Samozavedajoče se vesolje: Kako zavest kreira materialni svet
Amit Goswami, Ph.D.
V tej stimulirajoči in brezčasni knijgi dr. Amit Goswami razbija popularno verovanje Zahodne znanosti, da je snov primarna »zadeva« v stvaritvi in namesto tega predlaga zavest, kot resnični temelj vsega kar vemo in zaznavamo
Njegova razlaga kvantne fizike za laične bralce, ki se imenuje »model jasnosti«, postavi oder za raziskovalno potovanje skozi splošni temelj znanosti in religije, prepletene narave uma in telesa in naše medsebojne povezanosti z vso kreacijo.
Ta veličastna knjiga iz področja kvantne fizike sprejema novo paradignmo, kjer za osnovo vsega kar obstaja ne postavlja več materije, temveč zavest iz katere potem izvira vse ostalo. V knjigi avtor tudi opisuje fenomen časa in prostora. V nadaljeanju je predstavljen prevod intervjuja z Amit Goswamijem o tej knjigi in o njegovih pogledih na znanost in kvantno fiziko samo.
Samozavedajoče se vesoljeIntervju z Amit Goswamijem
Craig Hamilton - What is Enlightment (Kaj je razsvetljenje)?
WIE: V vaši knjigi Samozavedajoče se vesolje, govorite o potrebi v preobratu paradigme. Lahko nekaj poveste o tem kako razumete ta premik? Iz česa v kaj?
Amit Goswami: Trenutni svetovni pogled je, da je vse narejeno iz materije, in da se vse da pomanjšati v elementarno, v delce snovi, osnovne sestavne delce – gradnike – snovi. In vzrok se pojavi zaradi interakcije teh osnovnih gradnikov ali osnovnih delcev: osnovni delci gradijo atome, atomi gradijo molekule, molekule gradijo celice in celice gradijo možgane. Toda ne glede na vse je dokončen vzrok vedno interakcija med osnovnimi delci. To je verovanje – vsak vzrok izhaja iz osnovnih delcev. To imenujemo »navzgor obrnjeno vzročnost«. Torej po tem gledanju je to kar človeška bitja – vi in jaz – mislijo naša svobodna volja in da to ne obstaja. To je epifenomen ali sekundarni fenomen, sekundarni glede na vzročno moč snovi. In vsaka vzročna moč, ki smo jo bili sposobni pokazati na snovi je le iluzija. To je trenutna paradigma.
Nasproten pogled pa je, da se vse začne z zavestjo. Da je zavest temelj vseh bitij. Po tem gledanju vsili »navzdol obrnjeno vzročnost«. Z drugimi besedami, naša svobodna volja je resnična. Ko delujemo v svetu, zares delujemo z vzročno močjo. Ta pogled ne zanika, da ima tudi snov vzročno moč – ne zanika, navzgor obrnjene vzročne moči osnovnih delcev, torej obstaja navzgor obrnjena vzročnost, toda kot dodatek vztrajam da obstaja tudi navzdol obrnjena vzročnost. Pokaže se v naši kreativnosti in dejanjih svobodne volje ali ko sprejmemo moralne odločitve. V teh primerih smo pravzaprav priče navzdol obrnjeni vzročnosti zavesti.
WIE: V svoji knjigi se nanašate na to novo paradigmo kot »monistični idealizem«. In tudi sugerirate, da se znanost zdi kot dokazuje, kar je veliko mistikov povedalo skozi zgodovino –da so trenutna odkritja znanosti vzporedna bistvu večnini duhovnim učenjem.
AG: To je duhovno učenje. Ni le vzporedno. Ideja, da je zavest osnova bitja, je osnova vseh duhovnih tradicij kot je za filozofijo monističnega idealizma – čeprav sem mu dal nekako novo ime. Razlog za mojo izbiro glede imena je, da je na Zahodu filozofija, ki se imenuje »idealizem« , ki nasprotuje filozofiji »materialnega realizma«, ki se oprijema, da je le snov resnična. Idealizem pravi ne; da je zavest edina resnična stvar. Toda na Zahodu je ta vrsta idealizma ponavadi pomenila nekaj, kar je zares dualizem – da sta, zavest in materija ločeni. Tako, da sem v monističnem idealizmu jasno pojasnil. Ne, ne mislim, da dualistična vrsta Zahodnega idealizma, temveč zares mositični idealizem, ki je obstajal na Zahodu, toda le v ezoteričnih duhovnih tradicijah. Medtem pa ko je na vzhodu to vodilna filozofija. V Buddizmu ali Hinduizmu, kjer se imenuje Verdanta ali v Taoizmu kjer je to filizofija za vsakogar. Toda na Zahodu je to zelo ezoterična tradicija, ki jo poznajo in se je trdno držijo samo zelo bistri filozofi, ljudej, ki so se zares potopili globoko v naravo resničnosti.
WIE: Kar pravite je, da je moderna znanost, iz popolnoma drugačnega kota – ne dopušča nič glede obstoja duhovnih dimenzij življenja – nekako prišla nazaj okoli in se strinja s tem pogledom kot rezultat svojih lastnih odkritij.
