Poglavje 4

 

ČE SE ČLOVEK NE RODI PONOVNO NE MORE PRITI V NEBEŠKO KRAJLESTVO

NAVODILA DUHOV: OMEJITVE REINKARNACIJ

24. Kaj so omejitve reinkarnacije?

Inkarancija dejansko nima jasno definiranih omejitev, ko mislimo samo o ovojnici, ki sestavlja fizični ovoj Duha, saj materialnost te ovojnice pojema sorazmerno s tem, kot se Duh prečiščuje. Na določenih svetovih , ki so bolj razviti kot Zemlja je ta ovojnica že manj kompaktna, manj težka, bolj predelana in posledično manj premet nestanovitnosti.

V svetovih še višje oplemenitve je prozorna in skoraj tekoča. Dematerializira se po stopnjah in je končno absorbirana v peri-duha. V skladu s tipom sveta v katerem živi se Duh preobleče z ogrinjalom primernim za ta svet.

Peri-duh sam je podvržen zaporednim preobrazbam. Postaja bolj in bolj eteričen, dokler ne doseže popolnega očiščenja, kar je stanje vseh čistih Duhov. Če so posebni svetovi namenjeni za višje razvite Duhove, le-ti tam niso ujetniki, kot v nižjih svetovih. Posebno stanje ločenosti v katerem se nahajajo jim omogoča, da potujejo v katerikoli del vesolja, na katerega jih pokličejo na misije.

Če smatramo inkarnacijo iz materialnega pogleda, takšno, kot jo lahko preverimo tu na Zemlji, lahko povemo, da je le-ta omejena na nižje svetove. Od vsakega Duha samega je odvisno, da se osvobodi počasneje ali hitreje s tem, da deluje v smeri očiščenja. Smatrati bi tudi morali, da je v dezinkarniranem stanju, tako rekoč v intervalih med telesnim obstojem, situacija vsakega Duha odvisna od narave sveta s katerim je povezan glede na stopnjo napredovanja, ki jo je dosegel. Zato smo v duhovnem svetu bolj ali manj srečni, svobodni ali razvetljeni, glede na to, kakšno stopnjo dematerializacije smo dosegli. – SAINT LOUIS (Paris, 1859).

POTREBA ZA REINKARNACIJO

25. Je inkarnacija kazen in ali so krivi duhovi priklenjeni na to, da trpijo kazen?

Prehod Duhov skozi telesno življenje je potrebno zaradi tega, da lahko izpolnijo s sredstvi materialne akcije namen, ki jim ga je dodelil Bog. To je potrebno za njihovo lastno dobro, saj bo aktivnost, ki jim je naložena, da jo izvedejo pomagala razviti njihovo inteligenco. Ker je pravičen, mora Bog razdeliti vse na enake dele vsem svojim otrokom, zato je uvedeno, da vsakdo začne na isti točki, z istimi zmožnostmi, imeti iste obveznosti za izpolniti in imeti isto svobodo za nadaljevanje. Vsaka oblika privilegija bi bila krivična.

Toda, za vse Duhove je inkarnacija prehodno stanje. Je naloga, ki jo je naložil Bog na začetku življenja, kot primarni eksperiment v uporabi svobodne volje. Ti, ki razrešijo to nalogo z navdušenim prehodom čez prve korake svoje inkarnacije hitro, manj boleče in zato lahko žanjejo sadove svojega dela prej. Ti, ki po drugi strani, uporabljajo svobodo, ki jim jo je podaril Bog, slabo zaustavljajo svoj napredek in v skladu s stopnjo svojeglavosti, ki jo prikažejo, lahko podaljšajo potrebo po reinkarnaciji v neskončnost, in v tem primeru to postane kazen. – SAINT LOUIS (Paris,1859).

26. ZABELEŽKA – Splošna primerjava bi naredila to razliko lažje razumljivo. Učenec ne more doseči naprednih študij v znanosti, če ni šel skozi niz razredov, ki peljejo do te stopnje. Ti razredi, pa bodisi, da so to zahtevano delo, so sredstvo kako bo študent dosegel svoj cilj in niso kazen, ki se izvaja nad njim. Če je marljiv, lahko skrajša pot in posledično bo opazil manj bodic. Vendar pa se to ne zgodi tistemu, ki je nemaren in len, kar ga bo obvezalo, da bo ponavljal določeno lekcijo. Ni kazen delo v predavalnici, temveč potreba ponavljati isto delo znova. To se zgodi človeštvu na Zemlji. Za primitivnega Duha, ki je komaj na začetku svojega duhovnega življenja je inkarnacija sredstvo, s katerim lahko razvije svojo inteligenco.

Ne glede na vse pa je to kazen za razsvetljenega človeka v katerem se je razvil občutek moralnosti, da je zavezan preživeti znova različne faze telesnega življenja, polnega bojazni in muk, medtem ko bi že lahko prispel na konec svoje potrebe, da bi ostal v nižjih in nesrečnih svetovih. Po drugi strani, če aktivno deluje nasproti svojemu moralnemu napredku, ne samo da skrajša obdobje svojih materialnih inkarnacij, temveč lahko tudi preskoči vmesne korake, ki ga ločijo do višjih svetov.

Je za Duhove možno, da se inkarnirajo samo enkrat v katerikoli svet in potem dokončajo svoje druge obstoje v drugih svetovih? To bi le bilo možno, če bi vsaka oseba bila na popolnoma isti točki tako v intelektualnem kot moralnem razvoju. Razlike med njimi, od divjaka do civiliziranega človeka, kažejo mnoge stopnje, kamor se je potrebno povzpeti. Poleg tega pa mora inkarnacija imeti uporaben namen. Toda, kaj pa inkarnacije kratkih življenj, ki so umrli v občutljivem obdobju? So trpeli brez razloga, zase ali za druge? Bog, katerega zakoni so modri, ne naredi ničesar neuporabnega. Skozi inakrniranje na istem planetu in s tem, da ste še enkrat v stiku drug z drugim, želi, da bi si ti isti Duhovi želeli popraviti zadane prestopke. S pomočjo svojih preteklih odnosov želi vzpostaviti družinske vezi na duhovni osnovi, osnovane na principih naravnih zakonov solidarnosti, bratstva in enakosti.