Ko začne življenje iti svojo pot, je dobro, da se mu prepustimo, saj gre v stran, kamor se je namenilo. Namen kam gre življenje, je namen življenja, da se odpravi tja, kamor mu je usojeno. Nekateri temu pravijo življenjsko poslanstvo.

Zelo težko je videti kaj to je, če je človek preveč v glavi, v mislih. Zakrčenost ne pelje človeka nikamor, le v njem prebuja strah in zastalost, zaradi katere se človek ne premakne nikamor. A v trenutku, ko človek zazna, da je v njem neka sprememba povzročila boljše očutje, kot to, kar je počel doslej, je dobro, da človek začne slediti namigom življenja. Vsak namig je namreč namig, ki človeka pelje vedno bolj tja, kamor je namenjen.
Ne, to ni umska stvar. Človek ne more z umom zapopasti v katero smer je namenjen. To lahko le izrazi skozi svoj lasten izraz, skozi svoje izražanje. In ko se to izražanje začne izboljševati, ko ga spremljajo občutki veselja, polnosti, živosti je to dober znak, znak, da je življenje začelo iti še bolj v smer kamor je namenjeno.
Človek v vsakem trenutku izpolnjuje svoje poslanstvo, v vsakem v skladu s tem, kar je in kaj ve o življenju. Vsak od nas je namreč lahko podučen o tem, čemur pravimo življenje, vsak od nas lahko izve njegove skrivnosti. A za to, da bi dojel skrivnost je potrebno življenje živeti. In včasih to ni najbolj enostavna naloga.
Naša naloga ni v tem, da izbiramo najenostavnejše poti, temveč poti, ki nas peljejo k višjemu stanju zavedanja, k višji radosti. In v trenutku, ko se obrnemo stran od tega, nam življenje zapre pot v smer, kamor smo bili namenjeni.
Vsega tega ne počne z namenom, da bi nas kaznovalo, zajebavalo, temveč zato, da nam pokaže kontrast med tem kje smo bili in kamor smo namenjeni. In v trenutku, ko zaznamo, da obstajajo v našem življenju nekatere stvari, ki nas zavirajo, da bi prišli tja kamor smo namenjeni, je prišel čas, da se prepustimo in zajadramo v smer, kamor nas hoče poslati življenje.