AG: Točno tako. In to ni popolnoma nepričakovano. Če začnemo na začetku kvantne fizike, ki se je začela leta 1900 in se potem popolnoma razvila leta 1925, ko so bile odkrite enačbe kvantne mehanike, nam je kvantna fizika dala namige, da se pogled na svet lahko spremeni. Neomajni materialistični fiziki so radi primerjali klasičen pogled na svet s kvantnim. Seveda niso šli tako daleč, da bi ovrgli idejo, da obstaja samo navzgor obrnjena vzročnost in da je materija glavna, toda dejstvo ostaja, da so videli v kvantni fiziki nek velik potencial za spremembo paradigme. In potem se je zgodilo to z začetkom 1982., rezultati so začeli prihajati iz laboratorijskih eksperimentov v fiziki. To je leto, ko so v Franciji Alain Aspect in njegovi sodelavci izvedli velik eksperiment, ki je odločilno vzpostavil verodostojnost duhovnih predstav in posebno verodostojnost transcendence. Naj povem malo več podrobnosti o Aspectovem eksperimentu?
WIE: Da, prosim pojdite.
AG: Da vam dam malo ozadja o tem kaj se je dogajalo, je bilo to, da je že mnoga leta kvantna fizika dajala namige, da obstajajo nivoji resničnosti, ki so drugačni kot materialni nivo. Kaj se je najprej začelo je bilo, da so začeli na kvantne objekte – objekti v kvantni fiziki – gledati kot na valove verjetnosti. V začetku so ljudje mislili, »Oh, to so le kot običajni valovi.« Toda dokaj hitro se je odkrilo, da ne, da niso valovi v času in prostoru. Sploh jih ne moremo imenovati valovi v času in prostoru – imajo lastnosti, ki se ne skladajo s temi, ki jih imajo običajni valovi. Torej so jih začeli prepoznavati kot valove v potencialu, valove verjetnosti in potencial je bil prepoznan kot transcendented (nenaraven), nekako onstran materije.
Toda dejstvo, da obstaja transcendenten potencial, ni bilo jasno zelo dolho časa. Potem pa je Aspectov eksperiment potrdil, da to ni le teorija, da zares obstaja transcendenten potencial, da imajo objekti zares povezave zunaj časa in prostora – zunaj časa in prostora! Kar se zgodi pri tem eksperimentu je, da atom odda dva kvanta svetlobe, ki se imenujeta fotona, ki gresta v nasproten smeri in nekako ta fotona učinkujeta na obnašanje drug na drugega na daljavo, brez, da bi izmenjala kakršen koli signal v prostoru. Dajte pozornost na to: brez izmenjave kakršnega koli signala v prostoru, toda sta v trenutku učinkovala drug na drugega. V hipu.
Einstein je pokazal pred leti, da dva objekta ne moreta nikoli učinkovati drug na drugega v času in prostoru, ker mora vse potovati z maksimalno mejo hitrosti in da je meja hitrosti svetlobna hitrost. Torej mora vsak vpliv potovati, če potuje skozi prostor, z omejenim časom. To se imenuje ideja »lokalnosti«. Vsak signal bi naj bil lokalni v smislu, da naj zavzema omejen čas, da bi potoval skozi prostor. In neglede so Aspectovio fotoni – fotoni, ki jih je emitiral Acpectov eksperiment – vplivali drug na drugega, na daljavo, brez izmenjavanja signalov, ker so to počeli v hipu – to počnejo hitreje kot je svetlobna hitrost.
In zato iz tega sledi, da vpliv ni mogel potovati skozi prostor. Namesto tega je vpliv moral pripadati domeni resničnosti, ki jo moramo priznati kot transcendentno domeno resničnosti.
WIE: To je fascinantno. Ali bi se večina fizikov strinjala z interpretacijo tega eksperimenta?
AG: Torej, fiziki se morajo strinjati s to interpretacijo tega eksperimenta. Seveda bodo mnogokrat fiziki sprejeli sledeče gledanje in bodo rekli: »Da, eksperimenti… Toda ta odnos med delci zares sploh ni pomemben. Ne smemo preiskovati v zavesti te transcendentalne domene – če to sploh lahko interpretiramo na ta način.« Z drugimi besedami se trudijo, da ni zminimalizirali učinek tega in se še vedno poizkušajo držati ideje, da je materija glavna.
To v svojih srcih vedo, kot je to očitno. Na srečanju Ameriškega združenja fizikov v leti 1984 in '85, na katerih sem bil prisoten, so povedali, da je en fizik slišal govoriti drugega fizika, da po Aspectovem eksperimentu, da vsi, ki ne verjamejo, da je nekaj zares čudno glede sveta, da morajo imeti skale v svoji glavi.
WIE: Torej kar govorite je, da je iz vaše točke gledišča, kar si delijo mnogi drugi, da je nekako očitno, da bi posameznik moral pri sebi vpeljati idejo transcendentne dimenzija, da bi to zares razumel.
