Prvi del

 

Osnovni vzroki bolezni

 

To je problem s katerim se bojuje vsa medicinska praksa skozi leta. V naših trenutnih mehanicističnih letih smo blodili na površino stvari in stran od delno resnične točke pogleda prejšnjih stoletij, ki so sledili bolezni nazaj v vrojen »zli humor« in mozoljavo notjanje osebno življenje pacientov. V razvoju znanja na vseh straneh smo sedaj na površju stvari (zapazite, da ne uporabljam besede »površinsko«) in ura je prišla v kateri lahko znanje ponovno vstopi v resničnost subjektivnega in preobrazi sebe v modrost. Danes je toneča prepoznava v dobro dobrega uma v medicinskih in sorodnih poklicih, ki v subjektivnih in skritih odnosih uma in čustvene narave, in v življenju zavrteg ali presežnega izraza seksa je potrebno iskati vzroke za vse bolezni.

Od začetka naših šrudij bi želel izpostaviti, da vam bo spodletelo dokončen vzrok bolezni, čeprav je znan meni, zaobjeti. Vzrok leži daleč v zgodovini daljne preteklosti našega planeta, v poteku časa (okultno razumevanje) planetarnega življenja in, ki ima svoje korenine v tem, kar je na veliko označeno kot »kozmično zlo«. To je popolnoma brezpredmetna fraza, toda takšna, ki je simbolično opisana s pogojem v zavesti, ki je ta [10] nedvomno od »nepopolnih Bogov«. S tem, ko damo začetno premiso, da božanstvo samo deluje nasproti izpopolnjevanju preteklosti glede na naše razumevanje, se le-to lahko izvaja tako, da obstajajo za Bogove same in za Boga (kot življenja solarnega sistema), določene omejitve in določena področja ali stanja zavest, ki še čakajo, da se izmojstrijo. Te omejitve in relativne nepopolnosti lahko povzročijo določen učinek v Njihovih telesih manifestacije – različni planeti kot izraz življenja in solarni sistem kot izraz življenja. Podana je tudi hipoteza, da so ta zunanja telesa božanskosti, planeti, da so oblike skozi katere določena božanstva izražajo sebe, lahko bi bilo res in logičen sklep, da vse življenje in oblike znotraj teh teles morajo biti nujno tudi predmet teh omejitev in nepopolnosti, ki rastejo iz teh nezavzetih področij zavesti in teh stanj zavedanja, doslej neprepoznanih s strani božanstva, inkarniranih v planetarni in solarni obliki. Podali smo zahtevo, da je vsaka oblika del še većje oblike in da mi vsekakor »živimo in se gibljemo in imamo naše bitje« znotraj telesa Boga (kot to izrazi sv. Paul), mi kot sestavni deli Četrtega Kraljestva v naravi, delimo v tej splošni omejitvi in nepopolnosti.

Več kot ta splošna predpostavka je onstran naših moči, da bi zaobjeli in izrazili, saj je  splošna mentalna oprema povprečnega kandidata in učenca neprimerna za to nalogo. Takšni termini kot »kozmično zlo, božanska nepopolnost, omejena področja zavesti, svoboda čistega duha, božanski um«, ki so tako prosto povezani s strani mističnih in okultnih mislecev našega časa: Kaj so zares mislili? Afiramcije mnogih zdravilskih šol kot za dokončno božansko popolnost in formulacija njihovih verovanj v zvenečin frazah, utelešenje ideala in pogosto na sebičnih idealih temelječe? Ali oni ne sestavljajo skrajno brepredmetnih stavkov v svojih mističnih namigovanjih? Kako je to lahko drugače, ko ima samo izpopolnjen človek zaresno idejo tega, kar sestavlja božanskost?

