11. Spomin je zadrževanje tega, kar je bilo znano.
Ta spomin zadeva več skupin spoznanja, bodisi aktiven ali pasiven; deluje z določenimi gručami znanih dejavnikov in te je moč našteti kot sledi:

1. Miselne podobe tega kar je otipljivo, objektivno in kar je bilo znano mislecem na fizićnem nivoju.

2.Kama-manasične (ali želje – spodnji um) podobe preteklih želja in njihovo zadovoljevanje. »Sposobnost delanja slik« povprečnega človeka temelji na njegovih željah (višjih in nižjih željah, navdihujočih ali sramotnih v smislu, da vlečejo navzdol) in jihovo znano zadovoljevanje. To ostane enako resnično za spomin pohlepnega človeka, na primer, in njegove latentne podobe zadovoljujoče večerje in podoba ortodoksnega svetnika, ki temelji na njegovi sliki radostnih nebes.

3. Ta spominska aktivnost, ki je rezultat mentalnega urjenja, kopičenja pridobljenih dejstev, kot posledica branja ali učenja in ki ne temelji čisto na želji temveč, ki ima svojo osnovo v intelektualnem interesu.

4. Vsi različni stiki, ki jih zadržuje spomin in jih prepoznava kot tiste, ki izhajajo iz zaznave petih nižjih čutil.

5. Te mentalne podobe, latentne v spominu ustvarjajo sposobnost, ki so vsota vsega dotaktnjenega znanja in priklicanih spoznanj preko pravilne uporabe uma kot šestega čuta. Vse te oblike spominskih lastnosti je potrebno izpustiti in ne več zadrževati; potrebno jih je prepoznati kot modifikacije uma, principa uma, ki razmišlja in zato kot del te delavne psihične narave, ki jo je potrebno prej prevladati preden lahko yogi upa, da doseže osvoboditev od omejitev in od vse nižje aktivnosti. To je cilj.

6. Zadnjič (saj več ni potrebno našteti več kompliciranih podstopenj) spomin vključuje tudi preko mnogih inkarnacij zbrane nakopičene izkušnje duše, ki so shranjene v resničnei zavesti duše.