AG: Da, tako je. Henry Stapp, ki je fizik na univerzi Berkely v Kaliforniji, pravi to zelo eksplicitno v enem svojih razprav leta 1977, da stvari zunaj prostora in časa učinkujejo na stvari znotraj prostora in časa. Enostano ni povprašajem, da se to zgodi v resničnosti kvantne fizike, ki imate opravka s kvantnimi objekti. Sedaj je seveda trd oreh stvari presenentljiva stvar , ki pravi, da imamo vedno opravka s kvantnimi objekti, ker se izkaže, da je kvantna fizika fizika vsakega objekta. Čeprav je mikroskopska ali makroskopska je kvantna fizika edina fizika, ki jo imamo. Čeprav je bolj očitna za fotone, za elektrone, za submikroskopske objekte, je naše verovanje, da vso resničnost, vsa menifestirana resničnost, vsa snov vodijo isti zakoni. In če je temu tako, potem nam ta eksperiment pravi, da bi morali spremeniti naš pogled na svet, ker smo tudi mi sami kvantni objekti.
WIE: To so mamljiva odkritja, ki so navdihnila mnogo ljudu. Celo število knjig je že poiskusilo postaviti povezavo med fiziko in misticizmom. The Tao of Physics Fritjofa Capre in The Dancing Wu Li Masters Garyja Zukava sta obe dosegli mnogo, mnogo ljudi. V vsši knigi, čeprav omenite, da obstaja nekaj, kar ste začutili, da še ni bilo pokrito za kar pa čutite, da je vaš edinstven prispevek k vsemu temu. Lahko poveste nekaj o tem kar počnete in je drugačno od tega, kar je bilo narejeno že prej na tem področju?
AG: Vesel sem, da ste vprašali to vprašanje. To bi moralo biti pojasnjeno in bom to poizkušal to pojasniti najbolj jasno kar lahko. Prejšnjo delo, kot Tao Fizike, je bilo zelo pomembno za zgodovino znanosti. Vendar pa so se ta zgodnja dela ne glede na to, da so podpirala duhovni vidik človeških bitij, vsa v osnovi oprijemala materialističnega pogleda sveta. Z drugimi besedami, niso izzvala pogled materialnega realista, da je vse izgrajeno iz materije. Ta pogled ni bil nikoli izzvan s strani od nobene od teh knjig. Dejansko je bila moja knjiga prva, ki ga je naravnost izzvala in je še vedno temeljila na riguroznih pričakovanjih v znanstvenih terminih. Z drugimi besedami, ideja, da je zavest temelj obstoja je seveda obstajala v psihologiji kot transpersonalna psihologija, toda onstran transpersonalne psihologije je nobena tradicija znanosti in noben znanstvenik ni videl tako jasno.
Imel sem srečo, da sem prepoznal znotraj kvantne fizike, da sem spoznal, da se vsi paradoksi kvantne fizike lahko rešij, če sprejmemo zavest kot temelj obstoja. To je bil torej moj edinstveni prispevek in seveda ima potencial za preobrat paradigme, ker sedaj lahko zares integriramo znanost in duhovnost. Z drugimi besedami, s Capro in Zukayem – čeprav so bile njune knjige dobre – ker sta se držala fundamentalno materialistične paradigme, se paradigma ne spreminja, niti ne obstaja nobeno resnična sprava med duhovnostjo in znanostjo. Kajti, če je vse dokončno materialno, mora vse vzročno učinkovanje priti iz snovi. Torej zavest je prepoznana, duhovnost je prepoznana, vendar le kot vzročni epifenomen ali sekundarni fenomen. In epifenomenska zavest ni zelo dobra. Mislim, jaz ne počnem ničesar. Čeprav te knjige priznavajo duhovnost, prihaja duhovnost iz neke vrste materialne interakcije.
Toda to ni duhovnost o kateri je govoril Jezus. To ni duhovnost o kateri so bili tako zelo ekstatični Vzhodni mistiki. To ni duhovnost, kjer mistik prepoznava in pravi: »Sedaj vem, kakšna je resničnost in to odnese vso nezadovoljstvo, ki ga lahko posameznik kdajkoli ima. To je neskončno, to je radost, to je zavest.« Ta vrsta obilne izjave, ki jo izgovorijo mistiki, ni mogoče narediti na osnovi epifenomenalne zavesti. Lahko jo je le narediti, ko posameznik prepozna temelj bivanja samega, ko posameznik spozna neposredno, da je Eno enako Vsemu. Epifenomenološko človeško bitje ni bi imeli takšnega spoznanja. Ne bi dajalo nobenega smisla spoznanju, da smo vsi eno. Torej to je to o čem govorim. Kakor dolgo znanost ostaja na osnovi znanstvenega pogleda na svet, kolikorkoli se trudite, da prilagodite duhovne izkušnje v terminih paralel ali v terminih kemikalij v možganih ali kar imate, se ne odpoveste zares stari paradigmi. Stari paradigmi se odpoveste in se popolnoma spravite z duhovnostjo le takrat, kadar vzpostavite znanost na temeljih fundamentalne duhovne ideje, da je zavest temelj vsega bivanja. To je to, kar sem naredil v moji knjigi in to je začetek. Toda že obstajajo nekatere druge knjige, v katerih je moč prepoznati tudi to.
WIE: Torej obstajajo ljudej, ki podpirajo vašo idejo?
