Poglavje 5
BLAGOSLOVLJENI TRPIJO
Pravica TRPLJENJA. – Vzroki dandanašnjega trpljenja. – Pretekli vzoki trpljenja. – Pozabljivost preteklosti. -
Motivi za odpovedovanje. – Samomor in norost. – NAVODILA DUHOV: Trpeti dobro ali slabo. -
Zlo in zdravilo zanj. – Sreča ni iz tega sveta. – Izgubite svoje drage. Prehitre smrti. – Če bi bil dober človek bi umrl. – Prosotvoljna bolečina. Resnična nesreča. - Melanholija. – Prostovoljni preizkusi. The true hair shirt.
- Naj mi končamo sosedova preizkušnje? – Bi bilo dovoljeno hiteti s smrtjo nekomu, ki neozrdavljivo trpi? – Žrtvovanje svojega lastnega življenja. – Narediti svoje lastno trpljenje uporabno za druge.
1. Blagoslovljeni so pohlevni: saj bodo podedovali Zemljo. Blagoslovljeni so ti, ki so lačni in žejni po pravičnosti: saj bodo izpolnjeni. Blagoslovljeni so ti, ki jih preganjajo zaradi pravičnih razlogov: saj njihovo je Nebeško kraljstvo (Matthew, 5: 5, 6 & 10).
2. In dvignil je svoje oči in se zazrl v svoje učence ter rekel: Blagoslovljeni bodite vi ubožci: saj je vaše božansko kraljestvo. Blagoslovljeni ste vi, ki ste lačni sedaj: saj boste siti. Blagoslovljeni ste vi, ki se jočete sedaj: saj se boste smejali. (Luke, 6: 20 & 21).
Toda gorje vam, ki ste bogati! Saj ste prejeli vašo tolažbo. Gorje vam, ki stre siti! Saj boste lačni. Gorje vam, ki se smejete! Saj boste žalovali in jokali. (Luke, 6: 24 & 25).
PRAVICA TRPLJENJA
3. Nadomestilo, ki ga je obljubil Jezus trpečim, ki živijo na tej Zemlji, lahko le učinkuje v bodočem življenju. Brez sigurnosti v to prihodnost bi bilo to pravilo protislovje; še več, to bi bilo zapeljevanje. Celo s to gotovostjo je težko razumeti prijetnost trpljenja, da bi potem bili srečni. Povedano je, da bi to dosegli so potrebne velike zasluge. Toda, ko vprašamo: Zakaj trpimo več kot drugi? Zakaj so nekateri rojeni v bedi in drugi v obilju brez, da bi kaj naredili, da bi opravičili to situacijo? Zakaj je temu tako, da nekateri ne morejo doseči nikoli ničesar, medtem ko se za vse druge zdi, da se jim vse smeje? Vendar pa, kar je še manj razumljivo je to, zakaj so ugodnosti in nesreča tako neenako razdeljene med požrešnost in vrlino. Zakaj vidimo ljudi z vrlinami, da trpijo ob boku zlobnih, ki so uspešni? Vera v prihodnost lahko tolaži in vceplja potrpežljivost, toda ne razloži teh nepravilnosti, ki se zdijo, da nasprotujejo božji privčnosti. Vendar pa, enkrat ko je priznan božji obstoj si ga posameznik ne more predstavljati kot manj od neskončno popolnega. On je naravno vse mogočen, vse pravičen in vse prijazen brez katere ne bi bil Bog. Če je on najvišje dobro in pravično potem se ne more obnašati spremenljivo, niti ne po delih. Nestalnosti življenja izhajajo iz vzroka in ker je Bog pravičen mora biti zato ta vzrok tudi pravičen. V to se mora prepričati vsakdo on nas. Skozi Jezusova učenja je Bog postavil človeka na začetek poti, da bi našel ta vzrok in sedaj, ko je človek dovolj zrel, da je sposoben razumeti je odkril vzrok s sredstvi Spiritizma. Tako rekoč skozi svetove Duhov.
VZROKI TRPLJENJA DANAŠNJEGA DNE
4. Nestalnosti življenja so iz dveh vrst ali če vam je ljubše izvirajo iz dveh različnih izvirov, ki jih je pomembno razlikovati. Nekateri imajo svoje vzroke v trenutnem življenju, medtem ko drugi vznikajo izven trenutnega življenja.
