V nadaljevanju je podan prevod nekaj poglavij iz Evangelija glede na Spiritizem, ki podaja razlago Kristusovih naukov skozi oči Duhov (duhovnih bitij).

 

PREDGOVOR

Gospodovi Duhovi, ki so Vrlina Nebes, se premikajo kot se brezmejna vojska po prejetih navodilih s strani njihovih zapovednikov razširja po obličju Zemlje in podobno zvezdam, ki padajo ena za drugo z neba, so prišli, da razsvetlijo poti in odprejo oči tem, ki ne morejo videti.

V resnici, ki vam jo govorim, je prišel čas, ko bodo vse stvari vzpostavljene v njihovi pravi luči, ko se bo tema raztrgala, naduti osupli in pravični opevani. Navjišji glas Nebes se odbija kot zvok trobent in zbor angelskega ansabla. Človeštvo, vabimo vas na ta božanski koncert. Zagrabite harfo in dvignite svoje glasovev enoglasju, da se bo, v svetem refrenu, zvok lahko razširil in odmeval od ene skrajnosti vesolja do druge.

Tovariška bitja, ljubljeni bratja in sestre, tu smo poleg vas. Ljubite drug drugega in vzkliknite iz dna svojega srca: Gospod! Gospod! Ko boste storili to boste izpolnili želje očeta, ki je v Nebesih; potem lahko vstopite v Nebeško kraljestvo.

PREDSTAVITEV

1. CILJ TEGA DELA

1. Evangelij lahko razdelimo v pet delov: dogodki za časa življenja Kristusa; čudesa; prerokbe; besede, ki jih je prevzela cerkev, na katerih temeljijo njihove dogme; moralni nauki.

Prvi štirje so bili predmet spora. Toda zadnji je ostal nedotaknjen. Pred to božansko kodo je celo nezaupljivost upadla. To je skupni teritorij kjer se lahko združijo vsi kulti, zastava pod katero se lahko združijo vsi, pa kakršna koli že je njihova vera, ker to nikoli ni bila stvar religioznih prepirov, ki so vedno in v vseh prostorih vzniknili zaradi dogmatizma. Še več, če bi o tem razpravljali, bi vsi kulti našli svojo obsodbo v njih, in bi spoznali, da so se v morali, držali bolj mističnega kot moralnega dela, kar zahteva intimno reformo vsakega posamezno. Posebej pripravljeno za človeštvo jo sestavlja zbir pravil o tem kako se obnašati v vseh priložnostih zasebnega in javnega življenja in ponuja osnovni princip za vse družbene odnose, ki so osnovani na okoreli pravičnosti. Na koncu in nad vsem je nezmotljiva pot do trajne sreče in dvigovanje tančice, ki prihaja in skriva prihodnje življenje. To oblikuje izključni cilj tega dela.

Vsakdo občuduje moralo za Evangelijem; vsakdo razglašuje vzvišenost in potrebo, ki jo imamo za njo. Vendar pa mnogi, ki razglašajo svojo vero, verjamejo to kar so rekli drugi ali se zanašajo življenjska pravila, ki so postala pregovori, mali jih ve osnove in še manj jih razume ali je sposobno razlagati njihove posledice. V mnogih primerih je razlog za to v težavnosti razumevanja Evangelija, ki je za mnoge prav nerazumljiv.Prispodobna oblika, ki je uporabljena in namereni misticizem jezika je iz njega naredil nekaj kar beremo, ker čutimo, da bi to morali, ker nam naša zavest to pravi ali zato ker to moramo, kot bi nekdo bral molitve brez njihovega razumevanja in posledično brez tega, da bi iz tega imel kakršnokoli korist. Na ta način grejo moralni nauki mimo neopaženi, razmetani tu in tam med mase govornikov. Zato je nemogoče dobiti splošen vtis celote ali prenesti te zamisli kot specifične predmete za branje ali meditacijo.

