Življenje je kot kuhinja. Enkrat, ko se postaviš vanjo imaš namreč na razpolago, ali boš kuhal, ali ne. A ne glede na katero od dveh smeri se obrneš, ti bo dana možnost, da se nakaj naučiš.
Če se odpraviš v življenje in ne počneš ničesar kar bi koristilo tvoji hrani, hrani tvoje duše, se pač ne boš najedel. A če se odpraviš v življenje z namenom, da bi se najedel, boš pač življenje končal sit. In še več, tudi, ko se bo končalo naše fizično življenje, boš še vedno hotel več, hrane za dušo namreč.
Hrana za dušo je notranja rast, sprememba in kdor se odpove temu, bo pač manj sit kot oni drugi, kajti nhče se v resnici ne mored dokončno odpovedati hrani za dušo. Če bi se, bi namreč umrl, mislim, fizično. A ker obstajamo, ker obstaja naše fizično telo, to pomeni, da nekaj vseeno počnemo. Razlika je samo v tem, kaj počnemo.
Vse kar namreč v življenju doživimo, lahko doživljamo na tisoče različnih načinov. A bolj se prepustimo, da nas reka življenja nese v pravo smer, bolj se nomo najedli dušne hrane.
Kaj je pravzaprav hrana za dušo? Tega nihče ne ve natančno, saj je za vsakega posameznika, za vsako dušo drugačna hrana tista, ki jo nahrani. Za nekatere je to dobra glasba, za druge pijača, za tretje prepir...
A tukaj ne govorim o tem, kar hrani naša čustva, ker čustva, čustva so na površini in duša,, no duša je povsod. Če se namreč hranimo s čustveno hrano, potem zamujamo njihovo globino, ki jo je moč najti le tako, da se potopimo vanje.
In kako to storimo? Tako namreč, da živimo svoje življenje.
Hoditi po cesti svojega življenja je največja umetnost, hkrati pa najenostavnejša. Veliko se nas odpoveduje hoje po svoji poti iz razloga, ker želimo ostati v okušanju čustev na površini. Hočemo se počutiti čvrsti, varni, a resnica je ravno nasprotna.
To, da se bomo ali se želimo počutiti dobro, še ne pomeni, da je ta dober občutek hrana za našo dušo. Naša duše se počuti... Kdo si že ve, kako se počuti? Pa se sploh počuti? A sploh vemo o čem govorimo? Ali je to kar nekaj, zgodbica za lahko noč?
V življenju dostikrat nekaj opisujemo, za kar sploh ne vemo kako in kaj. In tudi tukaj je tako. Duša je za veliko večino ljudi le abstraktni pojem, ki si jo vsak razlaga po svoje. Seveda je res, da je toliko pogledov, kolikor je gledalcev, a obstaja tudi eden univeralen, od koder gleda ta, ki gleda vse nas.
Nekje, znotraj svojega bitja, se vsak od nas lahko začne zavedati, da obstaja nekje nekaj, kar opazuje naše čute, naše čutenje, odnose, interakcijo z oboljem, a tega le slutimo. Dosti od nas govori o višjem Jazu. Pa sploh vemo o čem govorimo? In ali sploh vemo kakšne so njegove lastnosti in pogledi skozi katere gleda na nas? Prevsem pa, ali mu je mar kaj doživlja človeško telo, čustva, misli ali pa se mu gre za to, da bi iz doživetij tega zadnjega kar se da največ odnesel?
Življenje ni črnobela cesta po kateri se pride nekam, ker imajo ljudje neki cilj. Ne, življenje je neskončna sprememba, ki na poti do tja, kamor potujemo, postreže z neverjetno raznolikostjo in mnogoterostjo, da bi lahko doživeli to, kar smo prišli doživet. In ne govorim o našem fizičnem telesu, naših mislih in čustvih.
Ne, sem smo prišli kot izvorna energija, kot kapljica oceana, ki išče svoj ocean. In tega ne more prepoznati skozi dramo čustev, misli, občutkov, spominov. Ne, to lahko prešpozna samo tako, da začne sebe videti kot kaljico oceana in začne teči nasproti oceanu.
Naša pot kot človeških bitij, kot tistih, ki so nosilci prave dediščine Bogov, tistih, ki izvirajo iz duhovnega sveta, iz energije je šele tista, ki se nam razkriva na svoji poti. In če se bomo ukvarjali le s čustvenimi omejitvami, omejitvami misli on občutkov, spominov, idej, potem, se bomo pač ukvarjali s tem, kar imamo v svoji glavi, namesto, da bi šli naprej po svoji poti.
