V nadaljevanje je delen prevod trinajstega poglavja iz knjige medijev Allana Kardeca, ene izmed klasik Spiritizma.
POGLAVJE XXIII.
PREGANJANJE.
Enostavno preganjanje - Omamljanje – Podjarmljanje – Vzroki preganjanja – Sredstva bojevanje s preganjanjem.
237. Med težavami, ki se dogajajo v praktičnem spiritizmu moramo postaviti na prvo mesto preganjanje oz. ti. oblast, ki jo izvajajo določeni duhovi nad določenim človekom.. Preganjanje je vedno delo nižjih duhov, željnih zadrževati človeška bitja pod svojo močjo medtem ko višji duhovi ne želijo takšnega tiranskega vpliva, temveč jih zadovoljijo s tem, da jim dajo dober nasvet, kako se naj bojujejo z zlim vplivom – cvetnimi duhovi; če pa jim ne damo dovolj pozornosti, se umaknejo. Slabi duhovi pa se v nasprotnem trmasto pripnejo na človeška bitja nad katerimi se zadržujejo; se identificirajo z njihovim duhom in jih vodijo, kot vodiš otroka.
Preganjanje predstavlja različne karakterje, ki jih je zelo pomembno razlikovati, saj oboji izhajajo iz stopnje omejevanja, ki jo izvaja preganjalec in iz narave učinka, ki je ustvarjen zaradi njegove akcije.
Beseda preganjanje je generični izraz, ki označuje fenomen, katerega osnovne različice so: Enostavno preganjanje, Omamljanje in Podjarmljanje.
238. Preprosta preganjanje obstaja, ko se hudoben duh vsili na medija, se pomeša z njim, proti medijevi volji, z vsemi komunikacijami, ki jih prejme on ali mu preprečuje komunicirati z drugimi duhovi, s tem, da se zamenja z temi, ki so priklicani.
Medij ni nujno obseden ker je zapeljan s strani lažnivega duha; najboljši medij je izpostavljen prevari, posebno v začetku svojega razvoja, ko mu še primanjkuje izkušenj; ravno tako kot med nami, najbolj častitljivimi možmi in še posebno, ko prvič vstopijo v posel, so nesigurni, ko z njimi postopajo surovo. Medij je lahko prevaran tudi brez tega, da bi bil obseden; preganjanje obstaja v zadrževanem zakupu, ki ga je prevzel duh, katerega se je težko ali nemogoče rešiti.
Pri enostavnem preganjanju se medij zaveda, da ima opravka z varljivim duhom, dejstvo, ki ga obsesor zares skuša prikriti; saj običajno ne poizkuša skriti niti svoj zlih namenov ali svoje odločnosti, da bo povzročal težave. Medij v takem primeru na lahek način prepozna prevaranta in ga pazi in ga le redko spusti vase. Ta vrsta preganjanja je edino neprijetna in ne povzroča drugih neudobnosti kot postavljanje ovir na pot komuniciranja, kar je zaželeno, da vzdržujejo duhovi višjih stopenj ali ti, ki so združeni z nami zaradi občudovanja. V to kategorijo lahko sprejmemo vse primere psihičnega preganjanja, kot vsiljive ali svojeglave manifestacije duhov, ki spontano vznemirjano ljudi z zvoki udarcev ali drugimi glasnimi fenomeni, katere smo že obravnavali v našem poglavju Spontanih psihičnih manifestacij.
239 Omamljanje je dosti bolj resno zlo. Je iluzija, ki je ustvarjena zaradi direktne akcije duha na medijeve misli in ki paralizira njegovo presojo glede na komunikacijo, ki jo prejme. Omamljen medij si ne more verjeti, da ne bi bil prevaran. Obsedujoči duh ga bistroumno navdihuje s slepim zaupanjem, ki mu preprečuje, da bi videl absurdnost tega, kar piše, tudi takrat, ko je to očitno vsem drugim; zmota lahko gre tako daleč, da začne občudovati najbolj neumen nesmisel. Resna napaka bi bila domnevati, da je ta vrsta preganjanja omejena na medije, ki so le ignorantski in želijo presoje; intelektualni in učeni možje, ki so visoko inteligentni v drugih aspektih pa so izvzeti iz tega, kar dokazuje ta odklon v učinku nekaterih zunanjih dejanj, ki so jim izpostavljeni.