Res je, da so že bila napisana razna dela, ki zadevajo evangelično moralo. Toda po tem, ko so bila postavljena v formo moderne proze, so izgubila njihovo primitivno enostavnost, ki istočasno odreja njihov šarm in avtentičnost. Mnogi drugi se tudi soočajo z najbolj poznanimi življenjskimi pravili, ki so zreducirana na enostavno obliko pregovora. Ti potem niso nič več kot duhoviti izreki, prikrajšani za del njihove vrednosti…

Poglavje 1

 

NISEM PRIŠEL UNIČIT ZAKONA

SPIRITIZEM

5. Spiritizem je nova znanost, ki je tu, da razkrije človeštvu, preko neovrgljivega dokaza, obstoj in naravo duhovnega sveta in njegovega odnosa s fizičnim svetom. Ne pojavlja se kot nekaj nadnaravnega, temveč nasprotno, kot ena živih in aktivnih sil narave, vir brezmejnega števila fenomenov, ki jih danes še vedno ne razumemo popolnoma in zaradi tega so izgnani v svet fantazije in čudes.

Kristus je namigoval na to situacijo več krat in to je razlog zakaj je večina tega kar je rekel ostala nerazumljiva ali narobe interpretirana. Spiritizem ponuja ključ s katerim lahko pojasnimo vse.

6. Zakon Starega testamenta je bil poosebljen v Mojzesu: ta v Novem testamentu v Kristusu. Spiritizem je tretje razodetje Božjih zakonov. Toda ni poosebljen v nikomur, ker predstavlja podan izvleček, ne s strani človeka temveč s strani Duhov, ki so glasovi nebes, v vse dele sveta skozi sodelovanje neštetih posrednikov. Kot povedano, je to skupno delo, ki je oblikovano s strani vseh Duhov, ki prinašajo razsvetlitev vsemu človeštvu s tem, da mu ponujajo sredstva razumevanja njihovega sveta in usode, ki čaka vsakega posameznika ob njegovi vrnitvi v duhovni svet.

7. Prav tako kot je rekel Kristus: »Nisem prišel, da bi uničil zakon, temveč, da ga izpolnim.«, tako Spiritisti pravijo: »Nismo prišli, da bi uničili Krščanski zakon, temveč, da bi ga izvajali.« Ne uči nič nasprotnega od tega, kar je učil Kristus. Namesto tega ga razvija, razlaga v smislu, kot se ga da razumeti s strani vseh in zaključi to, kar je bilo prej poznano le kot njegova prispodoba. Spiritizem je prišel v napovedanem času, da bi izpolnil kar je Kristus napovedal in pripravil za doseganje prihodnjih stvari. Zato je to delo Kristusa, ki kot je tudi napovedal, vodi pred preporodom, ki zdaj zavzema mesto in ki bo pripravil dobo vladavine Kraljestva Boga tukaj na zemlji.

ZVEZA MED ZNANOSTJO IN RELIGIJO

8. Znanost in religija sta dva vzvoda človeške inteligence, prvi razkriva zakone materialnega sveta, drugi razkriva zakone moralnega sveta. Toda, kot vidimo imajo ti zakoni isti princip, ki je Bog, in si ne morejo nasprotovati. Če bi si medsebojno nasprotovali bi to pripeljalo do razloga, da ima eden prav in drugi ne. Vendar pa, Bog ni namenil uničiti svojega lastnega dela. Zato nekompatibilnost, ki navidez obstaja med temi idejami, dokazuje da so bili nepravilno interpretirani, zaradi presežne domišljavosti obeh idej. Zaradi tega razloga imamo konflikt, ki je nastal zaradi nezaupljivosti in netolerance.

Sedaj smo dosegli fazo na tem planetu, ko se morajo izvršiti učenja Kristusa in namerna tančica, ki leži nad nekaterimi deli teh učenj, dvignjena. V času, ko mora znanost odnehati v svojem ekskluzivnem materializmu, in vzeti v ozir duhovni element; ko mora religija nehati ignorirati organske in nesprejemljive zakone snovi, tako, da kopel lahko nastane iz dveh sil, od katerih se vsaka uči od druge in napredujeta skupaj v vzajemnem stekališču. Takrat bo regilija, ko ne bo več zatirana s strani znanosti in ne bo več zmožna oporekati kipeči logiki dejstev, sprejela nezlomljivo moč, ker bo le-ta v dogovoru z razumom.

Znanost in religija nista mogli priti skupaj do sedaj saj sta lahko le videli materijo glede na njihova ekskluzivna stališča, kar je povzročilo, da sta se recipročno odbijali.

