Kar pobiramo stran od drugih, je seveda naše. Pa ne tako zares, temveč je naše, dokler se tega držimo. A kaj je pravzaprav držanje drugih? Je to oprijem? Fokus? Kaj?
Vsak od nas je svoboden, svoboden pa ni takrat, ko se ukvarjajo s svetom, torej drugimi. In to s čimer se ukvarja takrat, je zelo raznovrstno, od držanja fokusa na strahu, ker se bojimo drugega, do zadrževanja v sebi sline, ker so nas prestrašili, pa vse to skrbi, da bomo zaradi drugih zboleli. Pa bomo res ali je vse le mentalna igrica sveta, ki se poigrava z nami?
Sem na ta planet smo se inkarnirali, torej prišli v zavestno zavedanje s samo enim namenom, da namreč prepoznamo sami sebe. In to ni tako lahka naloga, če nas vsi drugi odvračajo od nas samih. A kdo so pravzaprav drugi? In ali sploh obstajajo?
No, že v svetem pismu in mnogih religioznih tekstih piše, da je vse nastalo iz energa, torej tudi mi. Tudi naša izvorna iskra je eno z vsem. In to ni tako lahki koncept za nas ljudi ,saj smo vajeni vsega kar je, da je dvojno. Vse čutimo zunaj nas in znotraj nas, vse je tukaj in tam hkrati.
To dvojnost je potrebno prepoznati in potrebno je iti dalje. A težava je, da tukaj in zdaj, vsaj v tej inkarnaciji, kjer smo na zemlji, prepoznavamo samo dvojnost.
Je že res, da imamo prebliske enosti in jim pravimo navdih, spontanost, intuicija ipd. Vendar pa namen življenja ni čakati na prebliske. Namen je živeti enost, in to ne na način, da bi bila dvojnost skozi enost, kajti mnogi to počnejo.
Enost je enost in ne dvojnost. In če želimo živeti enost se je potrebno odločiti, da bomo enost živeli. A kaj to pomeni?
