V življenju smo naučili sami sebe, da ni dobro zaznavati nekaterih čustev. Dostikrat smo bili izpostavljeni takšnim in drugačnim okoliščinam in smo s svojim umom ocenili ali sodili situacijo, ter ocenili, da določeni načini obnašanja, ki dopuščajo, da skozi priteče neko čustvo za nas niso dobri in da se raje ne bomo tako obnašali oz. še več, da je bolje, da tega čustva ne čutimo (več) ker povzroča določene načine obnašanja. Zaprli smo dotok čustev, prepovedali si določeno ravnanje in da bi se držali tega, smo vse dogodke ali situacije, ki bi lahko povzročili takšne načine obnašanj, ki bi dovolili, da bi skozi naše bitje pritekla prava čustva, ki smo ji okaraterizirali kot slaba, pa zamenjali s čustvi, ki v našem telesu povzročajo nelagodje, sram, strah, jezo ipd. Preprosto, prenehali smo čutiti.
In vendar, to je povzročila igra naših misli in uma. Odpovedali smo se čudovitosti življenja, odpovedali smo se čutenju, a hkrati smo se tudi odpovedali prepoznavanju in ustvarjanju teh čustev. V svoje življenje vabimo mnoge stvari, za katere mislimo, da ga bodo obogatile in te stvari pridejo. Te stvari so v naših življenjih ves čas, samo roko moramo stegniti. In vendar ne naredimo tega.
Vse stvari, ki jih želimo zase in za svoje življenje so že v našem življenju. Težava je le v tem, da jih ne vemo prepoznavati. Prepoznavati pa smo jih prenehali, ko smo jim prideli priponke. Za nekatere smo povedali, da niso dobre za nas, za druge smo povedali, da so predobre za nas. In to smo povedali sami sebi. Sami sebi smo v nekem življenjskem obdobju povedali oz. prepovedali čutiti to, kar ne ustreza našim merilom tega, kar je za nas v redu. In s časom smo jih enostavno izbrisali iz našega notranjega slovarja čustev. Torej, ne čutimo.
Če želimo v naše življenje priklicati stvari,dogodke in ljudi z določenimi lastnostmi jih seveda najprej moramo prepoznati. Ni dovolj, da opazujemo druge, gledamo filme ipd., kjer so izražena čustva, ki jih želimo v svojem življenju, kajti ta čustva morda prepoznamo tam, vendar pa jih ne znamo prepoznati drugje in poustvariti. Da bi jih vedeli poustvariti je najboljši način, da ta čustva, ki so že znotraj naših življenj, da jim preprosto dovolimo, da pridejo na plano, iz globin našega bitja.
To kar smo, torej čustva, ki jih želimo čutiti in tudi tista, ki jih ne želimo čutiti, kajti oboja sestavljajo to kar želimo in enega brez drugega ni, je potrebno najprej občutiti. To je včasih težavno, saj smo nekatera tako zelo globoko potlačili, da sploh ne vemo, da obstajajo, kajšele, da bi jih prepoznali ali začutili. Najbolje je torej, da samo čutimo. Čisto vse. Da čutimo in da dovolimo, da pridejo na plano. Na ta način bomo najlaže sami sebi, svojemu bitju priznali, da ga cenimo in da cenimo vse kar prihaja skozi njega, vključno z vsemi čustvi, tako dobrimi, kot slabimi. In ko jih bomo priznali, jih bomo tudi lahko začeli prepoznavati.