Ko gremo nazaj v izvir zemeljske nesreče moramo prepoznati, da so mnoge naravne posledice karakterja in obnašanja teh, ki jih trpijo.
Kolikim spodleti skozi njihovo lastno napako? Koliko jih je žrtev svoje lastne lahkomiselnosti, napuha in ambicij?
Koliko jih uniči skozi pomanjkanje discipline, slabo vedenje ali iz tega, da ne bi vedeli kako omejiti svoje želje!
Koliko uničevalnih zakonskih zvez je glede na dejstvo, da so bili izgrajeni na preračunljivih interesih ali praznosti, ki niso srčni!
Kolikim nesoglasjem in usodnim prepirom bi se lahko izognili s pomočjo malo popuščanja in manjše dovzetnosti!
Koliko bolezni izvira iz pretiravanja in presežkov vseh vrst?
Koliko staršev je nesrečnih s svojimi otroci ker se niso bojevali s svojimi slabimi instinkti iz svojih ranih let! Bodisi slabosti ali brezbrižnosti, ko so dovolili, da je v njih zrasla kal napuha, sebičnosti in neumne puhlosti in tako povročila, da so se njihova srca posušila in si naložila pokoro. Še naprej, ko žanjejo to kar so sejali so presenečeni in užaloščeni zaradi pomanjkanja hvaležnosti in brezbrižnosti s katero jih le ti obravnavajo.
Prosimo vsakogar, katerega srce je bilo ranjeno zaradi nestalnosti ali prevar, da globoko preučijo svojo lastno zavest; da gredo nazaj, korak za korakom, v izvire vsake nesreče, ki jih trpinči. Kot, da ne bi bili sposobni izreči: Če sem naredil, ali nisem naredil takšne in takšne stvari, ne bi bil tam kjer sem sedaj.
Kdo je potem odgovoren za človeško trpljenje, če ne človek sam? Torej potem je v velikem številu primerov on vzrok svoje lastne nesreče. Toda namesto, da bi prepoznal to dejstvo se mu zdi lažje in manj ponižujoče njegovi puhlosti, da obtoži svojo slabo srečo, božjo previdnost ali celo nesrečno zvezdo pod katero je rojen, ko je v dejanskem dejstvu njegova nesrečna zvezda njegova lastna brezskrbnost.
Ko sodimo po nesreči življenja oblikuje trpljenje te narave nedvomno največji del vse nestalnosti. Samo kadar človek na izboljševanju sebe, tako moralno kot intelektualno, se bo lahko izognil tej kateogoriji trpljenja.
5. Človeški zakoni pokrivajo razne napake in prepisane kazni. V teh primerih je možno obsojenemu človeku prepoznati, da trpi poseledice prekrškov.
Toda zakon ne ali ne more dosečti vsakega prekrška, v principu pade le na te, ki povročijo škodo družbi in ne na te, ki le povzročajo škodo sami sebi. Bog pa ne dovoli nobenega ovinka iz ravne in ozke potke, da bi ostala nekaznovana. Ne morete narediti nič narobe ali prelomiti tega zakona, vendar majhno, ki ne nosi s sabo neizbežne posledice, ki ji lahko bolj ali manj obžalovanja vredna. Iz tega sledi, da je v malih stvareh, kot v velikih človek vedno kaznovan glede na način na katerega je grešil. Trplenje, ki sledi opozorila, da je bilo storjeno nekaj narobe. To mu ponuja izkušnjo in mu omogoči, da občuti razliko med tem, kaj je prav in kaj narobe, dobro in slabo, tako, da se v prihodnosti lahko izogne tem virom bridkosti, vendar brez katere ne bi bilo motiva za izboljšanje. Če bi človek bil prepričan v imunost bi samo odlašal svoj lasten napredek in zato svojo prihodnjo srečo.
Ne glede pa včasih izkušnja pride prepozno, ko je življenje že bilo zapravljeno in je postalo neurejeno, ko je moč bila že porabljena in oseba ni več sposobna pozdraviti napak. Človek bo pogosto rekel: Če bi to vedel prej to kar vem sedaj, kako dosti napačnim korakom bi se lahko izognil! Če bi moral začeti znova bi se obnašal drugače, toda sedaj za to ni več časa! Kot len delavec, ki pravi: 'Porabil sem svoj dan. In pravi tudi 'Porabil sem svoje življenje!' Kot sonce, ki vzhaja na nov dan dovoli delavcu možnost odplačila vsakršnega izgubljenega časa, tako je s človekom, da po določenem obdobju v grobnici zasije novo življenje, ki mu bo omogočilo, da izkoristi prednosti, ki se jih je naučil v preteklih izkušnjah in bodo dobre odločitve v prihodnosti položene v prakso.
PRETEKLI VZROKI TRPLJENJA
6. Čeprav obstaja nesreča v tem življenju, ki si jo je povzročil človek sam, obstaja tudi drugo, ki se mu zdi popolnoma tuje in kar se ga dotika kot usoda. Na primer: izguba ljubljene osebe ali izguba družinskega denarja, nesreče, ki jih nobena predvidevanja ne bi mogla preprečiti; obrati v sreči, ki se jih previdnost in pravno svetovanje ne bi mogla izogniti; naravne nesreče; prirojene bolezni; posebej te, ki onemogočajo delo ali služenje za življenje nemogoče, takšne kot deformiranosti, norost, idiotizem, ipd.
Ti, ki so rojeni z omejenimi pogoji, kot že prej omenjeni, niso storili nič v svojem sedanjem življenju, da bi si zaslužili takšno žalostno usodo, ki se ji ne bi mogli izogniti in so popolnoma nezmožni se spremeniti, kar jih pusti izpostavljene javnemu usmiljenju. Zakaj so potem tam ta nesrečna bitja, ko so poleg njih, pod isto streho, v isti družini drugi, ki so blagoslovljeni na vsak način? V kratkem, kaj lahko povemo o otrocih, ki umrejo v ranih letih in ki so v svojih kratkih življenjih poznali le trpljenje? To so težave, za katero dosedaj ni bila sposobna najti še nobena filozofija rešitve, anomalije, ki jih še nobena religija ni bila sposobna opravičiti in, ki se zdijo v nasprotjo z dobrohotnostjo, pravico in Božjo Božansko previdnostjo. Če bi lahko bila preverjena hipoteza o tem, da je duša ustvarjena sočasno kot telo in ta o tem, da je usoda nepreklicno določena nekaj tretnutkov na Zemlji, bi to vsekakor bilo tako. Če bi ta bitja pravkar zapustila roke stvarnika, kaj jim je povzročilo, da prihajajo v svet, da se soočijo s takšno bedo? Kako bi lahko prejeli kakršno koli povračilo ali kazen, ko vidijo, da niso sposobni izvajati ne dobrega ali slabega?
Neglede, z nedolžnostjo aksioma glede na katerega ima vsak učinek svoj vzrok, so te bede učinki, ki morajo imeti vzrok in če priznamo, da je Bog pravičen potem mora biti pravičen tudi ta vzrok. Zato ker je pred učinikom vedno vzrok in če tega vzroka ni moč najti v sedanjem življenju potem iz tega izhaja, da mora ta vzrok prihajati iz življenja pred tem, torej iz prejšnjega življenja. Po drugi strani pa, ker Bog ni zmožen kaznovati dobroto, ki je bila storjena ali zlobo, ki ni bila storjena iz tega sledi, da če smo bili kaznovani, potem smo morali storiti nekaj narobe. Če to narobe ni iz sedanjega življenja, potem mora prihajati iz preteklih obstojev. To je alternativa, ki se je nihče me more izogniti in kjer logika določa na čigavi strani leži Božja pravica.
Človek ni vedno kaznovan ali popolnoma kaznovan v sedanjem življenju, toda nikakor ne more pobegniti posledicam svojih napak. Uspevanje hudobnosti ali zla je le začasno in za katerega se ne spokori danes, se bo spokoril pač jutri. Pravtako, ta ki trpi se spokoruje za svojo preteklost. Nesreče za katere se na prvi pogled zdi, da so nezaslužene so tu zaradi svojega razlopa. Ti, ki se najdejo v stanju trpljenja bodo morda vedno rekli: »Gospod oprosti mi ker sem grešil.«
7. Trpljenje glede na vzroke pred sedanjim obstojem, pravtako ti, ki izvirajo iz iz sedanjih vzrokov so pogosto posledice napak, ki so bile storjene. Takorekoč skozi dejanje stroge razdelitvene pravice, trpimo sami to, kar smo storili drugim, da trpijo. Če smo bili težki in nehumani nas bodo morda obravnavali osornostjo in nehumanostjo; če smo bili prepolni napuha se bomo morda rodili v ponižnih okoliščinah; če smo bili bedno, sebični ali so slabo uporabljali svoje bogastvo bomo morda prikrajšani potrebnih stvari za preživetje; če smo bili slab sin ali hči bomo morda trpeli zaradi obnašanja naših otrok.