Nekaj več je potrebno, da bi jima omogočilo, da bi zaprli vrzel, ki ju je ločila, nekaj, kar bi ju lahko združilo. Manjkajoča vez je vsebovana v znanju zakonov, ki vodijo duhovno vesolje in njegovih odnosih z materialnim svetom. Ti zakoni so stanovitni kot ti, ki vodijo gibanje planeta in obstoj vseh bitij. Enkrat ko bo ta odnos mogoče dokazati z eksperimenti, bo začela sijati nova luč, saj bo vera usmerjena nasproti utemeljitvi, in ne bo odkrila nič nelogičnega v veri, in bo lahko končno porazila materializem.

Toda, kot v mnogih stvareh, obstajajo vedno ti, ki ostanejo zadaj dokler jih splošni val gibanja nasproti napredku ne potegne s sabo. Če izberejo, da bi se upirali namesto pridružili temu gibanju, bodo sčasoma zdrobljeni. Torej, po izpopolnitvi, ki je trajala več kot osemnajst stoletij, je sedaj v napredku moralna revolucija, vodi in usmerja jo Duh, ko človeštvo doseže vrhunec svojih dosedanjih potencialov in pohodov proti novi eri. Enostavno je napovedati posledice, ki bodo povzročile neizogibne spremembe v družbenih odnosih in se jim bo nemogoče zoperstaviti, ker jih je določil Bog in jih izpeljal iz Zakona napredka, ki je Božji zakon.

NAVODILA DUHOVNIH BITIJ.

NOVA DOBA

9. Bog je edinstven in Mojzes je bil Duh katerega je poslal On na misijo, da bi razkril njegovo prisotnost, ne le Hebrejcem temveč vsemu poganskemu svetu. Hebrejci so bili Božji instrument, ki mu je omogočil manifestiranje skozi Mojzesa in preroke. Nestanovitnost, ki so jo trpeli ti ljudje bi naj pritegnila njihovo pozornost in pomagala razkriti obstoj Božanskosti.

Božje zapovedi, kot so se razkrile skozi Mojzesa, vsebujejo bistvo najrazumljivejše krščanske moralnosti. Vendar pa Biblični komentarji in pripombe omejujejo njihov pomen, ker če bi se le-te izvajale v svoji najčistejši obliki ne bi bile razumljene. Neglede pa je teh deset zapovedi postalo brilijantno pročelje in svetilnik, ki mu je bilo namenjeno, da razsvetljuje pot, ki ji mora slediti človeštvo.

Morala, ki jo je učil Mojzes je bila primerna za vabo za napredek ljudi, katerim je namenil, da bi se v njih obnavljala. Ti ljudje, ki so bili na pol barbari, z vsem spoštovanjem duše, ne bi razumeli, da bi bil Bog čaščen drugače kot s holokaustom, niti, da je potrebno oprostiti sovražnikom. Z materialističnega, znanstvenega in umetniškega pogleda je bila njihova inteligenca omembe vredna. Moralno so bili zaostali in se ne bi nikoli obrnili k popolni duhovni religiji. Zato je bilo potrebno, da jim je bila ponujena pol materialna oblika religije, kot je predstavljena v Hebrejski veri. Holokaust je istočasno govoril njihovim čutom, da se je ideja Boga dotaknila njihovega Duha.

Kristus je bil iniciator najčistejše in dostojanstvene morale. Naj povemo, Krščanske evangelične morale, ki bo obnovila celoten svet z združitvijo vsega človeštva in njihovo spreobrnitvijo v brate in sestre. Povzročila bo, da bo dobrodelnost vzcvetela v vseh srcih kot tudi ljubezen do soseda in tako vzpostavilo splošno solidanost med ljudmi. Končno bo iz te morale, ki bo preobrazila celotno Zemljo, planet postal dom dosti bolj visoko razvitih Duhov, kot je to bilo do sedaj. To je zakon napredka, ki bo dosežen in h kateremu je podvržena narava. Spiritizem je nivo, ki ga uporablja Bog, da bi omogočil napredek človeštva.

