Govorim o čustveni manipulaciji. Sicer pa je vse kar je čustvena manipulacija. Ves čas se manipulira s čustvenim odzivom, kako se bo le ta odrazil na tisti strani, ker to želimo, da pride do učinka. Dokler zgodbe ne vidimo malček drugače…
Dokler se manipulacija odvija na podzavestnem nivoju oz. z drugimi besedami, dokler se tisti, ki manipulira tega ne zaveda, še niti ni tako zelo burnega vpliva na sebe in na resničnost v kateri človek živi. Ko pa človek ozavesti, da je to kar počne s svojimi čustvi, da namreč vpliva na druge oz. na njihov odziv, takrat pa zgodba postane malo drugačna. Treba je torej na nekem nivoju prevzeti odgovornost za to kar počne in če ravno tega ne stori na zavestnem nivoju, se podzavest še kako dobro zaveda, da sedaj človek ve kaj dela in se zaveda posledic svojih dejanj. Od takrat naprej so pravila življenja malo drugačna.
Namreč, dokler to počne na podzavestnem nivoju, torej tako, da preprosto samo izraža to kar čuti in ni vpliva na zavestno ustvarjanje čustev, to lahko počne neodgovorno. Z drugimi besedami to pomeni, da ni odgovoren oz. ne odgovarja za svoja dejanja, podobno kot pri dandanašnjih sodiščih. Čustva, ki strujajo skozi njega nimajo velikega posledičnega vpliva na njegovo življenje, no ne vse to kar bo odnesel s sabo kot dediščino preteklega življenja, saj z njimi ni ustvarjal zavestnih učinkov na življenje.
Ko pa človek ozavesti, kaj počne s svojimi čustvi, pa zgodba dobi druge barve. Če človek takrat začne s svojimi čustvi na kakršen koli način delati stvari, ki na kakršen koli način vplivajo negativno na čustva in življenja drugih, se to tudi odrazi v zavestnem polje kreacije kot neka zgostitev.
Tukaj ne govorim o povračilu ali o zakonu maščevanja, saj se čustva, ki so ustvarjena zato, da bi zavestno vplivala negativno na kogarkoli drugega najprej rodijo znotraj naših lastnih teles. Z drugimi besedami, mi smo prvi skozi katere gre naša lastna kreacija oz. to kar smo oz. bomo ustvarili v resničnem svetu in če želimo nekomu drugemu slabo, se najprej v našem telesu rodi to negativno čustvo kot referenca, kaj želimo, da se zgodi drugemu.
In tukaj ne govorim samo o hudih negativnih stvareh, temveč tudi o čisto vsakdanjih, npr. da se človeka izkoristi za svoj namen. Tudi takrat se najprej v našem telesu ustvari čustvo, ki je obarvano z izkoriščanjem, pridobivanjem nepoštene prednosti, vsiljevanjem naše resnice ipd. In tudi to čustvo je najprej rojeno v našem telesu.
Ta ti. zakrčenost pa ostane znotraj nas kot zavesten spremljevalec, ki je vedno na razpolago, ko komuniciramo z nekom drugim. Ta drugi, če je pozoren to lahko začuti znotraj nas. In vedno več ljudi je budnih in ozaveščenih glede tega kar se dogaja.
Kaj se torej zgodi? Ta drugi samo ve, da je v drugem nekaj, kar mu ne paše in da ne želi imeti z njim opravka. Dostikrat sicer ne ve zakaj, a njegovo bitje ga podzavestno ščiti pred ljudmi oz. energijami, ki mu lahko naredijo kaj takšnega, kar je že storil oz. pred tem, kar ta človek v tistem trenutku je.
Dobro je drugim delati to, kar želimo, da oni počnejo nam, saj takrat zagotovo ne bomo ustvarjali zgostitev v sebi oz. zakrčenosti, ki bodo druge odvračale od sodelovanja z nami. To je še posebej dobrodošlo in koristno, če je človek bolj odprt za energije in spreminjanje sveta, kar človeštvo vedno bolj postaja. Spreminja se vibracijska frekvenca zemlje, ki to omogoča, na Zemljo prihajajo nove energije, ki to omogočajo, ljudje se učijo razne tehnike odpiranja in vplivanja na lastno resničnost… In vse to zato, da bi svet postal boljši.