Samo skozi pluralnost obstoja in usode planeta kot sveta pokore, kar sedaj je, lahko razložimo abnormalnosti v razporeditvi sreče in nesreče med dobrimi in slabimi. Neglede pa te abnormalnosti obstajajo le v pojavnosti, glede na dejstvo, da so obravnavane le iz vidika sedanjosti. Če se dvignemo, s pomočjo misli, na takšen način, da bi videli zaporednost obstojev, bodo dojeli, da vsak dobi tisto, kar si zasluži po tem, ko se razmatra to, kar je pridobljeno v duhovnem svetu. Šele tedaj postane očitno, da je božja pravica neprekinjena.
Človek ne sme nikoli pozabiti, da se vedno znajde v nižjem svetu na katerega je omejen glede na samo njegove nepopolnosti. Vsakokrat ko trpi zaradi nestalnosti, se mora spomniti, da če bi pripadal k bolj razvitemu svetu, da se te stvari ne bi dogajale in da je to odvisno samo od njega samega, da vidi, in da se nikoli ne vrne v ta svet, s trdim delom, da se izboljša.
8. Bridkosti so lahko naložene na Duhove, ki so arogantni ali ki so postali zakrknjeni, da bi jih vzpodbudili, da bi se odločili z znenjem o tem kar počnejo. Kesajoči se Duhovi, ki želi odplačati zlo, ki so ga storili in, ki se želijo obnašati bolje so svobodni, da se samo odločijo. Takšno je bilo razumevanje enega Duha, ki je po tem, ko mu je spodletelo, da bi končal nalogo, zaprosil, da bi jo ponovil, tako, da ne bi izgubil koristi svojega dela. Zatoso bridkosti istočasno pokore za preteklost za katero prejmemo zasluženo povračilo in hkrati presoje, i se nanašajo na prihodnost, ki jo pripravljamo. Bogu ponujemo zahvalo, ki v svoji dobroti pomaga človeku, da odplača svoje dolgove in ne nepreklicno zavrže prve napake.
9. Ne da bi bilo potrebno misliti, vendar pa, da vse trpljenje tega sveta označuje obstoj določene nezadostnosti. Mnogo krat je le preprosto težak preizkus Duha, ki ne bo pomagal nasproti očiščenju in aktivnemu napredku. Torej je sprava vedno preiskus, toda preizkus ni vedno sprava. Preizkus in sprava pa sta vedno relativne manjvrednosti, saj to, ki je popolno ne rabi preizkusa. Neglede pa je možno, da Duh, ki je dosegel določeno stopnjo povzdignjenja in je željan nadaljnjega napredka lahko zahteva poslanstvo ali nalogo za izvršiti preko katere bo on ali ona bolj ali manj odtehtal svoj dolg, kar je odvisno od tega če so ali ne zmagoviti in glede na težavnost zahtevanega preizkusa. To so potem ti ljudje, ki imajo naravno dobre instinkte, katerih duše so povzdignjene in ki posedujejo prirojena čustva. Očitno ne prinesejo nič iz svojih preteklih obstojev in ki kljub velikim mukah, trpijo resnično Krščansko odpovedovanje, prosijo samo Boga, da jim pomaga podpreti njihove preizkuse brez pritoževanja. Po drugi strani lahko smatramo kot pokoro ta trpljenja, ki izzivajo toženje in v tem primeru upor Bogu.
Onstran dvoma trpljenje, ki ni izzvalo pritožbe lahko tudi smatrano kot sprava. Toda to označuje, da je bilo prostovoljno doseženo in ne naloženo. To odredi preizkus naše moči odločnosti, kar je samo po sebi znak napredka.