AG: Obstajajo ljudje, ki prihajajo na plano in prepoznavajo isto stvar, da je ta pogled pravilna pot po kateri razlagati kvantno fiziko in tudi razviti znanost v prihodnosti. Z drugimi besedami, dandanašnja znanost ni pokazala le kvantnih paradoksov temveč je tudi pokazala resne inkompetence v razlaganju paradoksičnih in nepravilnih fenomenov, takšnih kot parapsihologija, paranormalno – celo kreativnost. In celo tradicionalni predmet, kot percepcija ali biološka evolucija, imata imata dosti za razložiti to, kar te materialistične teorije ne razlagajo. Naj vam dam en primer iz biologije, v njej obstaja kar imenujemo teorija pikčastega ravnovesja. Kaj to pomeni je, da evolucija ni vedno počasna, kot je zo zaznal Darwin, temveč obstajajo tudi obdobja pospešene evolucije, ki se imenujejo »točkaste oznake«. Toda tradicionalna biologija nima razlage za to.
Vendar pa, če gradimo znanost na osnovi zavesti, na primatu zavesti, potem lahko vidimo v tem fenomenu kreativnost, resnično kreativnost zavesti. Z drugimi besedami, zares lahko vidimo, da zavest deluje kreativno celo v biologiji, celo pri evoluciji vrst. In tako lahko sedaj zapolnimo te praznine, ki jih konvencionalna biologija na more razložiti z idejami, ki so bistveno duhovne ideje, takšne kot zavest kot stvarnik sveta.
WIE: To pripelje v um podnaslov vaše knjige, Kako zavest ustvarja materialni svet. To je očitno zelo tradicionalna ideja. Lahko razložite malo bolj konkretno kako se to po vašem mnenju zgodi?
AG: Pravzaprav je to najlažja stvar za razložiti, ker v kvantni fiziki kot sem že povedal prej, na objekte ne gledamo kot natančna stvar, kot smo navajeni, da jih vidimo. Newton nas je učil, da so objekti natančne stvari, da jih lahko vidimo ves čas, premikamo po natančno določenih poteh. Kvantna fizika nikakor ne upodablja objektov na ta način. V kvantni fiziki na objekte gledamo kot na verjetnosti, valove verjetnosti. Razumete? Torej se potem pojavi vprašanje, kaj pretvori verjetnost v dejstvo? Ker, ko vidimo, vidimo le dejanske dogodke. Ti se začnejo z nami. Ko vidite stol, vidite dejanski stol, ne vidite verjetnega stola.
AG: Vsi tako upamo. To se imenuje »paradoks kvantne meritve«. To je paradoks, ker kdo pa smo mi, da naredimo to pretvorbo? Ker na koncu, po materialistični paradigmi mi nimamo nobene vzročne učinkovitosti. Nismo nič drugega kot možgani, ki so izgrajeni iz atomov in osnovnih delcev. Ali lahko torej možgani, ki so narejeni iz atomov in elementarnih delcev pretvorijo val verjetnosti v nekaj kar so sami? Sami so narejeni iz valov verjetnosti atomov in elementarnih delcev, tako, da ne morejo pretvoriti svojega lastnega vala verjetnosti v dejanskost. To se imenuje paradoks. V novem gledanju je zavest temelj obstoja. Kdo torej pretvori verjetnost v dejanskost? Zavest, ker zavest ne uboga kvantne fizike. Zavest ni narejena iz snovi. Zavest je transcendentna. Ali vidite prav tukaj pogled, ki spreminja paradigmo – kako je lahko za zavest povedano, da ustvarja materialni svet? Materialni svet kvantne fizike je le verjetnost. To je zavest, skozi pretvorbo verjetnosti v dejanskost, to ustvarja to, kar vidimo manifestirano. Z drugimi besedami, zavest ustvari manifestirani svet.
WIE: Če sem iskren, ko sem prvič videl podnalov vaše knjige sem predvideval, da govorite metaforično. Toda po tem, ko sem prebral knjigo in sedaj, ko govorim o njej z vami razločno dobivam občutek, da ste to mislili dosti bolj dobesedno, kot sem si to mislil. Ena stvar v vaši knjigi, ki me je zares utirila v mojih tračnicah je bila vaša izjava, da glede na vašo interpretacijo vse vesolje le obstaja v resničnosti neštetih razvijajočih se možnosti dokler se na neki točki ne vznikne verjetnost zavestnega, čutnega bitja in na tej točki, kar naenkrat, se vso poznano vesolje dvigne v bivanje, skupaj s petnaj milijardno zgodovino prav do te točke, ker smo sedaj? Ali to zares mislite?
AG: To mislim dobesedno. To zahteva kvantna fizika. Dejansko je to v kvantni fiziki imenovano »odložena izbira«. In k temu konceptu sem dodal koncept »samo-reference«.Pravzaprav je koncept odložene izbire zelo star. Pripisujejo ga zelo znamenitemu fiziku Johnu Wheelerju, toda Wheeler, po mojem mnenju, ni videl celotne stvari pravilno. Izpustil je samo-referenco. Vedno se pojavlja vprašanje, »Vesolje bi naj obstajalo petnajst milijard let, torej, če je potrebna zavest, da prevorimo verjetnost v dejanskost, kako je torej lahko vesolje tako staro?« Ker zavest ni obstajala, ni obstajalo čutno bitje, ni bilo biološkega bitja, ogljikovega bitja v tej prvobitni ognjeni žogi, ki naj bi ustvarila vesolje, veliki pok. Toda ta drugi način gledanja na stvari pravi, da je vesolje ostalo v verjetnosti dokler ni bilo samo-referenčne kvantne meritve – to je torej novi koncept. Pogled opazovaca je bistven, da bi zmanifestiral verjetnost v dejanskost in tako le kadar opazovalec gleda , le takrat se celotna stvar zmanifestira – vključno s časom. Torej ves pretekli čas, kot ga upoštevamo, se manifestira ravno v trenutku, ko čuteče bitje opazuje.