Vsekakor je boljše za nas, da priznamo, da ni nemogoče človeku, da bi razumel globoko vgnezdene vzroke tega, kar se da videti, da izbija pri razvoju oblikovnega življenja. Ni se modro soočiti s problemi in dejstvi kot obstajajo v tej naši sedanji uresničitvi in razumeti, da ravno tako kot človek lahko vstopi bolj inteligentno v um Boga lahko to tudi stori nižji um živali, tako torej lahko obstaja drugi in večji um, ki deluje v drugih in višjih kraljestvih v naravi, ki bi sigurno videl življenje bolj resnično in bolj natančno kot človeška vrsta? Mogoče je, ali ni, da je cilj evolucije (kot zaobsežen in izrazit človek) lahko (po zadnji analizi) le ta delni fragment višjega cilja kot on, s svojim končnim razumevanjem lahko zaobjame. Celoten namen, kot leži skrit v umu Boga, je lahko zelo drugačen od tega, kar lahko človek prenese danes, in kozmično zlo in kozmično dobro, zreducirano na terminologije, lahko izgubi svojo značilno celoto in jih je moč videti le skozi blišč in iluzijo s katero človek obdaja vse stvari. Najboljši umi teh let komaj začenjajo videti prvi zamegljen žarek svetlobe, ki prebada ta blišč in služi najprej, da razkrije dejstvo iluzije. Skozi svetlobo, ki prehaja se lahko razkrije sledeča resnica tem, ki imajo pričakovan odnos in odprti um: Božanstvo samo je na poti proti popolnosti. Globljih pomenov te izjave je mnogo.

Pri delu z vzroki bolezni bomo zavzeli položaj, da osnoven in dokončen kozmičen vzrok leži onstran našega dojemanja in, da bomo samo kot se razkriva kraljestvo Boga na Zemlji vstopili v nekaj resničnega razumevanja splošno na široko razširjene bolezni, ki jo je moč najti na našem planetu v vseh štirih kraljestvih v naravi. Nekaj [12] osnovnih izjav lahko naredimo, vendar pa, je tista, ki bo sčasoma resonirala z resnico v makrokozmičnem smislu in je lahko že prikazana kot resnica tam, kjer se inteligentno dotika mikrokozmosa.

1. Vse bolezni (in to je puhlo) povzroča pomanjkanje harmonije – disharmonija, ki jo je moč najti obstaja med aspektom oblike in življenjem. To kar prinaša skupaj obliko in življenje, ali raje, to kar je razultat te nameravane združitve, lahko imenujemo duša, jaz kjer zadeva človeštvo in integrirajoči princip kar zadeva podčloveško kraljestvo. Bolezen se pojavi kjer je pomanjkanje poravnave med temi različnimi dejavniki, dušo in obliko, življenjem in njegovim izrazom, subjektivnimi in objektivnimi realnostmi.

Posledično se duh in snov svobodno ne nanašata drug na drugega. To je eden način interpretiranja Zakona I in namen cele teze je, da bi bila razlaga Zakona.

1. Pomanjkanje harmonije, ustvarjanje tega, kar imenujemo bolezen, teče skozi vsa štiri kraljestva v naravi in povzroča ta stanja, ki ustvarjajo bolečino (kjer je čutnost odlična in razvita) in je povsod preobljudenost, korupcija in smrt. Razmišljajte o teh besedah: Neharmonija, bolezen, bolečina, preobljudenost, korupcija, smrt, saj opisujejo splošno stanje, ki vodi zavestno življenje vseh oblik, mikrokozmičniih in makrokozmičnih. One niso vzroki.
2. Vse te pogoje lahko smatramo kot čiščenje v njihovih učinkih in jih mora tako obravnavati tudi človeštvo, če bi naj bilo zavzeto pravilno stališče nasproti bolezni. To je pogosto pozabljeno s strani fanatičnih zdravilcev in s strani radikalne širitve ideje, dokončno zaobjete in v mnogih primerih del večje ideje.  [13]
3. Metode zdravljenja in tehnike lajšanja so svojske za človeštvo in so rezultat človeške mentalne aktivnosti. Označujejo njegovo zaspalo moč kot kreatorja in nekoga, ki napreduje nasproti svobodi. Označujejo njegovo sposobnost razločevanja v popolnosti čutov, da vizualizira cilj in zato deluje nasproti dokončni osvoboditvi. Napaka je tokrat sestavljena iz:

a)     Njegove nesposbnosti videti rasnično uporabo bolečine,

b)     Njegove zamere trpljenju,

c)     Njegovo nerazumevanje zakona neodpora,

d)     Njegovo preveliko poudarjanje narave oblike,

e)     Njegovega odnosa do smrti in njegovega občutka, da izginotje življenja iz vizualne percepcije skozi medij oblike in posledično razgradnja te oblike, označuje katastrofo.