10. Duhovi se ne morejo dvigniti do popolne sreče dokler ne postanejo popolnoma čisti. Vsaka vrsta madeža prepreči vstop v blagoslovljeni svet. To je kot potniki na s kugo okuženi ladji, ki odkrijejo, da jim je prepovedan vstop v pristanišče preden niso opravili čiščenja. Nepopolnosti Duhov se počasi preidejo s sredstvi različnih telesnih življenj. Trpljenja življenja jim, ko so dobro podprta, pomagajo k napredku. Izbrišejo napake in odkrijejo očuščenja preko sredstev pokore, kar je zdravilo, ki čisti rane in zdravi bolne. Bolj vtisnjena je bolezen, bolj energetsko mora biti zdravilo. Zato ti, ki zelo trpijo morajo spoznati, da se morajo za največ spokoriti in bi morali veseliti neposredne bližine zdravila. To bo odvisno od vsakega posamezno, da izkoristi vsako prednost trpljenja s tem ko se vda v usodo in ne pokvari stvari z nepotrpežljivostjo, ko spregleda, da če bi se šlo zato, bi morali vse začeti znova.
POZABA PRETEKLOSTI
11. Nekoristno si je očitati, da pozabljivost predstavlja bariero za uporabo izkušenj pridobljenih v preteklih življenjih. Če je Bog smatral za pripravno, da je prekril tančico nad preteklostjo, je to storil zaradi naše prednosti. Dejansko bi spomini bili zelo velika nadlega. V določenih primerih bi lahko povročili osebi veliko ponižanje ali mogoče bi jih naredili ošabne, kar bi se mešalo z njihovo svobodno voljo. V vsakem primeru, bi to sigurno povzročilo neizbežno vznemurjenje v družbenih odnosih.
Duh je pogosto ponovno rojen v isti ambient, kjer je prej živel, vzpostavlja ponovno enake odnose, v skladu s tem, da bi lahko odplačal narejeno zlo. Prepoznava teh istih oseb, ki so morda bile zasovražene, bo le služila kot ponoven vžig tega čustva. V vsakem primeru bi bilo ponižanje čutiti pri soočenju teh, ki so bili prizadeti. Torej, da bi se lahko izboljšali nam je Bog podaril natanko to kar potrebujemo, to kar je primerno in nič več, to ni nihče drug kot glas zavesti in naših instinktivnih tendenc. Prikrajšal nas je samo tega, kar bi bilo vnaprejšnja obsodba.
Ko se je rodil ponovno je človek prinesel s sabo to, kar se je naučil. Rojen je na natančno tak način kako se je izgradil. V vsakem življenju začne na novi začetni točki. Zelo malo mu pomeni to, da ve kaj je bil prej. Če odkrije, da je bil kaznovan je to zato, ker je naredil nekaj narobe. Njegove dejnaske tendence kažejo to, kar je še potrebno popraviti in na to bi moral položiti vso svojo pozornost in pazil na to, kar je ostalo od tega, kar je bilo popravljeno. Dobri sklepi za katere čuti, da ga vežejo ustvarja glas zavesti, ki kliče pozornost na to kar je prav in kar je narobe in daje tako moč, da se upremo preizkušnjam.
Še več, ta pozabljivost se pojavlja le med telesnim obstojem. Po vrnitvi v duhovni svet se spomin na preteklost povrne. Zato je le začasno, kratka prekinitev podobna temu, kar se dogaja med spanjem, toda ta, ki ne preprečuje spominjanja na preteklost . Lahko povemo, da ni nikoli izgubljena, celo med inkarnacijo, saj izkušnja prikazuje to skozi spanje, saj je to obdobje, ko uživamo določeno svobodo, Duh se zaveda svojih preteklih dejanj. Ve zakaj trpi in da trpi pravično. Spomin je le odstranjen med potekom zunanjega obstoja, v življenju odnosov. Toda med temi delnimi spomini, ki če bi bili drugačni lahko povzroči dodatno trpljenje in škodo družbenim odnosom, Duh absorbira novo moč v teh trenutkih osvoboditve duše, če ve kako izkoristitit njihovo prednost.
MOTIVI ZA ODREKANJE
12. Z besedami: Trpeči so blagoslovljeni kajti doletela jih bo tolažba, Jezus namiguje na povračilo, ki čaka te, ki trpijo in se odpovedujejo, kar vodi človeka k blagoslovljenemu trpljenju kot pripravi na zdravilo.
