Čustvo predstavlja odnos med občutkom in mislijo. Z drugimi besedami, ko je občutek zapažen in je poosebljen v mentalnem oziru in se reakcija odseva v astralnem telesu, potem se ustvari 'čustvo'. Ta proces se lahko nadaljuje zavestno in namerno in zato z nekoliko zakasnjenim in pristranskim učinkom, kot na primer, ko okušamo okusnost hrane. Bolj pogost pojav je, da je postopek v večjem avtomatski, z reakcijo, ki takoj izbije iz zaznanega področja v možgane in od tam v čustveno telo. Primer tega zadnjega je, ko utrpimo fizično poškodbo, ki ji sledi takojšnja verižna reakcijo, ki se razteza od občutka bolečine in ji sledi morda bes ali jeza ali kombinacija teh učinkov.
Čustva morda prikličejo željo. Ko um prepozna občutek, ki ga je ustvarilo astralno telo in je čustvo, ki je rezultat občutka, zadovoljujoče, potem je ustvarjena želja za nadaljevanjem ali ponavljanjem. Če je po drugi strani občutje boleče, potem bo mentalna reakcija odreči se slučajnemu delovanju. Skozi predstavitev dejstev lahko um uspe ukrotiti čustva. Pogosto je težava kako inducirati posameznika v čustveni stres, da bi priklicali njegove mentalne moči, ki bi mu omogočile dostop do situacije in da bi jih umiril in mirno preiskal.
Na zdravstvena stanja so lahko resno učinkovuje s čustvenimi stanji. To je zato, ker je človekovo vitalno telo še vedno primarno vodeno in ga potegne v aktivnost njegovo čustveno izrazno sredstvo – medij. Ko se le-to začne nasilno tresti in na primer postane vznemirjeno s prekomernim vedenjem, intenzivno skrbjo ali drugim ponavljajočim vznemirjenjem, potem se bo izlil tok čustvene energije v eterično telo, spudbudil centre kot solarni pleksus v intenzivno aktivnost. To se bo odražalo v endokrinem in živčnem sistemu in tudi v krvnem toku, kar povzroča slabo prebavo, žolčnost, in drugih gastritičnih nemirih ali glavobolih in nanašajočih se težavah.
Podobno so zagrenjenost, gnus, sovraštvo ali občutek frustracije zmožno inducirati mnoga prevladujoča strupena stanja fizičnega sistema, prikličejo generalno stanje bolnega zdravja. Ali so morda ideali presegli dosežke, kar vodi v frustracijo in trpljenje. Zdravilo za mnoge od teh stanj leži v preprosti besedi sprejemanja – to je pozitiven odnos sprejemanja stanj, ki ne služijo našim najboljšim naporom, za kar se zdi, da je neizbežno – toda z odločnostjo, da pripeljemo čustva pod večji nadzor in da se odrežemo bolje naslednjič.
Ideal bi moral biti doseganje popolnega ravnotežja – to vključuje celotno brzdanje astralnega telesa in preseganje ali minimiziranje dviganja čustev. Da bi bil osvobojen presežnih čustvenih reakcij mora posameznika voditi znatno izboljšana mentalna jasnost in zato jasnejše razlikovanje. Na ta način bodo skrbneje preiskana nekatera čustva, ki jih je moč opaziti vsakodnevno, in ki jim je že po pravilu tako težko zapovedovati.
Strah
Strah – ta temen, depresivni oblak, ki v takšni ali drugačni obliki zasenčuje vsako človeško življenje! Strah je priklican v prvi vrsti zaradi omejenosti. Kjer vlada modrost, kjer obstaja pravo znanje in razumevanje in kjer ne dominirajo astralni vplivi več, strah izgine.
Le-ta temelji na instinktu in igra prevladujočo vlogo v živalskem svetu, kjer je strah predpogoj preživetja, ker ne obstaja dovolj mentalne opreme, da bi se predvidela nevarnost. Pri človeškem bitju so sledovi tega živalskega instinkta čvrsto zadržani, toda paradoksalno je moč strahu poostrena s strani iste kvalitete, ki bi ga morala varovati pred strahom – moč misli. Težava je v tem, da je znanje še vedno nepopolno in je um napačno zaprežen; um se spomni pretekle bolečine in nesreče in jo projicira v prihodnost v pričakovanju tistega, kar se lahko zgodi, in tako gradi pretirano miselno obliko, ki upodablja naše najstrašnejše strahove. S tem, da se posvetimo tem miselnim oblikam se še bolj okrasijo in pretirajo, in ker 'energija sledi misli', dokler posameznik ne pade v občutek popolne žrtve zaradi teh strahov in pogosto trpi v trpeči mentalni bolečini.
Strah je značilnost, ki jo v generalnem trpijo vsi ljudje. Je dominantna astralna energija in se ustvari zaradi interakcije čustvenih in mentalnih nivojev. Razteza se od instinktivnih toda relativno enostavnih strahov divjine, ki se dvignejo zaradi njegove nevednosti in nepoznavanja zakonov in sil narave in njegovega posledičnega strahu pred neznanim, do prevladujoče lestvice strahov modernega človeka, ki nastanejo kot rezultat kompleksnosti še bolj tekmovalnega obstoja skupaj s povečanimi odgovornostmi in občutljivostjo, ki je povezana z razvijajočo se zavestvo. Obstajajo strahovi pred izgubo zdravja in eventualno pred smrtjo; strah pred prihodnostjo, vključno s strahom pred izgubo lastnine in denarja, pred izgubo statusa, popularnosti in prijateljstev; strah pred osamljenostjo; pred povračilom; pred temo, pred nerazkritim, pred veličino onstran… in tako se lahko seznam strahov razširi, kar na videz množi in usmerja proporcionalnost človekovega razvoja, dokler ne doseže stopnje, ko razume sebe in in duša postopoma odkrije mojstrstvo nad nižjimi mediji.
Izjava, da je strah iluzija je pravilna, toda kako težko je odpustiti to iluzijo in osvoboditi mučenje slutnje, dvoma in nesigurnosti. Neprimermi in nerazumljivi strah je že zadržal priložnost mnogih, torej naj bodo življenjske aktivnosti vodene s človeškimi zaznavami, dejstvi in realnostjo in ne z namišljenimi podobami.
Prevod:
