Kdo je torej ta, ki nas zaustavlja, bremza? Mi sami. A kdo smo mi, če ne to, v kar verjamemo, da smo? No, ni se potrebno preveč naprezati, smo kdor smo in v tem trenutku smo ta, kar verjamemo, da smo. Razlika je le v tem, da vsak od nas verjame v nekaj drugega.
Ljudje imamo različno razvite načine zaznavanja in čutenja, kar nas dela unikatne posameznike, ki s svojimi lastnostmi povzročajo ,da se svet vrti. Globina vsakega od nas je drugačna. Nekdo nareč čuti, kdaj je čas za stopiti do človeka in ga ogovoriti, drugega je strah, da bi mu pristopil, in se bo nekaj časa kopal v strahu, potem pa vseeno pristopil, tretji pa bo morda šel mimo in nikoli ne bo izkusil radosti, ki bi mu jo lahko prinesla komunikacija s sočlovekom.
Kar je zanimivo tu, je to, da vsi na svoje počutje gledamo iz istega prostora. Če se namreč zamislimo in začnemo razločevati od kod pravzaprav čutimo, kaj je pred tem, ko čutimo, nas bo velika večina pravzaprav prišla do zaključka, da pred tem, ko se v naših telesih pojavijo občutki, da je tam prazen prostor - naša nematerialna bit. Čudno, a ne? Ljudje, ki pa smo ja iz mesa in krvi, da smo nematerialni.
Vsa naša bit izvira namreč že od tam, kar je odkrila znanost, iz nematerialnega sveta, torej polja ničte točke, od tam, kjer ni ničesar otipljivega, pa še vedno je. Zakaj pravim, da še vedno je? Zato namreč, ker obstaja, le nevidno naših čutilom.
Vse torej kar vidimo, je posledica naše nematerialne biti, tega, kar izvira iz nematerialnega, ker je tudi ta nematerialna bit odgovorna, da obstaja energija iz katere vse je. Ljudje v bistvu smo vsemogočni, le zavedamo se tega ne. In če se vrnemo k zavedanju, tudi stres povzroča nekaj nevidnega v nas, česar se ravno ne zavedamo.
Ta nevidna inteligenca, ki smo pravzaprav mi, vsak posameznik in vsi skupaj, je odgovorna za nastanek in za gibanje tega, kar je nastalo, torej tudi energije in molekul v naše telesu. Gre se pravzaprav za višji Jaz, ki deluje v smeri tega, kar hoče izkusiti. In mi, bolj, ko se temu upiramo s svojim zavestnim umom, bolj to izkušamo na zavestnem nivoju.
Vsak seveda drugače, glede na svojo razvitost čutenja in čutil. Eni to čutijo v glavi, kot naval nečesa (!?), drugi v pljučih kot praznost (!?), tretji kot utrujenost in izčrpanost po celem telesu ali le v očesu (!?), četrti v pomanjkanju zagona in elana (!?), vsak drugače.