Povedali smo, da je omamljenost dosti bolj resna kot enostavno preganjanje, ker vodi skozi iluzijo, ki jo je povzročila, duh ki obseda skozi, kot če bi bila slepa in ga pripravi, da sprejme najneumnejše izjave in teorije kot resnico in ga v nekaterih primerih vzpodbudi za najbolj brezčutne akcije, ki označujejo sramotilen in celo nevaren karakter
Razliko med enostavnim preganjanjem in omamljenostjo je lahko razumeti, saj jo ustvarja različna kvaliteta duhov. Pri preganjanju so duhovi, ki se pripnejo na nas le nadležni in nas vznemirjajo pri posedovanju, je bitje, pri katerem smo nestrpni, da bi se ga znebili. Pri omamljenosti je čisto drugače, saj v skladu, da bi razumeli njegove namene, mora biti zli duh spreten, prekajen in hinavski, ukazovalen nad svojo žrtvijo in sprejet z njene strani s pomočjo lažne podobnosti v vrlini in radodarno uporabo besed in fraz, kot »dobrodelnost«, »ponižnost«, »božja ljubezen« ipd., za katerimi stremijo ljudje kot priporočilo, čeprav vsebina komunikacije kaže stopnjo manjvrednosti, katere omamljenost, ki jo izvaja nad svojim medijem lahko prepreči njegovo razumevanje. Duh tega razreda zato spoštuje jasno-vidne sodnike, ki vidijo skozi njihovo prevaro in preusmerjajo njegove napore posebno za navdihovanje njegovih žrtev z odločnostjo, da bi se izognili vsakomur, ki bi mu lahko odprl oči. S takšnim početjem se izogne nasprotjem in se je vedno sposoben dokazati v očeh svojega nesrečnega medija kot resničen.
240. Tretja stopnja preganjanja, ti. podjarmjenost, je sila, ki paralizira voljo svoje žrtve in ga prepriča, da deluje ne glede na sebe, da podredi na absolutno stopnjo suženjstva.
Podrejenost je lahko moralna ali telesna. V prvem primeru je podrejen medij pritegnjen k stvarem, ki so neumne ali graje vredne, in na njih v zmoti reagira kot da bi bile modre in pravilne; to je vrsta omamljenosti, toda takšna, ki se izvaja na volji kot tudi na umu. V drugem primeru duh deluje na materialne organe svoje žrtve, izziva nenamerne gibe ali dejanja, kot je to prikazano v primeru pisočih medijev, z nenehno željo pisati, celo na najbolj neprikladnih trenutkih. Videli smo medija, zasužnjenega, ki je, ko je izrazil potrebo po peresu ali svinčniku izvajal gibe počasi, kot skozi pisanje, kjer koli je že bil, celo na ulicah, med vrati in zidovi. Telesno podjarmljenje včasih gre še dalje in sili žrtve, da delajo najbolj objestne stvari. Poznali smo človeka, niti mladega niti čednega, ki je pod vplivom preganjanja te vrste bol zategnjen zaradi impulza, ki se mu ni mogel upreti in se je metal na kolena pred mladim dekletom, do katere ni čutil naklonjenosti in ji je predlagal poroko. Drugič spet ga je prisilil nasilen pritisk na njegovem hrbtu in ledjih, da je pokleknil, navkljub njegovim vnetim prizadevanjem za nasprotno in je na javnem mestu v prisotnosti množice poljubil tla. Tega moža so imeli ljudje, ki so ga poznali za neumnega; toda sigurno ni bil nor;saj je bol popolnoma pri zavesti kaj je počel proti svoji volji, in je posledično strašno trpel.[1]
241. V preteklih dneh so uporabljali termin preganjanje za izražanje pooblaščanja človeka s strani zlih duhov, ko je njihov vpliv razširil na ustvarjanje tega, kar se je zdelo mentalni odklon. Za nas bi preganjanje bil sinonim za podrejanje. Če ne ne bomo uporablili termina obsedenost, je to zaradi dveh razlogov; prvič zaradi tega, ker nakazuje na verovanje, da obstajajo bitja za ustvarjanje zla in večno obsojena na zlo, čeprav obstajajo dejansko le bitja bolj ali manj napredna, in vsa se lahko izboljšajo: in drugič, ker termin obsedenost nakazuje na idejo, da tuj duh obsede žrtvino telo z neko vrsto sožitja z duhom svoje žrtve, medtem, ko je akcija preganjalca le ena od sil. Beseda podjarmljenje izraža našo misel popolno. Zato, ko sprejemamo, da nihče ni obseden, v splošnem sprejetju besede, obstaja za nas, med žrtvami zlih duhov, le tri kategorije preganjanje, omamljanje in podjarmljanje.
