Za študente ezoterike koncept ponovnega rojevanja ni abstraktno verovanje, ki temelji na teoriji in je zato odprto debati. Za njih je to dobro vzpostavljen koncept, ki je bil del Starodavnega znanja, ki se je poučevalo tisoče let in je posledično bilo potrjeno znova in znova v vsakodnevnem življenju. Princip primarno temelji na dualnosti človeka.
Enkrat, ko je študent sprejel premiso nesmrtnosti človeške duše ga bo neustavljiva dogma pripeljala do zaključka, da je reinkarnacija neizbežna. Kompozicija človeštva se smatra, z njegovimi rasami in narodi, z njenimi raznimi barvami in jeziki, njegovimi fizičnimi, čustvenimi in mentalnimi karakteristikami in če se za dodatek smatra, da obstaja toliko karakterjev kot posameznikov, potem se lahko oblikuje neka ideja o njeni kompleksnosti.
Točka, ki jo je potrebno poudariti je dispariteta med posamezniki. Med milijoni na zemlji nekateri umrejo od lakote in to ki umrejo od preobilja; obstajajo ti, ki nimajo ničesar in nimajo sredstev – da bi držali telo in dušo skupaj – in ti, ki zahtevajo, da njihovo premoženje upravljajo velike organizacije; obstajajo ti, ki še vedno živijo kot sužnji in ti, ki imajo moč, ki razpolagajo s premoženjem, življenji in smrtjo milijonov; obstajajo mentalno šibki in ti, ki so obdarjeni z brilijantnimi umi; obstajajo ti, ki si zapravljajo telesa in ti s sevajočim zdravjem. In podobno je možno našteti še mnogo nasprotnih stanj in karakteristik; toda nenazadnje obstajajo ti napredni učenci, katerih nižja telesa so že v popolnosti predmet tega, da jim zapoveduje duša in okarakterizirani z duhovno ljubeznijo, ki živijo preprosto zato, da služijo svojim sotovarišem.
Če bi človeku bilo darovano le eno življenje na Zemlji, samo ena priložnost, da bodisi uspe ali pogori z vsemi temi posamezniki tako neenako opremljenimi za življenjske izzive in boje, kako bi takšno stanje sploh lahko opravičili in smatrali za pravično? Kako bi posameznik lahko verjel v božjo ljubezen, ki enega opremi z vsako predstavljivo prednostjo v življenju in drugih z ničemer, brez inteligence, brez vrednih dobrin, brez priložnosti in brez duhovne zavesti? Kako bi se lahko takšna dva popolnoma nasprotna posameznika soočila pred Sodiščem in bi se jima sodilo pod enakimi pogoji? Ne, nemogoče! Noben ljubeči oče ne bi nikoli podpiral takšnih anomalij, ko zagotavlja le priložnost za odkup.
Na srečo za človeka, nimamo ljubečega očeta, na katerega modrost in pravičnost se lahko zanesemo. Nezadostnost leži v človeku, ki se niti ne more razumeti, niti si razlagati toga s čimer je obkrožen, samem.
Lahko le razlikuje le majhne delčke resnice s strani sistema v katerega je najbolj vpleten in zato temelji njegova sodba na popolnoma neprimernih dokazih. Toda kje je v takšnih okoliščinah človeku spodletelo v njegovem pogojevanju? Odgovor in zagonetka celotnega problema ležita v zavajanju in zmotni predpostavki, da se mora zaključiti evolucija in odrešitev človeške duše v enem življenju na Zemlji.
Notranji človek – duša
Neienačeni pogoji med posamezniki in rasami je resnično in oblikuje del vzorca človeškega obstoja, toda enkrat, ko razumemo razlog za to neenakost, ni več nobenega dvoma o sočutni ljubezni in pravičnosti pred našim Božanskim Očetom. Kar zapazimo pri rasah in posameznikih je le zunanji izraz stopenj razvoja, ki so dosežene s strani mnogih življenjskih komponent od katerih so vse v konstantnem stanju spremembe, evolucije in prilagajanja. Nekatere so še vedno na primitivnih stopnjah, druge pa so že zelo napredovale vzdolž Poti. Človekov glavni hendikep je pomanjkanje razsodnosti in razumevanja; njegov kratkoviden pogled, ki je poudarjen in izkrivljen v blišču astralne okolice v kateri se še vedno giblje in živi večina.
