka, ki zavestno živi kot duša, se izraža s kvaliteto neškodljivosti. To je ena najmočnejših sil na svetu dandanes in se bo razodela v dnevnem življenju kot pravi motiv, dobrohotnost, razlikovalno obsojanje, molčečnosti v govoru, sposobnost brzdati se pred impulzivnimi akcijami in vmanifestaciji nekritičnega duha. To bo dovolilo svobodno igro za sile pristne ljubezni, kot tudi tem duhovnim energijam, ki vitalizirajo osebnost in bodo začele pravo akcijo in posledično ugodne človeške odnose.
Neškodljivost na katero se nanašamo ni negativni, sentimentalni aspekt, ki temelji na ljubeči temveč na šibki predpostavki, ki zavrača prevzemanje akcije ker ne mara težav, ki bodo vznemirile obstoječo harmonijo in vnesle neudobje. Ne, to je neškodljivost, ki se dvigne iz z dušo navdihnjene osebnosti in posledično resničnega razumevanja so-človekovih težav. To je stanje uma, ki, ko je opravičeno, lahko celo vodi do drastičnih dejanj; vključuje motiv in zagotavlja, da bo dobrohotnost motivirala vso dejavnost. Takšna dejavnost ali govor lahko včasih celo prinese nestrinjajočo reakcijo, toda zagotovo, če je bil mentalni pristop sprožen s strani neškodljivosti in dobrohotnosti, potem lahko končni rezultati prinesejo le dobro. Takšen odnos bo pritegnil k učencu le dobrodejne sile, ki se jih da potem uporabiti za tiste, ki jih potrebujejo; te dobrodejne sile se lahko potem tudi uporabi za nevtraliziranje vseh izžarevanj zla.
Morda moramo podati svarilo, da celo duhoven pridih lahko nosi presežek, če je preveč intenziven. Učenec mora vedno biti uravnovešen pri vseh njegovih prizadevanjih in nikoli bežati v ekstreme kakršnekoli vrste. To je razlog zakaj morajo ezoterična učenja izvirati iz mentalnih rajši kot iz čustvenih nivojev. Če je takšno učenje zahtevane kvalitete in pravilno interpretirano, potem bi moralo imeti stabilizirajoči učinek na pripravnika, tako da so sprejemljiva njegovim razlogom in uma.
Kot posledico po drugi strani se učenec mora izogibati težnjam za kristalizacijo, kar bo omejilo nadalnje razkrivanje, toda po drugi strani bi moral zelo paziti, da bi se izogibal vsem vrstam fanaticizma, ki lahko le povzroči škodo. Zato je bistveno, da se obvaruje jasen občutek za skladnost in pravi občutek vrednosti, ki mora vedno vzdrževati človeški um v ravnotežju in mu mora omogočiti da razloči med bistvenim in nebistvenim.
Stabilnost in trdnost lahko tudi smatramo kot moč, da stojimo z jasnim usmerjenim namenom na sredini spreminjajočega se sveta okoliščin. Le duša je tista, ki lahko zato drži pokonci osebnost v njeni potrebovani drži, v svetu stresa, pritiskov in katastrofe.
Občutek za humor
Takšen odnos bi bil morda dobro vključen pod prejšnji naslov, zaradi tega, ker mora fin občutek za humor trdno soglašati z zadrževanjem ravnotežja in stabilnosti.
Takoj je potrebno ustvariti kvalifikacijo in to je, da je potrebno jasno razločiti med čustvenim, nebrzdranim veseljem ali nepravim veseljem, ki je astralne narave, kot če to primerjamo s harmoniziranim občutkom za humor, ki izbije iz dobro pretehtanega občutka za skladnost.
Učenci morajo zato gojiti občutek za humor in skladnost s tem, da ne jemljejo sebe in svojega dela preresno – na ta način se lahko preprečijo ali sprostijo nepotrebne napetosti, kar kot rezultat prinese jasnejše razločevanje in bolj učinkovito delo.
Samota
Človek oblikuje del velikega Celotnega človeštva in z obzirom do svojega dela in služenja se pritiska vedno znova in znova, da bi moral najti skupino k kateri pripada, saj bi lahko tesneje sodelovati z drugimi člani skupine. Vendar pa notranji človek vedno ostane sam, četudi je povezan s temi, ki so mu duhovno blizu. Samo v samoti lahko človek zares kontaktira s svojo dušo in v samoti je um lahko dovolj miren, da v njem ostane odtis Mojstra.
Kadarkoli pride do širitve zavesti in učenec stopi naslednji korak naprej, pride tudi do odgovarjajočega dviga njegovih vibracij, kar ga posledično vrže iz uglašenosti z njegovim obstoječim okoljem in to nujno izzove neko obliko nesloge in izolacije. Periode, ko je človek sam, ko govorimo o njegovem notranjem stanju uma, postanejo neizogibna usoda človeka, ki stremi, da bi sledil vdano Poti. Odkril bo tudi, da je samotna pot hkrati tudi Lažja Pot.
Osamljenost na katero se ta diskusija nanaša je osamljenost duše. Pogosto učenec tudi prosi za osamo osebnosti, kar se mu lahko odreče, saj narava njegovega dela zahteva konstanten odnos z drugimi. Drugič pa lahko pride do osamljenosti zaradi neprilagojenosti osebnosti v odnosu do teh s katerimi jih življenje povezuje. To so le oblike močnega stremljenja osebnosti, ki se jih da popraviti s prilagoditvami osebnosti in ne vplivajo zares na trenutno pozornost.
Strežnik bi moral paziti, da iluzija osamljenosti ne poslabša njegove prave vizije. Spoznati mora, da ni nikoli zares sam, ker je njegova duša vedno tesno povezana s temi, ki imajo svoje bitje na subjektivnih nivojih.
Vsak učenec mora izkusiti obdobja duhovne samote, na ta način, da stoji sam in tava po svoji poti v temi, se uči in bo našel svoj lasten pristop do Luči. Na ta način učenec raste, najde svoje pravo področje služenja in morebiti tudi skupino s katero sodeluje.
Prevod: http://www.lightinfo.org/AartJurriaanse/aj-discip-harmlessness.htm