1. Ko človeška misel obrne običajne ideje kot je bolezen in jo sprejme kot dejstvo v naravi, bo človek začel delati z zakonom osvoboditve, s pravilno mislijo, ki bo vodila do neodpora. V sedanjosti, z močjo njegove usmerjene misli in njegovemu intenzivnemu nasprotovanju smrti, le teži k temu, da energizira težavnost. Ko reorientira svojo misel na resnico in na dušo bodo začele bolezni fizičnega nivoja izginjati. To bo postalo očitno, ko bomo pozneje preučevali metodo izkoreninjenja. Bolezni obstajajo. Oblike v vseh kraljestvih so polne neharmonije in izven poravnave z notranjim življenjem. Bolezen in korupcija ter tendenca nasproti razkroju so prisotne povsod. Svoje besede izbiram skrbno.
2. Bolezen zato ni rezultat napačne človeške misli. Obstajala je med mnogimi oblikami življenja dolgo pred tem kot se je človeška družina pojavila na Zemlji. Če iščete verbalni izraz in če želite govoriti znotraj meja človeškega uma, lahko rečete s približno natančnostjo: Bog, [14] planetatno božanstvo, je kriv za napačno mišljenje. Toda ne boste izrazili resnice, temveč le majhen delček vzroka, kot se zdi vašemu šibkemu omejenemu umu, skozi medij generalnega blišča in iluzije.
3. Iz enega kota je bolezen proces osvoboditve in sovražnik tega kar je statično in kristalizirano. Ne mislite, iz tega kar govorim, da bi bolezen bilo potrebno toplo pozdraviti in da bi bilo treba ceniti proces smrti. Če bi temu bilo tako bi posameznik vzgajal bolezen in na prvo mesto postavil samomor. Na srečo je za človeštvo celotna tendenca življenja nasproti bolezni in reakcija na oblikovanje življenja na osnovi misli, da človek goji strah pred smrtjo. To je bilo prav tako, saj je za instinkt samo ohranitve in ohranitve integritete oblike vitalni princip snov in je tendenca nasproti samo ovekovečenja življenja znotraj oblike ona največjih od Boga danih sposobnosti in bo vztrajal. Toda v človeški družini mora to navsezadnje dati prostor uporabi smrti kot organiziranega, osvobujajočega procesa v skaldu, da bi ohranil silo in dal duši boljši instrument manifestacije. Za to osvobojeno aktivnost človeštvo še ni pripravljeno. Učenci in kandidati sveta bi morali sedaj začeti razumevati te nove principe obstoja. Instinkt za samo ohranitvijo vodi odnos duha in snovi, življenja in oblike kakor dolgo se bo božanstvo samo inkarniralo znotraj svojega telesa manifestacije – planet ali sončni sistem. V zgornji izjavi sem vam podal namig enega osnovnih vzrokov bolezni in neskončnega boja med ujetim duhom in obliko, ki ujema. Ta boj uporablja za svojo metodo to prirojeno kvaliteto, ki se izraža kot nuja za ohranitvijo in nuja za ovekovečenjem – oboje trenutna oblika in od vrste. [15]
4. Zakon vzroka in učinka, ki se na vzhodu inmenuje Karma, vodi vse to. Karma se mora smatrati v resičnosti kot učinek (v obliki življenja na našem planetu) vzrokov, dobro umeščenih in skritih v umu Boga. Vzroke, ki jim lahko sledimo v odnosu do dolezni in smrti so v resničnosti le izvjajanje določenih osnovnih principov, ki vodijo – prav ali narobe, kdo bi to vedel? – življenje Boga v obliki in morajo za vedno ostati nedoumljivi za človeka dokler ni čas, ko sprejme veliko iniciacijo, ki je simbolizirana za nas v preobrazbi. Vseskozi v naših preučevanjih se bomo soočali s sekundarnimi vzroki in njihovimi učinki, s fenomenalnimi rezultati teh subjektivnih učinkov, ki izbijajo iz vzrokov predaleč za nas, da bi jih lahko razumeli. To je potrebno dopustiti in razumeti. To je najbolje kar človek lahko stori z njegovim trenutnim mentalnim orodjem. Ko intuicija redko deluje in je um redko razsvetljen, zakaj bi naj človek arogantno pričakoval, da bi naj razumel vse? Naj dela na razvoju svoje intuicije in na doseganju razsvetlitve. Morda bo takrat prišlo v njegovo smer tudi razumevanje. Zaslužil si bo pravico do božanskega znanja. Toda zgornja prepoznava bo dovolj za naše delo in nam bo omogočila, da sprejmemo te zakone in principe, ki bodo označevali način, na katerega človeštvo lahko doseže sprostitev zavesti oblike in posledično imunosti od zmage smrti in teh pogojev, ki imajo opravka z boleznimi, ki vodijo danes našo planetarno manifestacijo.