Kar bi morali prepoznati je to, da je osebnost le fizični instrument, ki ga začasno zavzema resničen, nesmrten, notranji človek – duša. Materialni nosilec mesa, krvi in kosti je vsekakor nesmrten in umre v življenjskem obdobju, medtem, ko se duša skupaj z življenjskim bistvom umakne. Mrtvo telo se nato razgradi v atomske sestavne dele, nesmrtna duša pa se prenese na enega od eteričnih nivojev, kar je odvisno od razvojne stopnje duše. Obstoj se bo normalno nadaljeval na teh višjih nivojih, le da bo duša sedaj svobodna in ne bo je več oviralo fizična zunanja ovojnica. Po dolgem ali krajšem začasnem bivanju v teh subjektivnih sferah se bo v duši razvila rastoča nuja za novimi fizičnimi izkušnjami.
V besedilih Brezčasne modrosti je podan ponavlajoč se zaznamek za razvijajoči ali razkrivajočo dušo. Če govorimo precizno je to napačno. Duša je odsev Monada ali Duha in kot taka je iskra ali odkrušek božanstva in bi zato tudi morala biti popolna. Toda 'popolnost' je relativen koncept, čeprav je naše Božanstvo, Logos našega planeta Zemlje zaključek popolnosti kot ga razumen človek, čeprav to Božanstvo, glede na starodavno znanje ostaja sprejemljivo in na večni stopnji spremembe in evolucije. Za to evolucijo rabimo 'izkušnjo'. Proti cilju, proti kateremu se razvija Logos bo le-ta vedno ostal onstran človeških konceptov, toda očitno, je za ostvaritev tega namena to bistveno za dušo, kot del razumljivega Duha, da preživi vsako možno izkušnjo, ki jo je možno doživeti skozi kontakt z gosto snovjo. Iz teh izkušenj duša potem izlušči 'bistvo', ki se prenese v Višji jaz, da služi nekemu nepoznanemu višjemu namenu za dobrobit Logosa. Vse kar zadeva človeka je dejstvo, da duša potrebuje te izkušnje in da so človeka telesa na Zemlji potrebna saj skozi njih duše lahko delujejo.
Duše začenjajo svoj dolgoletni cikel s prevzemom teles primitivnih ljudiin edini vpliv, ki ga kaže na teh telesih na tej zgodnji stopnji je navidez, da jim zagotavlja s samozavestjo, ki jo potrebujejo, da se razlikujejo od živalskega sveta. V neštetih inkarnacijah, ki pokrivajo stotisoče ali celo milijone let se te periodične ali ciklične reinkarnacije neskončno ponavljajo in duša prejema kar potrebuje za postopno razkritje, toda to ne prinaša opaznega učinka na njen instrument dalj časa. S pretekom let postane duša izbirčna in izbira telesa, ki kažejo neko stopnjo razvoja ali očiščenja; najprej so telesa osredotočena le na čisto zadovoljevanje fizičnega aspekta obstoja, toda posledično se oblike ščasoma razvijejo in se začnejo orientirati na čustveno življenje. Navsezadnje se začne buditi nižji um, kar se odraža v razvoju mentalnega telesa. Samo z razkritjem uma se duša začne uveljavljati, toda resnično vodstvo s strani duše vznikne takrat ko se fizična, astralna in mentalna telesa integrirajo in skupno delujejo kot osebnost.
Zgornja razprava lahko pomaga razložiti široko raznolikost tipa, kvalitete, karakteristik in razvoja, ki se odvija med milijardami posameznikov iz katerih je sestavljena človeška vrsta. Zato ne obstaja vprašanje nepravičnega Očeta, ki favorizira določene rase, družbe ali posameznike in kaznuje druge; kar se da zapaziti se le stopnje v kaleidoskopskem obsega vzorcev v katerih duša najde izraz. Na posameznike in narode se mora gledat mi v vseh stopnjah evolucije, od najbolj primitivne do najvišje razvite; vsak in vsakdo se prebija skozi te izkušnje, ki jih potrebuje notranja duša.
Nepremišljenemu človeškemu očesu se bodo zdele nekatere od teh izkušenj morda zoprne ali krute, toda lahko smo prepričani, da je iz nekega razloga nerazumljivo človeškemu očesu prav to kar duša potrebuje na tej specifični stopnji. Mi opazujemo človeško panoramo, ki je sestavljena iz milijonov posameznikov, od katerih vsakega vodi njegova lastna notranja duša, ki je vsaka na svoji določeni stopnji razvojnega razkritja in v procesu zbiranja dodatnih izkušenj na njenem dolgem, dolgem potovanju nazaj v dom Očeta. Zapomnite si, da na katerikoli že nizki stopnji razvoja se določeni instrument nahaja v dedanjosti so vse na isti poti, vsaka duša je prinesla ali bo prinesla iste izkušnje v preteklih, sedanjih ali prihodnjih življenjih in bo morebiti dosegla enako začasno destinacijo samo, da ni še enkrat nadaljevala po brezčasni evolucijski poti, ki pelje v skrivnostno neznano.