Izkazalo se je, da je ta ideja na zelo domiseln, zelo subtilen način bila pristona v kozmologiji in astronomiji pod pojavom prinipa, ki se imenuje »antropični princip.« Torej, ideja je rasla med astronomi – vsekakor kozmologi – da ima vesolje namen. Je toko na fino uglašena, obstaja tako mnogo naključij, da se zdi zelo verjetno, da vesolje počne nekaj z določenim ciljem, kot če bi vesolje rastlo na tak način, da se bo čutno bitje na neki točki pojavilo.
WIE: Torej čutite, da obstaja neka vrsta usmerjenosti k cilju, da se vesolje razvija;da v smislu doseže svojo izpolnitev znotraj nas, v človeških bitjih?
AG: Torej, človeška bitja morda niso konec tega, toda vsekakor so ravni oni prva izpolnitev, ker je tukaj potem verjetnost manifestirane kreativnosti, kreativnosti v čutečin bitjih samih. Živali so govoto čutna bitja, toda niso tako kreativna v smisli tega kar smo mi. Za človeška bitja se gotovo prav sedaj zdi, da so povzetek, to to morda ni končni povzetek. Mislim, da imamo še dolgo pot za prehoditi in da se bo še zgodila dolga evolucija.
WIE: V vaši knjigi celo greste tako daleč, kjer sugerirate, da je bil kozmos ustvarjen zaradi nas.
AG: Absolutno. Toda to pomeni čutna bitja, za dobro vseh čutnih bitij. In vesolje smo mi. To je zelo jasno. Vesolje je samo-zavedajoče, toda je samo-zavdajoče skozi nas. Smo smisel vesolja. Nismo geografski center vesolja – Kopernik je imel o tem prav – temveč smo smiselni center vesolja.
WIE: Skozi nas vesolje najde svoj smisel?
AG: Skozi čutna bitja. In to ni nujno,da je antropecentrično v smislu edinih zemeljskih bitij. Lahko, da obstajajo bitja, čutna bitja na drugih planetih in drugih zvezdah – v bitvu sem prepričan, da obstajajo – in to je v popolnosti skladno s to teorijo.
WIE: Ta človeško osredotočena – ali celo na čutna bitja osredotočena – drža se zdi zelo radikalna v časih, ko gre moderna napredna misel čez discipline od ekologije do feminizma do sistemskih teorij v nasprotno smer. Te perspektive kažejo bolj proti medsebojni povezanosti oz. medsebojni soodvisnosti v kateri je pomen katerega koli dela celote – vključno z eno vrsto kot človeško – razvrednotena. Vaš pogled se zdi, da se vrača k bolj tradicionalni, skoraj biblični vrsti ideje. Kako se boste odzvalina predloge prevladujoče »nehierarhične« paradigme?
AG: To je razlika med celoletno filozofijo o kateri govorimo, monoističnim idealizmom in tem kar je imenovano panteizem. To je, ti pogledi – ki jih imenujem »ekološki pogledi na svet« in katere Ken Wilber imenuje ista stvar – dejansko črnijo Boga s tem ko ga vidijo omejenega na neločljivo resničnost. Kot je podano se to čuje dobro, ker vse postane božansko – skale, drevesa, vse do človeških bitij in vsi so enaki in vsi so božanski – sliši se lepo, toda dejansko se ne drži trdno tega, kar so vedeli duhovni učitelji. V Bhagavad Giti je Krišna rekel Arjuni: »Vse te stvari so v meni, toda jaz nisem v njih.« Kaj misli s tem? Kar je mislil je to: »Jaz nisem ekskluzivno v njih.«
Obstaja torej evolucija, z drugimi besedami, v manifestirani realnosti. Evolucija se zdodi. To pomeni, da je ameba seveda manifestacija zavesti in to je tudi človeško bitje. Toda nista na isti stopnji. Evolucijsko smo pred amebo. In te teorije, ti ljudje z ekološkim pogledom na svet, oni tega ne vidijo. Ne razumejo pravilno kaj evolucija pomeni, ker ignorirajo transcendentno dimenzijo, ignorirajo smotrnost vesolja, kreativno igro. Ken Wilber izpostavi tole zelo, zelo dobro v svoji knjigi Sex, Ekologija in Duhovnost (Sex, Ecology, Spirituality).