Te besede je tudi moč razumeti na ta način: da bi bil posameznik zadovoljen, da trpi, medtem ko vidi, da je bolečina tega sveta plačilo za pretekle dolgove, ki si jih je nakopal. Potrpežljivo podprte tu na Zemlji, bodo te bolečine prihranile stoletja prihodnjega trpljenja. Pozameznik bi moral biti vesel, da mu Bog manjša dolg s tem da mu dovoli plačilo sedaj in mu tako dovoli spokojno prihodnost. Trpeči človek je kot dolžnik, ki je dolžan veliko vsoto in ki mu kreditodajalec pravi: »Če mi le plačaš stoti del svojega dolga danes te bom razbremenil in boš svoboden; toda če ne, potem te bom mučil dokler ne odplačaš čisto zadnjega obroka.« Se ne bi dolžnik počutil srečnega v podpiranju vseh vrst strogosti samo, da bi se osvobodil in odplačal samo stoti del tega, kar je dolgoval? Namesto pritoževanja kreditodajalcu, ali mu ne bi bil hvaležen?
To je pomen besed, 'Trpeči so blagoslovljeni kajti doletela jih bo tolažba.' Srečni so ker odplačujejo svoje dolgove in tudi ker bodo po plačilu svobodni. Vendar pa, če se z odplačevanjem na eni strani človek zadolži na drugi, ne bo nikoli našel osvoboditve. Zato vsaka nova napaka le poveča dolg, da ni le eden, ki kakorkoli, ki ne zapušča podrejeno in neizbežno kazen. Če ne danes, potem jutri; če ne v tem življenju, potem v drugem. Med seznamom spodletelih stvari je primerno za človeka, da preda pomanjkanje pokore Božji volji že v začetku. Torej, če se pritožujemo nad našim trpljenjem, če jih ne sprejmemo z odpovedovanjem ali če obdolžimo Boga, da je nepravičen, podpišemo pogodbo za nove dolgove, kar po drugi strani povzroči, da izgubimo sadove, ki bi jih naj nabrali iz teh trpljenj. Zato moramo začeti znova od začetka, pravtako kot, če po poplačilu dela dolga kreditodajalcu, ki nas je mučil, od njega vzamemo še eno posojilo.
Pri vstopu v duhovni svet je človek kot delavec, ki prispe na dan plačila. Nekaterim bo Bog rekel: »Tu je tvoje povračilo za dni, v katerih si opravljal delo«, medtem, ko bo drugim, tako imenovanim srečnežem na Zemlji, ki so živeli v brezdelju ali teh, ki so gradili svojo srečo na zadovoljevanju svoje lastne samopodobe in na užitkih sveta, rekel: 'Nič več ne bo prišlo: svojo plačo ste že prejeli na Zemlji. Pojdite in pričnite svoje naloge znova.'
13. Človek lahko omehča ali se mu poveča zagrenjenost svojih preizkusov glede na način, na katerega gleda na zemeljsko življenje. Njegovo trpljenje bo vse bolj odvisno od tega kako dolgo si zanj zamišlja, da bi naj bilo. Toda ti, ki lahko vidijo življenje skozi duhovno prizmo razumejo telesni obstoj na prvi pogled. Vidijo, da je življenje le točka v večnosti, razumejo kratkost njegovega poteka in prepoznajo, da bo ta boleči trenutek v kratkem minil. Gotovost o srečnejši prihodnosti se ohrani in jih spodbuja in oddalji od pritoževanja, Bogu ponudijo zahvalo za bolečino, ki jim bo dovolila, da napredujejo. Po drugi strani pa tisti, ki vidijo le telesno življenje pred sabo se zdi trajanje neskončno in bolečina tišči z vso svojo težo.
Rezultat gledanja na življenje na duhovni način zmanjša pomen zemeljskih stvari in človek se počuti prisiljenega, da je skromen v svojih željah, da se zadovolji s svojim poožajem brez, da bi zavidal drugim. To mu po drugi strani omogoči, da prejme oslabljen vtis nasprotne strani in zmot, ki jih morda izkuša. Iz teh stališč pride mirnost in odpovedovanje, ki je tako uporabno za telesno zdravje kot tudi za duševno; kjer pa se iz ljubosumnosti, zavisti in ambicij človek prostovoljno obsodi na mučenje in povečano bedo in tesnobo med njegovim kratkim obstojem.
