Zemlja nas uči biti v naši lastni energiji, kajti ne bomo se naučili, drugače ne. Svet v katerem živimo je svet prestopanja mej, socializacije druženja. Pa da ne boste narobe razumeli. Z združevanjem skupnih potencialov pri kreaciji skupnega, lepšega svet ni čisto nič narobe. A težava nastane, ko hočemo biti vehementni in drugim govoriti, jim vsiljevati kdo so.
Ko drugemu govoriš kdo je, ne narediš nič kaj dobrega. Zemlja samo želi biti to, kdo je, pa ne laufa. Ljudje je nenehno govorijo, ji vsiljujejo s svojim delovanjem, mišljenjem, kdo naj bi bila. Jemljejo ji kri, sekajo njene kocine, ranjujejo njeno kožo.
Seveda ljudje to počnemo z namenom »višjih ciljev« in »človeške superiorne evolucije«, a Zemli je vseeno. Vseeno ji je kaj mi mislimo, kaj počnemo. Želi samo biti. In dokler bomo lahko živeli v sožitju, sobivanju, kjer se ne bomo preveč motili in ranjevali v jedru tega kar smo, bo v redu, vendar pa sedaj, sedaj je šlo že krepko preko te meje in Zemlja se je odzval.