WIE: Rekli boste torej, da imajo del slike, toda brez tega drugega aspekta, ki ga vnašate je njihov pogled zelo –
AG: Je zelo omejen. In to je zakaj je panteizem zelo omejen. Ko so začeli zahodnjaki hoditi v Indijo, so si mislili, da je panteitična, ker ima veliko, veliko bogov. Indijska filozofija teži k temu, da vidi boga v naravi, v mnogih stvareh – včasih častijo skale, takšne stvari – torej so mislili, da je panteističen in le nekaj pozneje so spoznali, da ima to transcendentalno dimenzijo. Dejansko je transcendentalna dimenzija razvita skrajno dobro v Indijski filozofiji, medtem ko je transcendentalna dimenzija na zahodu skrita v jami zelo redkih ezoteričnih sistemov kot Gnosticizem in redkih velikih mojstrov kot Mojster Eckhart. To lahko vidite v Jezusovih učenjih v Tomaževem evangeliju. Toda zares morate kopati globoko, da najdete to kocino na Zahodu. V Indiji, v Upanishadsu in Vendati in Ghagavad Giti je to zelo eksplicitno. Panteizem se čuje zelo dobro. Vendar pa je le del zgodbe. Dober način je častiti, dober način je prinesti duhovnost v svoje dnevno življenje, ker je dobro priznati, ker odstaja duh povsod. Če le vidimo raznoličnost, vidimo Boga v vsem, toda ne vidimo Boga, ki je onstran vsake določene stvari, potem ne uresničujemo svojega lastnega potenciala. Ne uresničujemo sebe. In zato resnična samo-realizacija vključuje videnja teh panteističnih aspektov resničnosti, toda hkrati tudi videti transcendentalni aspekt resničnosti.
WIE: Kot dodatek k temu, da ste znanstvenik, ste tudi izvajalec duhovnosti. Lahko malo poveste nekaj o tem kaj vas je pripeljalo do duhovnosti?
AG: Torej, bojim se, da je to precej običajno, skoraj klasičen način. Idealni klasični način, seveda, je znamenit primer Buddhe, ki je prepoznal v svojem 29. letu, da so bili vsi njegovi užitki kot princ zares potrata časa, ker na svetu obstaja trpljenje. Zame ni bilo tako drastično, toda ko sem bil star okoli sedemintrideset je moj svet začel razpadati. Izgubil sem svojo raziskovalno štipendijo, ločil sem se in bil sem zelo osamljen. In profesionalni užitek, ki sem ga ponavadi dobil ob pisanju fizičnih raziskav je nehal biti užitek.
Toda v tem času, okoli sedemintridesete, me ta določeni svet – kjer ni bilo obstoja Boga in kjer je pomen življenja prišel le iz umskega tekmovanja za slavo v poklicu – le ni zadovoljil in mi ni prinesel sreče. Pravzaprav sem bil poln trpljenja. Torej sem se zatekel k meditaciji. Hotel sem videti ali obstaja kakršen koli način, da bi vsaj našel nekaj tolžbe, če že ne sreče. In končno je iz nje prišla velika radost, vendar pa je za to bil potreben čas. In tudi moram omeniti, da sem se tudi poročil in izziv ljubezni je bil eden zelo pomembnih. Z drugimi besedami, sem zelo hitro odkril po tem, ko sem se drugič poročil, da je ljubezen zelo različna od tega, kar sem o njej mislil. Torej sem z mojo ženo odkril pomen ljubezni in to je bil tudi velik prispevek k moji lastni duhovnosti.
WIE: Zanimivo je, da ko ste se obrnili k duhovnost, ker ste čutili, da znanost nizares zadovoljevala vašega lastnega iskanja resnice, da ste neglede na to ostali znanstveni vseskozi.
AG: To je res. Le to, da se je moj način izvajanja znanosti spremenil. To kar se mi je zgodilo, razlog, da sem izgubil radost znanosti, je bil ker sem iz nje naredil profesionalno potovanje. Izgubil sem idealno pot za izvajanje znanosti, kar je duh raziskovanja, radovednosti, duha spoznavanja resnice. Torej več nisem iskal resnice skozi znanost in zato sem moral odkriti meditacijo, kjer sem ponovno iskal resnico, resnico resničnosti. Kaj sploh je narava resničnosti? Vidite, prva tendenca je bil nihilizem, da nič ne obstaja; bil sem popolnoma obupan. Toda meditacija mi je zelo hitro rekla ne, ni časa za obup. Imel sem izkušnjo. Imel sem vplogled, da resničnost zares obstaja. To kje je bila, tega nisem vedel, toda nekaj obstaja. To mi je torej dalo posebno pravico, da sem se vrnil k znanosti in odkriti, če lahko zdaj znanost z novo energijo in novo smerjo resnično raziščem resnico namesto raziskovanj zaradi profesionalne slave.
WIE: Kako pa ste potem na novo preverili svoj interes v resnici, duhovnemu jedru svojega življenja, navdihnili svojo znanstveno prakso?
AG: Kar se je zgodilo je bilo to, da več nisem izvajal znanosti z namenom le objavljanja študij in ustvarjanja problemov, ki so mi omogočili izdajati študije in prejeti štipendijo. Namesto tega sem delal zares pomembno probleme. In zelo pomembno problemi dandanašnjice so zelo paradoksični in zelo nenavadni. Ne pravim torej, da tradicionalni znanstveniki nimajo nekaj pomembnih problemov. Vsekakor obstaja nekaj pomembnih problemov. Toda eden od problemov, ki sem jih odkril zelo hitro, ki me je vodil po intuiciji do vprašanj, da je resničnost problem kvantnih meritev.