SAMOMOR IN NOROST
14. Mir in odpovedovanje, ki sta lahko absorbirana glede na način na katerega gledamo na zemeljsko življenje, skupaj z zaupanjem v prihodnost, da Duhu jasnost, ki je najboljši preventivni ukrep proti norosti in samomoru. Da bi bili prepričani, je nedvomno, da je velika večina primerov norosti glede na zmedo, ki jo ustvarjajo nestalnosti, s katerimi človek ni imel dovolj moči, da bi se soočil. Toda, ča na stvari tega sveta gledamo iz točke iz katerih jih obravnava Spritizem lahko vsa povračila in iluzije, ki bi v drugačnih okoliščinah povzročile človeku, da bi postal obupan sprejmemo z brezbrižnostjo, celo s srečo. Jasno je, da ga ta notranja moč postavi nad te dogodke in ga tako zavaruje pred šoki uma, ki bi, če ne zaradi tega, povzročili resne nemire.
15. Isto se nanaša na samomor. Ko pustimo za sabo te, ki se pojavljajo zaradi pijanosti ali norosti, ki jo lahko oklasificiramo kot nezavestno, je neizpodbitno, da je v vsakem primeru vzrok nezadovoljstvo, pa kakršni koli že so osebni motivi. Toda za te, ki so prepričani, da bodo srečni le en dan in da bodo dnevi, ki prihajajo boljši, je lažje biti potrpežljiv. Človek postane le obupan, ko ne vidi konca temu trpljenju. Kaj je celo življenje v primerjavi z večnostjo? Ali ni manj kot en dan? Toda za te, ki ne verjamejo v večnost ali, ki sodijo, da se vse konča z življenjem, za nesrečne in trpeče, ki postanejo potrti, hudo prizadeti ali z zlomljenim srcem, se zdi, da je smrt edina rešitev za takšno žalost. Medtem ko pričakujejo, da ne bodo prejeli ničesar se jim zdi naravno in celo logično, da skrajšajo svojo bedo s samomorom.
16. Popolna nezaupljivost, preprosti dvom v prihodnost ali v materialnew ideje, so dejansko največji od vseh hujskanj nasproti samomoru ker povzročijo moralno strahopetstvo. Ko se znanstveniki držijo pokonci zaradi avtoritete svojega znanja in naredijo kar najbolje lahko, da dokažejo tem, ki bi drugi želeli poslušati ali brati kar pišejo, da nimamo inč za pričakovati po smrti, ali nas dejansko ne zavajajo, da če smo nesrečni, da je najboljša stvar za narediti, da se ubijemo? Kaj lahko ponudijo kot razlog, da bi se obrnili od te posledice? Kakšno povračilo lahko ponudijo? Kakšno upanje lahko dajo? Čisto nobenega, razen ničnosti! Iz tega bi morali zaključiti, da če je ničnost edino herojsko zdravilo, edina perspektiva, potem jo bo bolje iskati takoj in ne pozneje, da bi tako trpeli manj. Zato je potem širjenje materialistične doktrine strup, ki vceplja idejo samomora med večino teh, ki so pravzaprav prišli izvršit to dejanje in teh, ki postanejo učenci takšnih doktrin, prevzamejo nase ogromne odgovornosti. S Spiritizmom pa je ta dvom nemogoč in se aspek življenja spremeni popolnoma. Za vernike se obstoj podaljša po tako imenovani smrti, čeprav v mnogih različnih pogojih. To verovanje zadržuje potrpežljivost in odpovedovanje, ki naravno vodi vse misli stran od ideje samomora. To je potem proces, ki nam omogoča, da spejmemo moralni pogum.
17. V istem aspektu Spiritizem ustvarja še eden isto pozitiven rezultat, enega, ki je mogoče še bolj odločilen. Te dejanske samomore nam predstavi, na način kako nas obveščajo o nesrečni situaciji v kateri se posamezniki znajdejo in nam dokazuje, da nihče ne krši Božjih zakonov nekaznovano.
