Sebičnost je ena najbolj značilnih groženj povprečnega človeškega bitja in, ti ki jim je uspelo izvršiti izkoreninjenje vsake sledi te karakteristike iz njihovega sistema morajo zagotovo biti blizu dosege popolnosti.
Sebičnost je eden od najzgodnejših atributov človeka in je bil božansko navdihnjen, da bi dovolil človeško samozavedanje. Izpolnjeval je tudi bistveno funkcijo zagotavljanja lastne varnosti, ki je bila posebno pomembna pri zagotavljanju fizičnega preživetja med primitivnim človeškim obstojem. Sebičnost je zato naravno stanje razkrivanja človeka in faze, ki je bila z njim mnoga življenja in skozi katero prerašča počasi. V preteklosti je služila uporabnemu namenu in je bila bistvena kvaliteta za samo uresničitev. Toda, ko človek dozoreva in se uči hoditi po Poti Luči bi se moral bolj zavedati zavestneje, da oblikuje resničen del večje Celote in bi moral zato vedno bolj pozabljati na izključno služenje le Sebi. Sinteza z notranjimi skupinami in služenjem njegovemu okolju bi morala sedaj postati njegov cilj, brez pozornosti na osebnost z vsemi njenimi nagnjenji k ločenemu obstoju.
Skozi sebičnost vrata za vstop zla v človeško bitje ostajajo odprta. Skozi mnoge izraze njegovega človeškega neuspeha zlo dobiva priložnost, da se izrazi. Torej, če se želimo spopasti z zlom in če so vrata za njegov vstop zaprta, bo prva naloga omejiti in morebiti izkoreniniti vso sebičnost iz človeškega sistema. Da bi učinkovali na to, v katerih aspektih izvisi in zato bo pozornost v malem usmerjena na nekatere teh karakteristik, ki si jih učenec mora prizadevati premagati.
Osredotočenost le nase
Osredotočenost le nase je karakteristika, ki vodi v razcepljenost. Pogosto se ustvari njen pojav zatem, ko je človek šel skozi globoke vode in ga je življenje grdo oklafutalo z nevihtami življenja. Skozi te nadloge se je naučil, bolj zanašati se na sebe in hoditi po poti sam. Vendar pa je samozaupanje priporočljiva lastnost do točke, kjer bi moral biti človek oprezen, da ne pade preveč iz ravnotežja v tem obziru, s pogledom nase kot na žariščno točko svojega malega sveta. To bo naznanitev sebičnosti in se jo bo razlikovalo s pomanjkanjem pozornosti in zanimanja za prijateljska človeška bitja.
Takšno vedenje se lahko popravi le s spreobrnitvijo v življenje požrtvovalnega služenja; da postane usmerjen navzven in pozablja nase z opustitvijo in samo predajo; s stremljenjem za služenjem kot duša – da ne poseduje ničesar in ne prosi za nič za razdvojeni jaz. Ta ista nezadostnost je tipična stopnja v razvoju narodov; večina narodov v bistvu še vedno vzdržuje sebičen odnos upoštevajoč samo interes svoje lastne države, to pa neizogibno vodi do nesoglasij z drugimi državami, ki vzdržujejo podobne ozke in nase osredotočene pristope. Edina rešitev, ki lahko morda vodi do morebitnega svetovnega miru, je da vsi narodi prepoznajo svojo povezanost z drugimi narodi in državami; da ne more noben narod (ali posameznik) na dolgi rok voditi ločenega obstoja; da se življenje lahko nadaljuje le s srečo in mirom, če obstaja deljenje, sodelovanje in vzajemna dobrovoljnost in nenazadnje, da vsi ljudje in vsi narodi kot del Enega Človeštva in Enega Sveta!
Samo pomilovanje
Samo pomilovanje je pomilovanja vreden neprijeten položaj, ki temelji na zmotnem stanju, ki pretira vsako nasprotno okoliščino in dramatizira situacije, ko so priklicane v um in na ta način izolirajo posameznika v njegovem lastnem življenju. Vsako človeško bitje bo izkusilo faze samo pomilovanja, posebej med obdobji depresije, ki se normalno pojavljajo v človeškem cikličnem napredku skozi življenje. Te blage oblike samo pomilovanja ponavadi niso resne, čeprav bi se morali usmeriti k njihovi popolni odstranitvi.
Ekstremni primeri samo pomilovanja se pojavljajo zelo pogosto in se lahko razvijejo v zares obupne udarce, kjer posamezniki izgubijo praktično ves samo nadzor. Takšno dramatično samo pomilovanje se mora smatrati kot le drugačna oblika sebičnosti ali osredotočenosti nase. Osebina pozornost se usmeri preveč nanjo. V svoji skrbi zase ne more videti življenjske težave v njihovi širši uporabi in učinku, v obzir jemlje le te škodljive posrednike kot koncentrirane in osredotočene nanjo osebno, tako da ji povzroča osebno bolečino in trpljenje; ne spozna, da drugi izkušajo to enako nestalnost in da to niso nič drugo kot sunki življenja, ki jih človek mora nadvladati in v procesu katerega se izgradi in okrepi njen karakter. Ti ubogi posamezniki zares ljubijo le sebe.
Najboljše zdravilo za to veliko samo povzročeno trpljenje je, da se iztrgamo iz tega stanja pomilovanja z usmeritvijo vseh moči osebnosti na pomoč drugim. Z napori usmerjenimi na takšno služenje bo učenec odkril, da ne izkuša le on preprek in da obstajajo tudi drugi, ki trpijo še grozejšo nesreče in da se ji v primerjavi z njimi še dobro godi. Odkrila bo tudi, da mu sočuten interes in dinamično služenje drugim prinaša radost in samo pozabljivost.
Žrtev bi tudi morala vzgajati držo sprejemanja in duhovne brezbrižnosti, brez polaganja čezmerne pozornosti dobremu počutju fizičnega telega ali razpoloženjem, občutjem ali mentalnim iluzijam. Ti osebnostni interesi bi morali biti preseženi z zunanjimi interesi in dejavnostmi – s služenjem potrebam in zahtevam odnosov, prijateljev in družbe.
Prevedeno: http://www.lightinfo.org/AartJurriaanse/aj-selfishness.htm