Vidite, problem kvantne meritve bi naj bil problem, ki za vedno iztiri ljudi od vsakega profesionalnega dosežka, ker je zelo težaven problem. Ljudje so poizkušali desetletja in ga niso bili sposobni rešiti. Toda mislil sem si, »Nič nimam za izgubiti in raziskal bom le resnico, zakaj torej ne bi poizkusil?« Kvantna fizika je bila nekaj kar sem poznal zelo dobro. Vse življenje sem raziskoval kvantno fiziko, zakaj torej ne izvesti problema kvantnih meritev? Tako sem torej prišel do tega, da sem se spraševal to vprašanje. »Katero delovanje pretvori verjetnost v dejanskost?« In še vedno sem za to porabil čas od 1975. do 1985. leta dokler nisem skozi mističen preboj spoznal tega.
WIE: Bi lahko opisali ta preboj?
AG: Da, z veseljem. Tako živ je v mojem umu. Vidite, modrost je bila v teh dneh – in to je bilo v vseh sortah knjig, The Tao of Physics, The Dancing Wu Li Masters, Fred Alan Wolf'ov Taking the Quantum Leap in tudi v nekaterih drugih – povsod je bila modrost, da mora biti zavest nujen fenomen možganov. In ne glede na dejstvo, da so nekateri od teh ljudi dajali zavesti vzročno učinkovanje, nihče ni mogel razložiti kako se je to zgodilo. To je bila skrivnost, kajti ker če je nujen fenomen možganov, potem mora vsa vzročna učinkovanost dokončno priti iz materialnih elementarnih delcev. To je torej bila za mane uganka. To je bila uganka za vse. In le nisem mogel najti nobene poti, da bi jo rešil. David Bohm je govoril o skritih variablah torej sem se igral z idejami odpletenega in zapletenega reda, te vrste stvari – toda to ni bilo zadovoljujoče ker v Bohmovi teoriji, še enkrat, ni vzročnega učinkovanja, ki je pripisano zavesti. To je teorija realistov. Z drugimi besedami, to je teorija s katero je moč vse pojasniti skozi matematične enačbe. Z drugimi besedami, v resničnosti ni svobodne izbire. Torej sem si le prizadeval in se bojeval ker sem bil prepričan, da obstaja resnična svoboda izbire.
Potem pa enkrat – in to je ko se je zgodil preboj – sva bila moja žena in jaz v Venturi v Kaliforniji in iz Los Angelesa je prišel moj prijatelj mistik Joel Morwood in vsi smo odšli poslušat Krishnamurtija. In Krishnamurti je seveda ekstremno impresiven, zelo velik mistik. Torej smo ga poslušali in potem smo prišli nazaj domov. Imeli smo večerjo in smo se pogovarjali in Joelu sem govoril o mojih zadnjih idejah o kvantni teoriji zavesti in Joel me je le izzval. Rekel je, »Ali lahko razložimo zavest?« In poizkušal sem izvijugati svojo pot skozi to, toda ni želel poslušati. Rekel je, »Nadevaš si znanstvene zatemnjevalce. Ne prepoznaš, da je zavest temelj vsega bivanja.« Ni uporabil določene besede, temveč je rekel nekaj kot, »Nič drugo ne obstaja kot Bog.« In nekaj česar ne morem razložiti se je znotraj mene obrnilo. To je dokončna kognicija, ki sem jo imel prav ta trenutek. V moji psihi se je zgodil popoln preobrat in sem le spoznal, da je zavest temelj vsega bivanja. Spomnim se, da sem vstal to noč, gledal v nebo in imel reden mističen občutek o tem kaj je svet in popolno prepričanje, da je to pot, da je takšen svet, da je to način na katerega resničnost deluje in da posameznik lahko izvaja znanost. Vidite razširjen pomen – celo med ljudmi kot David Bohm – je bil, »Kako lahko sploh izvajaš znanost brez predvidevanja, da obstaja resničnost in materialno in vse to? Kako lahko izvajaš znanost, če dovoliš, da zavest opravlja naloge, ki so 'samovoljne'?« Popolnoma sem postal prepričan – in od takrat ni bilo niti kančka dvoma – da lahko posameznik izvaja znanost na tej osnovi.Ne le to, posameznik lahko repi problem današnje znanosti. In to je to k čemur se obračam. Seveda se niso vsi problemi rešili prav na to noč. To noč je bila začetek nove poti izvajanja znanosti.
WIE: To je zanimivo. Torej je to noč nekaj zares naredilo preobrat znotraj vas in vašem celotnem pristopu. In vse je bilo drugače po tem?
AG: Vse je bilo drugače.
WIE: Ali ste potem odkrili, pri izgrajevanju detaljev tega, kar bi to pomenilo pri izvajanju znanosti v tem kontekstu, v katero ste bili zmožni prodreti dosti globlje ali, da je bilo vaše lastno znanstveno razmišljanje preobraženo na nek način s to izkušnjo?