242. Preganjanje, kot smo že rekli, je edna najslabših begajočih ovir medijstva, kot je tudi najbolj pogosta; zato bi morali usmeriti skrajne napore za boj zoper njega, saj poleg osebnega vznemirjanja, do katerega lahko vodi, je absolutna pregrada za prejemanje resničnih komunikacij. Preganjanje vedno kot rezultat omejevanja in omejevanje ni nikoli izvajano s strani dobrih duhov, iz tega sledi, da vsaka komunikacija prenesena od preganjanega medija je spridena že v izvoru in zato ne zasluži zaupanja.
243. Obstoj preganjanja lahko prepoznamo s sledečimi znaki:
1. Vztrajanje duha, ki komunicira, pa če to želi ali ne, preko pisanja, zvoka, tipologije ipd. in njegova vztrajnost pri preprečevanju, da bi se manifestirali drugi duhovi.
2. Iluzija, ki kljub inteligenci medija, mu preprečuje, da bi videl napačnost ali absurdnost komunikacij, ki jih prejema
3. Verovanje v absolutno identiteto in nezmotljivost duhov, ki pod spoštovanimi in spoštovanimi imeni, govorijo lažne in neumne stvari
4. Medijevo zaupanje v poveličevanje množice duhov, ki komunicira skozi njega
5. Nagnjenje k izogibanju prisotnosti teh, ki mu lahko dajo uporaben nasvet
6. Zamera, ki se goji zaradi kritike pri komunikaciji, ki jo je medij naslovil na duha/e
7. Nujna želja za pisanjem brez upoštevanja časa in prostora
8. Psihična napetost nad vladanjem nad medijevo voljo in siljenje ga, da govori in deluje ne glede na samega sebe
9. Nenehni zvoki in druga vznemirjenja v medijevi okolici, katerih je naenkrat vzrok in predmet.
244. Ob upoštevanju nevarnosti glede preganjanja se lahko nekatere osebe nagibajo k vprašanju, »Ali ne prinaša nesreče biti medij; saj ali ni to sposobnost, ki naredi preganjanje možno? Z eno besedo, ali ni možnosti posedovanja dokaz, da bi naj bila medijstvo in spiritzem obravnavana kot nevarna in za izogibati namesto kot zaželjena pomoč ?« Naš odgovor na to povpraševanje je sledeč; in naše bralce prosimo naj pazljivo pretehtajo to, kar bomo povedali.