Čas je prišel, ko se morajo razviti moralne ideje, da bi prišlo do napredka, kot ga je določil Bog. Sledila bodo isti poti po kateri so šle ideje svobode naših prednikov. Vendar pa si ne mislite, da se bodo te ideje razvile brez boja. Ne, da bi dosegli zrelost bo potrebno debatirati o teh idejah in konfliktih, da bi lahko pritegnile pozornost mas. Ko bo to doseženo se bo lepota in svetost te morale dotaknila vseh Duhov, ki bodo v preobratu sprejeli znanost, ki jim bo dala ključ do prihodnjega življenja in odprla vrata do večne sreče.

Mojzes je pokazal človeštvu pot; Jezus je nadaljeval njegovo delo; Spiritizem ga bo dokončal. – AN ISRAELITE SPIRIT (Mulhouse, 1861).

10. Enkrat, v njegovi nesmrtni dobrodelnosti, je Bog dovolil človeku videti kako resnica prebada temo. Ta dan je bil prihod Kristusa. Po tem, ko je živa svetloba odšla, se je tema vrnila; po tem, ko so bile svetu dane alternative med resnico in temo se je svet še enkrat izgubil. Potem, podobno prerokom iz Stare zaveze, so Duhovi začeli govoriti in na koncu opozorili, da svet trepeta na svojih temeljih in, da bo grom odmeval. Ostanite čvrsti!

Spiritizem izvira iz božanskega reda, ker temelji na dejanskem zakonu narave in lahko ste prepričani, da ima vse božanske narave velik in uporaben cilj. Vaš svet se je izgubljal še enkrat ker znanost, ki je razvita obsoja vse kar je moralno in je le vključevala vaše materialno blagostanje, kar je rezultiralo v dobrobit Duha teme. Ah! Osemnajst stoletij krvi in mučeništva in še vedno ni prišla Kristusova vladavina! Kristjani! Vrnite se k učitelju, ki vas želi rešiti! Lahko je za te, ki verjamejo in ljubijo. Ljubezen zapolni posameznika z nepopisljivo srečo. Da, moji otroci, svet se potaplja, kot so vas svarili dobri Duhovi vedno znova in znova. Usmeri se z vetrom, ki napoveduje nevihto, tako da te ne potegne dol. Na povem, pripravite se, da ne boste kot norčave device, ki so bile presenečene, ko so priški njihovi možje!

To revolucija, ki se pripravlja je bolj moralna kot materialna. Višji Duhovi, ki so božanski seli, vcepljajo vero med vas, tako da lahko vsi, ki ste razsvetljeni in goreči delavci, slišite njihove ponižne glasove, in vidite, da je vse človeštvo kot zrna peska, brez katerega ne bi bilo gora. Zato besede: 'Mali smo' nimajo pomena. Vsakemu njegova misija, vsakemu njegovo delo. Ali ni mravlja izgradila republike, in drugi neopazne živali vzdignile kontinentov? Nova križarska vojna se je začela. Apostoli, ne apostoli vojne, temveč univezalnega miru, moderni Sveti Bernardi gledajo in marširajo naprej. Zakon besed je zakon napredka. – FENELON (Poitiers, 1861).

11. Sveti Avguštin je eden največjih populizerjev Spiritizma. Sebe je manifestiral v skoraj vsakem delu. Razlog za to je najti v življenjski zgodbi tega velikega Krščanskega filozofa. Pripada močni falange, ki je poznana kot Očetje cerkve, in kateremu Krščanstvo dolguje trdne temelje. Kot mnogi drugi je izhajal iz poganstva ali še bolje iz najbolj prefinjene brezbožnosti z bliščem resnice. Ko je naenkrat med svojo potrato začutil tujo mu vibracijo v svoji duši, ki ga je poklicala k sebi in mu dala razumevanje, da sreče ni moč najti v slabih in izogibajočih se užitkih. Končno je tudi doživel isto izkušnjo kot Pavel, ki je slišal svetniške glasove, kako so ga klicalina cesto v Damask in mu govorili: 'Saul, Saul, zakaj me preganjaš?' Ko je sveti Avguštin slišal njegov glas je vzkliknil: »Moj Bog! Moj Bog! Oprosti mi! Verjamem, Kristjan sem!' Od tega trenutka naprej je postal eden največjih podpornikov evangelija. Lahko berete o vidnejših zapresegah, ki jih je zapustil ta ugleden Duh, karakteristične in preroške besede, ki jih je izgovoril po smrti sv. Monike, »Prepričan sem, da me bo obiskala moja mama in mi dala nasvet, razkrila mi bo kaj nas čaka v prihodnjem življenju.«