Aspekti ponovnega rojstva
Nekaj aspektov ponovnega rojstva si morda zasluži nekaj nadalnje obdelave:
- Intervali med Reinkarnacijo. Preveč vrednosti ni dobro pripeti posploševanju te teme, saj se pojavijo široke razlike v hitrosti, kjer se ti 'ciklični impulzi' pojavijo. Nekatere duše se mudijo eone na astralnih nivojih preden se odločijo, da se vrnejo v svet fizičnega izraza, medtem, ko druge rotirajo precej hitro. Ne glede na to lahko povemo, da malo razvite cirkulirajo precej hitro in ne zapravljajo časa na subjektivnih nivojih. Ko se duhovni razvoj nadaljuje se podaljšuje obdobje teh periodičnih umikov, dokler se dosti več časa ne porabi 'na drugi strani' kot v fizični inkarnaciji. Vendar pa se, s potjo učenca, ki se približuje njenim končnim stadijem, bodo obdobja med inkarnacijami začela spet krajšati: to je kot če bi bila duša spodbujena, da dokonča eone fizičnih izkušenj kakor hitro je možno, to je spodbuda za zaokrožitev obvez in služitvenih obveznosti, začetih med prejšnjim življenji.
- V normalnem vznikne namen za reinkarnacijo znotraj duše same. Ko se to zgodi, bo duša, ki jo podpira specializirana skupina duhovnih pomočnikov, izbrala primerne starše, ki bodo dali življenje fizičnemu telesu, in ki mora služiti duši za njen naslednji kanal izraza. Ti starši morajo niti izbrani pazljivo, ne le glede na njihove dedne lastnosti, temveč tudi z dolžnim spoštovanjem do okolja v katerem delujejo. Duša se vrača s specifičnim nameon in je zanjihovo uresničitev pomembno, da bo oblika priskrbljena z zahtevanimi potenciali kot tudi primerno okolje za potrebovane izkušnje.
- Duše pripadajo skupinam in kot pravilo je duša ponovno rojena v istem obdobju kot drugi člani njene skupine. Stopnja do katere se bodo ti predstavniki skupine družili med svojim fizičnim življenjem bo nihala. Nekateri teh članov se morda lahko rodijo v isti družini, toda to je le ena od mnogih možnosti. Občasno se bo tudi zgodilo, da se bodo vsi člani skupine reinkarnirali v istem obdobju ali v isto regijo ali raso. Ko se duša vrne domov po tem ko je končala inkarnacijo jo bodo ponavadi pozdravili člani skupine 'na drugi strani'.
- Pravzaprav imajo skupinske vezi in posledično 'ciklični impulz' skupinskih iger dosti bolj pomembno vlogo kot so mislili do sedaj povprečni ezoterični študenti. Človek si je s svojo egoistično skrbjo v preteklosti prizadeval za mnoge osebne udeležbe pri ponovnem rojevanju in razvoju, in ni prepoznal funkcije, ki jo ima izpolniti skupine ali služenje in žrtvovanje, ki je bilo prednostno za skupinsko inkarnacijo za dobrobit vsesplošne evolucije človeštva. V prihajajočih letih bo prejel ta aspekt ponovnega rojevanja dosti več pozornosti.
- Če gledamo samo na življenje duše je spol nerelevanten, ker je to pravzaprav atribut fizičnega in čustvenega obstoja. Za namen kroženja izkušenj pa bo duše periodični inkarnirana bodisi v moško bodisi v žensko telo.
Za podoben razlog bo se duša tudi rodila v narodih in rasah vseh barv in kvalitet.
- Napredne duše, ki so dosegle stopnjo kjer jim je delegirano, da izpolnijo neko specifično funkcijo kot služenje človeštvu, se morda prepriča bodisi, da odložijo prekinitev določene inkarnacije ali v drugih primerih pospešijo svoj povratek. 'Gospodarji Karme' , ko so v glavnem odgovorni za ustvarjanje pogojev za ponovno rojstvo lahko zato uveljavijo močan vpliv na trend svetovnih dogajanj prekoz z bodisi zakasnitvijo ali posepšitvijo vstopa v inkarnacijo zadostnega števila posebno 'treniranih' duš, da vodijo človeštvo v zahtevano smer. Zapomniti si je tudi potrebno, da se naprednim dušam ni več potrebno takoj inkarnirati v okviru želje, da bi dosegli mojstrstvo – za njih je priganjanje spodbuda za žrtvovanjem in bo zato služila in prispevala svoj delež v realizaciji božanskega Plana