Niti mediji niti spiritizem nista ustvarila duhov; duhovi so ti, ki so naredili tako spiritizem kot medije. Duhovi so le duše ljudi, nujno so obstajali tako dolgo, kakor dolgo je obstajal človek in posledično so v vseh obdobjih na človeka imeli zdravilen poguben vpliv. Medijska sposobnost določenih človeških bitij je, za duhove, le sredstvo njihovega manifestiranja; ob odsotnosti te sposobnosti, pa oni izvajajo svojo dejavnost na čisto enak način, temveč na drugačen način, bolj ali manj okulten. Zato bi bila napaka domnevati, da duhovi na nas vplivajo le skozi verbalno, pisno ali drugačno manifestacijo; njihov vpliv na nas je večen in ti, ki se ne ukvarjajo z duhovi ali, ki celo ne verjamejo v njihov obstoj, so izpostavljeni njihovemu vplivu kot vsi drugi in celo bolj kot drugi, ker posedujejo protiutež njihovim akcijam. Medijstvo je, za duha, sredstvo preko katerega postanejo prepoznavni ljudem, in kot, če je hudič, ga bo sigurno izdal, vendar je lahko hinavski, morda varno trdimo, da nam medijstvo, tako daleč, da nas prinese pod vpliv naših sovražnikov, omogoča, da se z njim soočimo iz obraza v obraz, če se lahko tako izrazimo, in, da se z njim bojujemo z njegovim lastnim orožjem. V odsotnosti medijstva pa naš spvražnik deluje proti nam v temi; in v krinki njegove nevidnosti nam lahko stori, in pogosto to stori, veliko zla. Na koliko zlih dejanj se človek ne odziva, na njihovo žalost, s strani zlih duhov; dejanjem, ki bi se jim lahko izognili, če bi posedovali sredstva za razsvetlitev narave nagonov, ki jim popuščajo! Nezaupljivci ne vedo kakšno resnico govorijo, ko govorijo o človeku, ki svojeglavo blodi: »Človekova zlobna nadarjenost ga spodbuja v njegovo pogubo!« Znanje spiritizma je potem tako daleč od tega, da bi dajanje moči slabim duhovom moralo sčasoma uničiti njihov vpliv nad človekom s tem, da bi vsakemu dali sredstva varovanje njega samega pred njihovimi sugestijami; tako, da on, ki pade pod njihov jarem, da bo počel to z odprtimi svojimi očmi in bo lahko krivil samo sebe za svojo neumnost.
Kot generalno pravilo lahko zapečatimo, da kdorkoli ima komunikacije ali manifestacije z zlimi duhovi, kakršne koli vrste, je pod zlim vplivom; in ta vpliv bo nanj učinkoval, pa če je medij ali ne in če verjame v spiritizem ali ne. Medijstvo daje človeku sredstvo, da jamči glede na naravo duhov, ki izvajajo nad njim in, da se jim opraviči, če so zlobni; in to počne bolj uspešno v razmerju do tega, bolj kot razume motive iz katerih duhovi delujejo.
Za povzetek: nevarnost ni v spiritizmu, saj nam spiritizem omogoči, v nasprotju, da se zavarujemo pred nevarnostjo kateri smo brez njega nenehno izpostavljeni, dokler se ne zavedamo njihovega obstoja. Prava nevarnost se sklada z nagnjenostjo mnogih medijev, ki verjamejo, da so le instrumenti višjih duhov in v omamljenosti, ki jih dela slepe za absurdnost izjav, ki pridejo skozi nje. Toda ti, ki niso mediji so lahko izpostavljeni isti nevarnosti, ko je prikazano v sledečem prikazu – Človek ima brez, da bi vedel skrivnega sovražnika, ki se razširja čez najnizkotnejše obrekovanje nasproti njemu. Odkrije, da njegovi posli gredo v napačno smer, njegovi prijatelji ga zapuščajo in njegova domača sreča je uničena; saj ni sposoben odkriti roke, ki mu riva nož v hrbet in se ne more braniti; in podleže svojim nevidnim sovražnikom. Toda zadnji mu napiše pismo v katerem, kljub svoji prekanjenosti, izda svojo identiteto in svoje mahinacije; in ker je sedaj razkrit je lahko njegova žrtev presenečena in podobno pride na svoj prejšnji položaj. Takšno vlogo igrajo zli duhovi in takšna je pomoč, ki nam jo daje spiritizem v odkrivanju in premagovanju njihovih napadov.
