A ste kdaj pomislili, kako uradna šola poneumlja našo mladino, vsaj karse odnosa do sebe tiče? Učijo nas, da je bil Decartes alfa in omega s svojim »Cogito ergo sum«. In kaj je narobe s tem? On pravi, mislim, torej sem. A to ni čisto tako, še več, njegova predspostavka je listo narobe.
In zakaj? Ker vsak, ki e čisto malo zaveda, kaj hitro lahko odkrije, da se misi pojavljajo v nečem, kar mi opazujemo.
Vse namreč, kar mislimo, da pojavi v umu, v naši glavi, in pred tem, kot se pojavijo misli, obstaja naša glava, prostor, kjer se misli pojavijo in seveda, obstajamo mi. Kajti če ne bi obstajali, potem, bi prekinitev miselnega procesa pomenilo, da smo mrtvi in da se z vsako novo mislijo spravimo v obstoj.
Obstoj ni vezan na misli, vsekakor ne na čustvovanje, na spomin, na delovanje. Obstoj sam samo je. Tudi če ne počnemo nič ali meditiramo v prostoru tišine ali nadčutne zavesti, obstajamo. S tem bi se strinjali tudi otroci, ko se igrajo, saj ne razmišljajo, ne premišljujejo, kaj bodo storili v naslednjem trenutku, temveč to le storijo.
In ko smo sproščeni, v stanju spontanosti, tudi takrat ni misli. Je samo prostor v naši percepciji, ki se želi izraziti. Ta prostor je ta in mi samo delujemo, dostikrat nismo niti toliko bodni, da be es zavedali delovanja ali razmišljanja, temveč samo naredimo.
Vsak, ki obstaja, obstaja ne zaradi misli, temveč zato, ker pač obstaja. Naš obstoj v nobenem primeru ni pogojen z obstojem misli, vsekakor pa ni pogojen s tem, da obstajajo misli, saj so misli le tiste, ki premišljujejo o tem obstoji. Torej mora sam obstoj biti pred mislimi, da bi misli lahko razmišljale o njem.
