Biti prisoten. Kaj pravzaprav to pomeni? Ali to pomeni, da sem v sobi, za svojim računalnikom, da me obkroža družina, da doživljam resničnost takšno kot je? Ali pa to pomeni, da se družim, da sem zadovoljen sam s sabo, da vem kar se z mano dogaja? Ali pa je to čisto druga resničnost v kateri se zavedam vsega kar je?
Biti prisoten ne pomeni nič več in nič manj kot to kar pomeni besedna zveza »biti prisoten«. To, da se v vsakem trenutku zavedaš sebe in svojih čustev, svojih miselnih procesov in svojih dejanj, svoje duhovnosti in čisto vsega, kar se s tabo dogaja. Vendar ne na način, kot si večina to predstavlja, ne skozi in z umom, kajti naš um bo zaradi preobremenjenosti pregorel, če ga bomo tako zelo zaposlili. Hkrati pa bomo s tem, ko se bomo ukvarjali s tem kakšni smo v tem trenutku pozabili, da smo pravzaprav nekaj drugega, da nismo le um, da smo duhovna bitja, ki so prišla na Zemljo živet duhovno izkušnjo.
In kako to? Tako, da skozi svoje telo in nižji um, ki se nahaja v naših možganih, ki so tudi del našega duhovnega telesa, spustimo, da se skozi pretoči vse kar se želi, tako iz duhovnega nivoja kot tudi iz fizičnega. Tako, da se popolnoma prepustimo toku življenja in dovolimo, da do nas pride tisto, kar želi priti samo po sebi.
Naše življenje je izredno dragoceno in naša izkušnja na Zemlji tudi. Sem smo namreč prišli izkusit prenos duhovne energije iz duhovnega sveta v fizičnega, prišli smo izkušat izkušnjo duha v fizičnem svetu. In pravzaprav smo mi tisti, ki skozi naš izraz dovolimo, da duh pride skozi nas, da se skozi naše telo pretoči duhovna energija duhovnega sveta. To pa lahko stori samo s privoljenjem našega zavestnega uma.
Dobro je, da smo čim bolj mehki, čim bolj pretočni za to kar se dogaja oz. z drugimi besedami, da smo čim bolj prisotni v resničnosti takšni kot le ta je in da čim manj posegamo z igricami ega na to kar se hoče manifestirati v fizičnem svetu. Kajti čim bolj vpletamo ego, tem manj pride skozi naš lastnen kanal duhovne energije, ki se želi izraziti v fizičnem svetu.
V tem delu smo so-kreatorji, so-stvarniki z duhom in to kar je duh, kar želi duh nam zrcalijo drugi. Ko v drugih prepoznamo sebe, smo v bistvu že prisotni, prisotni smo v resničnosti, ki jo soustvarjamo s temi drugimi. Več drugih vključimo v svojo so-kreacijo resničnosti, bolj smo prisotni v tem kar so-ustvarjamo. In ko presežemo kritično maso, se kreacija naše resničnosti začne nagibati proti materializaciji, kajti komaj takrat lahko tisto, kar smo prej imeli za sovražnike in torej destruktivne dejavnike svoje resničnosti, začne dobivati fizične obrise.