Naša razmisleke o vzrokih bolezni bomo razdelili na tri dele, in bomo odstranili iz našega iskanje za resnico prav razumljive toda enako prazne želje za opazovanje uma božanstva.

1. Psihološki vzroki.
2. Vzroki, ki izbijajo iz skupinskega življenja.
3. Naše karmične obveznosti, karmični vzroki. [16]

V vsem tem bomo dobili le splošno idejo (vse to je sedaj možno) o prisotnosti bolezni v človeški družini in o tem kar je še potrebno najti, delno v živalskem kraljestvu. Ko bomo zaobjeli to splošno idejo, bomo imeli jasnejše razumevanje našega problema in lahko potem nadaljujemo z našim razmatranjem metod, ki nam bodo omogočile , da se ukvarjamo z neželenimi učinki z večjo spretnostjo. Študenti veščine zdravljenja bi si tudi morali zapomniti, da so bile tri poti v katerih lahko vnesemo zdravljenje in, da imajo vsi trije načini svoj prostor in vrednost, odvisno od točke razvoja na kateri je oseba, ki je zdravljena.

Najprej obstaja uporaba teh blažilnih in izboljševalnih metod, ki postopoma zdravijo bolezni in odstranjujejo neželena stanja; le-te izgrajujejo obliko življenja in pospešujejo vitalnost, tako,da bolezen lahko odpade. Za te metode so alopatske in homeopatske šole in različne osteopatske in kiropraktične in druge terapevtske šole dobre zastopnice. Le-te so naredile mnogo dobrega in konstruktivnega dela in dolg človeštva tej modrosti, veščini in nesebični pozornosti zdravnikov je velika. Ves čas se soočajo z nujnimi stanji in nevarnimi učinki vzrokov, ki niso očitni na površini. Pod temi metodami je pacient v rokah zunanje strani in mora biti pasiven, brezčuten in negativen.

Drugič obstaja pojava dela in metod modernih psihologov, ki delajo v smeri in se soočajo s subjektivnimi stanji in, da bi izkoreninili ta napačna stališča uma, te inhibitorje, psihoze in komplekse, ki vnašajo druga bolezenska stanja, morbidne pogoje in nevrotične in mentalne katastrofe. Pod to metodo je pacient voden, da sodeluje kolikor le lahko s psihologom, tako da lahko prispe na primerno [17] razumevanje sebe in se tako nauči,da iztrebi te notranje nepremagljive situacije, ki so odgovorne za zunanje rezultate. Naučen je, da je pizitiven in aktiven in to je velik korak v pravi smeri. Tednedca po kombiniranju psihologije z zunanjimi fizičnimi tretmaji je smislena in pravilna.

Tretjič je najvišja in nejnovejša metoda priklic pozitivne aktivnosti v lastno človeško dušo. Resnično in zdravljenje prihodnosti se pojavi, ko življenje duše lahko teče brez vsakih motenj in zadrževanja skozi vsak aspekt narave oblike.

Potem ga lahko vitalizira s svojo silo in lahko hkrati tudi odstrani te prenatrpanosti in zaviranje, ki so takšen rodoviten vir bolezni.

To vam da več za razmišljati. Če gremo počasi glede na praktično uporabo tehnik in metod je to zato ker hočem položiti trdne temelje za to, kar bom povedal pozneje.