245. Motivi za preganjanje se razlikujejo glede na karakter duha, ki preganja. Včasih je to maščevanje na nekom, ki je storil kaj narobe v svoje zadnjem zemeljskem življenju ali v nekaterih prejšnjih obstojih; toda, ki se pogosto prišepetuje le zaradi želje početi škodo. Nekateri duhov, ker so trpeli, imajo radi, ko povzročiko trpljenje drugim, da ob tem občutijo zadovoljstvo, ker jih mučijo; drugi spet se zabavajo z nepotrpežljivostjo, ki jih vzburja, toda pogosto postanejo utrujeni od mučenja ter, ki prenašajo njihovo draženje potrpežljivo. Obstajajo duhovi, ki sodijo ljudem skozi odklonilno mržnjo in ljubosumnost tega, kar je dobro; zaradi katerega razloga pogosto izberejo najboljše ljudi za njihove napade. Eden od teh se je pripel kot klop v odlično družino naših znance, in ki ni imel zadovoljstva pri zapeljevanju; ko pa so ga vprašali o njegovih motivih za napad na dobre ljudi rajši kot slabe, kot je on sam; je lažnivec odgovoril: »Slabi ljudje me ne delajo nevoščljivega.« Druge slabe duhove premika strahopetna želja, da bi izkoristili moralno slabost osebe za katero vedo, da se je nezmožna jim upreti. Duh tega razreda, ki je podjarmil mladega moža zelo omejene inteligence, je ko smo ga vprašali za njegov motiv za izbor takšne žrtve odgovoril; na tega idiota sem prilepljen ker nima aktivne kreposti, ki bi mu omogočila, da bi se mi uprl.«
246. Obstajajo duhovi, ki preganjajo in niso zlobni temveč so običajno napihnjeni od napuha nenatančnega znanja. Ti imajo svoje lastne ideje, svoje znanstvene in družbene teorije, svoje moralne in religiozne filozofije; in ker so željni vcepljati svoja mnenja, iščejo medije, ki so dovolj zaupljivi, da jih slepo sprejmejo in katere lahko fascinirajo, da bi jim onemogočili razlikovanje med napako in resnico. Ti so najnevarnejši od vseh preganjalcev, ker se da sklepanje uporabiti na lahek način in z njegovo pomočjo so ustvarjene najbolj šmešne domišljijske slike, ki so vredne zaupanja; medtem, ko se takšni modreci zavedajo vpliva, ki ga uveljavlja veličastno ime; ne da teže predvidevanje ali sposojanje najvišjih, ki bi morda služili njihovemu namenu. Pri vsiljevanju svojega mnenja iščejo te, ki jih poslušajo z uporabo pompoznega in častihlepnega jezika, prepojenega s tehničnimi izrazi ali poudarjenega z »dobrodelnostjo«, »moralnostjo« ipd.; pazijo, da ne dajo zlih nasvetov, ker bi to bilo tako, kot če bi izdali sami sebe in porazili svoj objekt; namesto česar poskrbijo, da ti nad katerimi se oprijemljivo zibajo, da bi jih bili vedno sposobni podpreti z besedami: »Vidite, da mi nikoli ne vcepljajo ničesar zlega.« Neglede je moralnost s takšnimi duhovi le posport; v resničnosti jih ne skrbi nič o tem, njihov čisti cilj je dominirati in vcepljati svoje ideje, pa čeprav ekstravagantne na vse njih, ki jih prepričajo, da jih poslušajo.
