Preobremenjenost z življenjskim tokom nas je v popolnosti odtujila od nas samih in od izražanja tega kar smo. Pa da ne bo pomote. Vsekakor se izražamo na takšen način, da predstavimo sebe v takšni luči kot smo, vendar pa ta naš izraz izvira iz naše predstave kdo bi mi naj bili in ne čisto iz tega, kar mi smo v notranjosti naše biti. Tega kar pravzaprav smo, kar pravzaprav je naša bit, to, to smo pozabili že dolgo nazaj, saj niti nismo vedeli, da je to pomembno. Skoraj nobeden od nas ni vedel tega.
No, pa je. To torej, kako se izražamo je v veliki večini primerov le naša predstava koga ali kaj naj bi predstavljali v zunanjem svet. V časih panike, strahu, sramu ipd. sicer izbije naša prava narava, vendar pa je ta dostikrat potlačena zaradi takšnih in drugačnih zunanjih vplivov. In tisto, kar je znotraj… Tisto kar skozi naše izražanje želi svetu sporočiti naša notranja bit, tisto največkrat ostane prikrito,saj ne izbije na plano in zato niti ni neke velike priložnosti, da bi bilo prepoznano in spoznano, kajšele priznano kot del naše biti.
V življenju imamo zaradi nerazumevanja koncepta izražanja le občutek za tisto, kako bi se naj izrazili skozi zunanji svet in to izražanje prihaja iz uma. Temu ponavadi sledimo in ga ponavljamo na vse pretege. Preverjeni načini pa so tudi vsakodnevnica na našem repertoarju, čeprav nam iz nerazumljivih razlogov povzročajo čustvene in pretrese v našem, vsakodnevnem življenju. Kljub nezaželjenosti jih poustvarjamo znova in znova, ker ne vemo drugače, ne vemo pa se tudi znebiti te zanke v katero smo se ujeli.
Marsikdo bi stvarem stregel drugače, če bi le vedel. Drugačen način in drugačen načrt pa leži znotraj nas samih, le pogledati je potrebno tja in se spomniti. Tam not so zapisi, kako se stvarem streže. Vedenje, ki ga nosi naša bit, je tam, da ga izkoristimo v svoje dobro, če to tako želimo. A še vedno se premalo ve o tem, da bi to vedenje prosto plavalo po planetu, kajti način, kako se do njega pride je izkušenjski in le malo je tistih, ki to ve, še manj pa tistih, ki to vejo poučevati oz. znanje oz. vedenje prenašati na druge.
Govorim o ustvarjanju čustev po naši želji. A največja težava pri ustvarjanju je njihovo poznavanje, kajti čustev ne moremo ustvariti, če ne vemo kakšna so oz. kakšen občutek nam dajejo. No, do neke mere to že poznamo, vendar pa ne dovolj, da bi lahko čustva sama ustvarili.
Naj povem, da tukaj ne govorim o ustvarjanju čustev iz uma in naše osebnosti, temveč o čustvih, ki prihajajo iz naše notranjosti. Tu se gre pravzaprav za prebuditev čustev, ki jih želimo čutiti, vendar pa kot sem že omenil, je največja težava, da sploh ne vemo, kaj hočemo prebuditi.
No, morda že vemo z umom, vendar pa, če zares želimo prebuditi čustvo v naši biti, v naši notranjosti, ga moramo najprej poznati oz. prepoznati. Naslednji korak pa je, da temu čustvu sploh dovolimo, da pride na plano. Velika večina se nas tako zelo boji določenih čustev, da jih niti pod razno ne bi spustili ven, kaj šele, da bi jih morali čutiti ves čas.
Včasih se čustva strasti zamenjujejo za užitek, včasih strah za grozo… Še težje pa je, da je tudi kvaliteta prepoznavanja čustev zelo različna, saj eni prepoznavamo zelo globoko čustvo, drugi spet ne, kar je odvisno od tega, koliko si sploh dovolimo občutiti čustvo. Vendar pa, ko nam to začne ratovati, ko se naučimo čustvu dopuščati, da začne prihajati na plano, takrat pa je tu še ena, za mnoge manj prijetna ovira. Ta čustva je namreč potrebno izraziti, kajti le izraz čustev bo k nam pritegnil tisto, kar si želimo. Zakon privlačnosti deluje samo ob predpostavki, da izrazimo to kar si želimo točno takrat, ko si to želimo.
