Vsak od nas živi svojo resnico na tak način, kot jo je vajen. Naučil se je interpretirati signale, ki mu jih sporoča telo in skozi njih dojema resničnost v kateri živi. Vsi mi smo mogočni kanali za brezmejno božansko ljubezen ali z bolj učenimi besedami rečeno za brezmejno energijo kvantnega polja, ki jo s svojim izraženim namenom preoblikujemo, da jo potem čutimo točno tako, kot jo želimo. Vse kar se odvija okoli nas, smo mi tisti, ki smo oblikovali naše čutenje, kako bomo to zaznali.
V začetnih stadiji razvoja zavesti zaradi lažje povezave in dojemanja tega kar se dogaja velja dogovor, univerzalni, da to kar želimo občutiti, da to najprej ustvarimo v svojem telesu in to potem posredujemo v okolje, drugim. Drugi to lahko zaznavajo ali ne, kar je odvisno od njihovega čutenja oz. razvoja zavesti, vendar pa ne glede, če drugi to zaznavajo na zavestnem nivoju, se jih lahko dotakne. Še več, tisto kar smo poslali ven kot to kar želimo čutiti, to se vrne k nam okrepljeno, da potem lahko zaznamo na fizičnem nivoju to kar smo ustvarili. In okrepljeno zaznavamo, ker smo v prvi vrsti to ustvarili znotraj naših lastnih teles in tam že je, potem pa smo še isto dobili kot povraten odmev od zunaj.
Bolj se zavest razvija, bolj ji je jasno, zakaj čutimo to kar čutimo, hkrati pa se tudi bolj odmikamo od komuniciranja, ki povzroča najprej nam slabo, potem pa še drugim in na koncu spet nam. Odpiramo se za nove vidike zaznav, ki niso samo omejene na fizično čutenje temveč začne v in skozi naše telo pritekati nov val, nov tok zaznav, ki jih občutimo v našem bitju. Hkrati pa se vedno bolj začnemo zavedati, da to kar smo prej imeli za občutenje čustev, da je to bilo samo to, da so se čustva prevajala v fizično občutenje.
Ko enkrat to sprevidimo se naša zaznava odpre, zavest se razširi za nove vidike zaznav. Takrat začnemo čutiti bolj neposredno čustva, ki ne postajajo samo bolj otipljiva temveč tudi bolj polna. Z otipljivostjo ne mislim na to, da jih lažje primemo, nasprotno še težje jih primemo in opišemo z besedami. Vendar pa pride v naše bitje popolnoma nova zaznava, ki je še bolj v stiku s tem kar smo sami in kar ustvarjamo kot svojo resničnost.
Prej smo ustvarjali svojo resničnost iz tega, kar smo čutili na fizičnem nivoju našega bitja, kar niti ni vedno bilo tisto pravo čustvo, ki smo ga čutili v srži naše biti temveč so bila k tem čustvom velikokrat primešana še umetno ustvarjena čustva našega uma in iz tega smo tudi ustvarjali našo resničnost. Vse kar smo ustvarjali je bila mešanica tega kar si želi za nas naše bitje in tega kar si želi za nas naš um in ne glede na to, da si je um dostikrat želel precej čudne stvari, ki so nas potem peljale na razne prostore naše resničnosti, smo to ustvarjali še naprej. Dokler se nismo naučili oz. ni začelo skozi našo bit pronicati nekaj bolj čistega, bolj oprijemljivega in se je naš um relativno utišal, dokler nismo pogledali na stvari iz drugačne perspektive.
Ko vstopimo v nov svet z novimi zaznavami, kjer je dostikrat tisto, kar je bilo prej črno postalo belo in tisto kar je bilo belo, črno, takrat se tudi pravila igre spremenijo. Za marsikogaršnji um bo to morda zvenelo preveč drastično in se bo temu upiral, vendar pa je čisto OK kako kdo zaznava svet in to kar se na njem dogaja in ko bo želel in če bo želel je dobrodošel, da vstopi v nov svet.
Tukaj čutenje ni več omejeno pretežno na fizično telo in tudi ustvarjanje čustev ni omejeno samo na um in na našo zaznavo okolice. Tukaj lahko, če tako želimo mi prevzamemo vajeti v roke in začnemo dopuščati, da čustva, ki jih želimo čutiti, ne ustvarimo v umu oz. fizičnem telesu, temveč samo dovolimo, da pritečejo skozi naš lasten kanal na ta svet. Razlika je seveda ta, da ko jih ustvarjamo skozi um, čustva namreč, da ustvarjamo to, za kar mislimo, da so oz. da je, ko pa dovolimo, da pritečejo skozi naš kanal, pa pridejo skozi pristna čustva, ki nas podpirajo v tem kar želimo.
Ko namreč ustvarjamo čustva skozi um takrat pač ustvarimo to, za kar mislimo,da je to, to. Če želimo čutiti radost umu zavedno ali nezavedno zapovemo, da naj ustvari radost. A težava je v tem, da lahko um ustvari radost samo takšno kot jo poznamo sami. Um ne more ustvariti najvišje oblike radosti, ki bi jo lahko čutili. Razlika je morda očitnejša, če bomo sedaj uporabili za primer obilje. Um lahko ustvari le občutek obilja v našem telesu, kot ga sam pozna. In pozna le to, kar smo izkusili v življenju.
Če smo bili skozi življenje izpostavljeni izkušanju relativnega pomanjkanja oz. borbe za obilje bo um iz teh izkušenj ustvaril občutje iz katerega bo prebral čustvo, ki bo potem ustvarilo našo resničnost. Vsak človek k sebi pritegne točno takšne izkušnje kakršna čustva oddaja. Zelo lepo se to vidi v partnerstvu, ko k sebi pritegneš točno takšnega partnerja, ki ti lahko da to, kar si sam želiš oz. kar ustvarjaš v svojih čustvih.
Ko se torej nivo in način ustvarjanja oz. prepuščanja oz. dopuščanja čustev spremeni, se spremeni tudi to, kar privlačimo v svoja življenja. Če se torej hočemo izmojstriti v privlačenju stvari, ljudi in dogodkov v svoja življenja se je potrebno torej soočiti sam s sabo in predvsem dovoliti, da čustva, ki jih želimo v svojem življenju, da jih ne ustvarjamo z umom, temveč, da dovolimo, da pridejo iz višjih nivojev zavesti, kajti v prvem primeru je vprašanje, če bo to kar privlačimo točno to kar si želimo, v drugem pa definitivno bo.