247. Teoretizirajoči duhove ima na splošno veliko za povedati in so dolgovezni in stremijo, da bi popravili pomanjkljivo kvaliteto superobilne količine. Nič jih ne zadovolji bolj, kot to, da njihovi mediji pišejo knjige z mnogo stranmi, tako surove in prazne kot zahtevne, toda, ki na srečno naredijo bolj malo škode, saj so pogosto neberljive. Pisanje, kot ta, na katera namigujemo so obžalovanja vredna, saj so ekstravagantna in ekscentrična s katerimi se pogosto bogatijo, in ne šokirajo le zdrave pameti, temveč so premišljena za delanje škode tako z dajanjem le-teh izpraševalce napačnih idej o spiritizmu in tudi z oskrbovanjem nasprotnikov z oprijemi, ki jo lahko obrnejo v smešno.
248. Kot je zapaženo že prej se pogosto zgodi, da medij lahko komunicira le z enim duhom, ki se pripne za njega in odgovarja za druge priklicane duhe s strani teh, ki jih uporabijo kot take. To ni vedno preganjanje, saj lahko vznikne iz napake v fleksibilnosti medija ali posebne naklonjenosti med njim in duhom, ki se zato pripne nanj. Tukaj ne pride do posedovanja, absolutno povedano, razen, ko se duh vsiljuje mediju in odpelje druge duhe stran z delovanjem svoje volje, kar dober duh nikoli ne stori.
249. Metoda spopadanja s posedovanjem se razlikuje glede na karakter, ki ga prevzema. Ni neke resne nevarnosti za katerega koli medija, ki se popolnoma zaveda, da ima laž opraviti z varljivim duhom, kot je to primer pri enostavnem posedovanju; je le zelo zaprna stvar zanj. Toda to je precizno ker je zoprno zanj, da je posedovalec svojeglavo nagnjen na zadrževanje svoje roke nad njim.
Obstajata dva načrta, ki jima je moč slediti v takšnem primeru, prvič dokazati duhu, da ne bo mogel doseči mojstrstva in drugič utruditi ga z večjo potrpežljivostjo kot je njegova. Če posedovalec vidi, da izgublja svoj čas bo pogosto končal s svojimi poskusi.
Tuda to ni vedno dovolj in lahko se rodi nagajanje za dalj časa saj so nekateri duhovi grozno vztrajni in tem se dogajajo meseci in dnevi brez posledic. Medij, ki odkrije, da je posedovan bi moral zaprositi pogoste in vnete klice svojemu angelu varuhu in vseh dobrim duhovom, ki so mu naklonjeni in posedujočemu duhu mora biti razveljavljen njegov namen s svarilom, dobrimi nasveti, dobrohotnostjo in molitvijo. Morda bodo zares spreverženi najprej lagali, hlinili takšne napore; toda vztrajne akcija takšne narave bo če nekaj časa pripeljala do sadov in izboljšanja. Posedovanje zato ponuja priložnost za misionarsko delo; delo, ki je pogosto boleče, utrudljivo in celo zavračajoče, toda vse to je bolj zaslužno za takšen način in to je tudi navsezadnje produktivno za najbolj živo zadovoljstvo kot dosežek dela dobrodelnosti; privedenje sprevrženega brata nazaj na pot očiščenja in napredka.
Dobro je prekiniti z izvjajanjem medijstva, ko zaznamo, da na nas deluje zli ali nerazumen duh in mu tako pokazati, da me ne bomo več dali zadovoljstva dajanja naše pozornosti potratno. Pisoči medij je sposoben povezave s težavnih duhom s preprostim vzdrževanjem od pisanja; toda auditivni medij ni tako zelo srečen saj v njegovem primeru posedujoči duh včasih pritiska nanj nepotrebno in ga celo napade brez vednosti in razlikovalnega izražanja nasproti čemu nesrečna žrtev te vrste posedovanja ne more zaustaviti svojih ušes. Na veliko je potrebno obžalovati, da se katerokoli človeško bitje zabava s prostaškimi šalami duha, ki je tako opisan in bi se celo moral smejati svoji neumnosti in pobudam za to, namesto, da jim nalagajo tišino in si prizadevajo, da pridejo do boljšega uma. Toda svetovanje je malo uporabno tem, ki se upognejo pred lastnim utapljanjem.