Bog prepoveduje človeku, da si sam odvzame življenje. Med temi samomori so ti, katerih trpljenje, čeprav le začasno in ne večno, ni tako strašno in takšne narave kot narediti te, ki bi lahko premišljali o tem dejanju, da bi se zazrli preden bi zapustil ta svet pred tem kot je to predpisal Bog. Vendar pa ima Duh različne razloge nasproti idejo samomora: gotovost v bodoče življenje v katerem ve, da bi njegova sreča v razmerju z njegovo nesrečo in prikazano stopnjo odpovedovanja med tem, ko je na Zemlji; gotovost, da če skrajša svoje življenje, da bo dejansko žel ravno nasprotno od želenega rezultata.
S svojo osvoboditvijo od preizkusa na ta način bo zapazil še enega in bolj slabega, daljšega in bolj strašnega. Duh ve, da se je zmotil v predstavah, da bo s tem, ko se ubije dosegel Nebesa hitreje; ve, da je samomor ovira, ki mu bo onemogočila, da se pridruži tem, ki jih ljubi in upa, da jih bo srečal na drugi strani. Odkoder posledice samomora, ki samo prinesejo zmote, so v nasprotju z njegovimi lastnimi interesi. Samo zaradi tega razloga je število ljudi, ki so rešeni od samomora prav veliko. Iz tega lahko zaključimo, da ko bodo vsi možje in žene Spiritisti, da bo zavestni samomor prenehal obstajati.
Ko primerjamo rezultate meterialističnih doktrin s temi iz Spiritistične doktrine smo na tej točki prisiljeni prepoznati, da kjer logika prve vodi do samomora, druga preprečuje samomor, kar je dejstvo, ki je bilo dokazano v mnogih primerih.
NAVODILA DUHOVNIH BITIJ ZA DOBRO IN SLABO TRPLJENJE
18. Ko je Kristus rekel: »Žalostni so blagoslovljeni, saj Nebeško kraljestvo pripada njim.« Ta stavek se ni nanašal na vse te, ki trpijo, saj vidimo, da vsi na Zemlji trpijo, ne glede, če sedijo na prestolu ali ležijo na slami. Toda žal! Tako malo jih trpi dobro! Zgolj prgišča jih razume, da lahko le preizkusi, ki so bili dobro podprti lahko vodijo v Božje kraljestvo. Obup je hiba in Bog bo zavrnil tolažbo tistim, ki nimajo dovolj poguma. Molitev podpira dušo; toda samo molitev ni dovolj. Potrebno je tudi imeti neomajno verovanje v dobroto Boga kot osnovo za globoko vero. Velikokrat ste slišali, da je bilo izrečeno, da On ne položi težkega bremena na šibka ramena. Breme je vedno sorazmerno z močjo, ravno tako kot je nagrada odvisna od od stopnje odrekanja in poguma. Bolj boleča je žalost, večja je nagrada. Zato je primerno, narediti iz sebe vrednega človeka in se nam zaradi tega razloga življenje tako polno bridkosti in žalosti.
Vojak, ki ga ne pošljejo v ospredje je nezadovoljen, ker z večnim počivanjem v taboru ne bo nikoli dosegel napredovanja. Torej bodite kot vojak in si ne želite počitka, ki bo le povzročilo, da telo oslabi in omrtviči dušo! Bodite zadovoljni, ko vas Bog pošlje v bitko, ker to ni bitka strelske vrste, temveč bitka grenkobe življenja, kjer pogosto tisti, ki stoji trdno pred sovražnikom oslabi, ko se sooči z zakupom moralnega trpljenja.
Čeprav na Zemlji ne obstaja nagrada za to obliko poguma, bo Bog rezerviral lovorike zmage in častno mesto za te, ki se uprejo. Če si se sposoben postaviti nad situacijo, ko se soočaš s trpljenji ali ovirami, z zmanjševanjem dominantnih impulzov nestrpnosti, jeze in obuda, potem lahko poveš sam sebi z zadovoljstvom: »Bil sem močnejši.«
Zato, »žalostni blagoslovljeni« lahko prevedemo na naslednji način: blagoslovljeni so ti, ki imajo priložnost dokazati svojo vero, neomajnost, vztrajnost in predanost Božji volji, ker bodo okrepili za stokrat veselje, ki so ga pogrešali na Zemlji, po tem, ko po delu pride počitek. LACORDIARE (Havre. 1863).