AG: Točno tako. To kar se je zgodilo je bilo zelo zanimivo. Zagozdil sem se, kot sem že povedal, zagozdil sem se v to idejo pred tem: »Kako lahko ima zavest vzročno učinkovanje?« In seda, ko sem spoznal, da je zavest temelj bivanja , so je v mesecih vsi problemi teorije kvantnih meritev, meritveni paradoksi le stopili stran. Svojo prvo študijo sem napisal 1989. leta, toda to je le bila predelava idej in izgrajevanje detaljev. Strel v mrežo je bil, da je kreativnost, ki je dobila drugi zagon vetra prav v letu 1985, da je potrebovala naslednja tri leta preden se je začela zares v popolnosti izražati. Toda od takrat naprej sem le blagoslovljen z mnogimi idejami in mnogo problemov se je razrešilo – problemi kognicije, percepcije, biološke evolucije, zdravljenja telesa in duha. My zadnja knjiga se imenuje Fizika duše (Physics of the Soul). To je teorija reinkarnacije, vsa popolnoma izdelana. To je bile le čudovita avantura v kreativnosti.
WIE: Zveni precej jasno, da ko ste se začeli zanimati za duhovno,v vašem primeru, da je to imelo zelo pomemben učinek na vašo sposobnost izvajanja znanosti. Pogledati skozi drugo stran leče, kaj bi rekli o tem, da je biti znanstvenik vplivalo na vašo duhovno evolucijo?
AG: Torej, prenehal sem ju videti kot ločeni, torej je ta identifikacija, ta celotnost, integracija duhovnega in znanstvenega, bila zelo pomembna zame. Mistiki pogosto svarijo ljudi, »Glej, ne deli svojega življenja na to in ono.« Zame je prišlo spontano, ker sem odkril novo pot izvajanja znanosti, ko sem odkril duha. Duh je bil naravna osnova mojega bivanja, torej po tem, karkoli počnem, ju ne ločim zelo.
WIE: Omenili ste preobrat v vaši motivaciji za izvajanje znanosti – kako se je to kar vas je vodilozačelo obračati na neki točki. To je ena stvar o kateri smo dosti premišljevali, ko smo se poglobili v to stvar; Kaj je zares to kar motivira znanost? In kako je to drugačno od tega kar motivira duhovno iskanje? Določeno, obstajalo je nekaj ljudi o katerih sva govorila – misleci kot E.F.Schumacher ali Houston Smith na primer – ki so čutili, da vse od znanstvene revolucije, ko so Descartove in Newtonove ideje postale glavne, da je ves prsitop znanosti poizkušal dominirati ali nadzirati naravo sveta. Takšni kritiki se sprašujejo, če bi znanost lahko bila kdajkoli pravi motor za odkritja najglobljih resnic, ker so čutili, da je znanost globoko vsodrana v željo vedeti iz napačnega razloga. Očitno ste bili v vašem delu zelo poglobljeniv znanstveni svet – poznate mnogo znanstvenikov, hodite na konference, obdani ste z vsem tem in tudi mogoče se tudi borite z motivacijo znotraj vas samih. Lahko govorite malo več o vaši izkušnji tega?
AG: Da, to je zelo, zelo dobro vprašanje; to moramo razumeti zelo, zelo globoko. Težava je, da v tem preganjanju, določenem zasledovanju znanosti, vključno s knjigami, ki smo jih omenili prej, The Tao of Physics in TheDancing Wu Li Masters, celo če je duhovnost prepoznana znotraj materialističnega pogleda na svet, je Bog viden le v neločljivem aspektu božanskosti. Kar to pomeni je: povedali ste, da obstaja le ena resničnost. S tem ko poveste, da obstaja le ena resničnost – materialna resničnost – celo, če navdihnete materijo z duhovnostjo, ker še vedno imate opravka le z enim nivojem, ignorirate transcendentalni nivo. In zato le gledate pol torte; ignorirate drugo polovico. Ken Wilber pojasni ta pogled zelo, zelo dobro. Torej, kar mora biti narejeno je seveda – in to je takrat ko stigma znanosti izgine – da vključimo drugo polovico v znanost. Pred mojim delom mislim, da je bilo zelo nejasno kako naj bi se zgodila ta vključitev. Čeprav so ljudje kot Teilhard de Chardin, Aurobindo ali Madame Blavatsky, ustanoviteljica Teozofskega gibanja, prepoznali, da bi takšna znanost lahko prišla, jih je zelo malo lahko pravzaprav zares videlo to znanost.
Torej kar sem naredil je to, da sem dal preblisk vsem tem verzijam, ki so se pojavile pred v soletju. In ko naredite to, ko prepoznate, da znanost lahko temelji na primatu zavesti, potem te pomanjkljivosti več ni. Z drugimi besedami, stigma, da je znanost le ločenost izgine. Materialistična znanost je znanost ločenosti. Nova znanost pravi, da materialen del sveta obstaja, gibanje, ki ločuje je tudi del resničnosti, toda ni edini del resničnosti. Obstaja ločenost in potem obstaja integracija. Torej v moji knjigi The Self-Aware Universe govorim o herojevem potovanju celotnega znanstvenega prizadevanja. Potem heroj odkrije in heroj se vrne. Herojeva vrnitev je tista, ki smo ji sedaj priča v tej novi paradigmi.
Prevod iz: http://twm.co.nz/
Link do Amazon.com: http://www.amazon.com/