Kakšno veliko razodetje v teh besedah! Kakšen zveneč vpogled v doktrino, ki še prihaja! To je razlog zakaj je danes, ko vidimo, da je prišel čas za razgrnitev resnice kot jo je napovedal, postal njen vroč razglaševalec in kot je bila, in se je pomnožil, da bi lahko odgovoril vsem, ki so ga poklicali. - ERASTUS, disciple of Saint Paul (Paris 1863).

ZAZNAMEK: Ali bi bilo možno za sv. Avgustina, da uniči to kar je zgradil? Vsekakor ne. Toda pravtako kot že mnogi pred njim vidi sedaj z očmi Duha, česar ni mogel videti, ko je bil še človek. V svobodi svoje duše vidi novo jasnost in razume to kar mu je prej bilo nemogoče razumeti. Nove zamisli so mu odkrile resnični pomen določenih besed. Na Zemlji je sodil besede glede na znanje, ki ga je posedoval takrat. Toda od kar je videl novo svetlobo lahko ocenjuje te besede bolj razumno. Zato je moral ponovno pregledati svoja verovanja glede na tesnobne in zle duhove, kot tudi glede obsodbe, ki jo je lansiral v smeri teorije antipodov. Sedaj, ko lahko vidi Krščanstvo v njegovi pravi luči in v vsej čistosti, je sprejemljivo, da na nekaterih točkah misli drugače od takrat, ko je bil še živ, kar mu nikakor ne preprečuje da bi bil še naprej Krščanski apostol. Morda se lahko tudi predstavi kot razglaševalec Spiritizma brez, da bi spremenil svojo vero, ker je videl, da to kar predvideva tudi mine. Zato danes z razglašanjem te doktrine, nas le vodi naproti bolj pravilni in logični interpretaciji besedil. Isto se tudi zgodi z drugimi Duhovi, ki se znajdejo v podobni situaciji.

 

 

Poglavje 4

 

ČE SE ČLOVEK NE RODI PONOVNO NE MORE PRITI V NEBEŠKO KRAJLESTVO

NAVODILA DUHOV: OMEJITVE REINKARNACIJ

24. Kaj so omejitve reinkarnacije?

Inkarancija dejansko nima jasno definiranih omejitev, ko mislimo samo o ovojnici, ki sestavlja fizični ovoj Duha, saj materialnost te ovojnice pojema sorazmerno s tem, kot se Duh prečiščuje. Na določenih svetovih , ki so bolj razviti kot Zemlja je ta ovojnica že manj kompaktna, manj težka, bolj predelana in posledično manj premet nestanovitnosti.

V svetovih še višje oplemenitve je prozorna in skoraj tekoča. Dematerializira se po stopnjah in je končno absorbirana v peri-duha. V skladu s tipom sveta v katerem živi se Duh preobleče z ogrinjalom primernim za ta svet.

Peri-duh sam je podvržen zaporednim preobrazbam. Postaja bolj in bolj eteričen, dokler ne doseže popolnega očiščenja, kar je stanje vseh čistih Duhov. Če so posebni svetovi namenjeni za višje razvite Duhove, le-ti tam niso ujetniki, kot v nižjih svetovih. Posebno stanje ločenosti v katerem se nahajajo jim omogoča, da potujejo v katerikoli del vesolja, na katerega jih pokličejo na misije.

Če smatramo inkarnacijo iz materialnega pogleda, takšno, kot jo lahko preverimo tu na Zemlji, lahko povemo, da je le-ta omejena na nižje svetove. Od vsakega Duha samega je odvisno, da se osvobodi počasneje ali hitreje s tem, da deluje v smeri očiščenja. Smatrati bi tudi morali, da je v dezinkarniranem stanju, tako rekoč v intervalih med telesnim obstojem, situacija vsakega Duha odvisna od narave sveta s katerim je povezan glede na stopnjo napredovanja, ki jo je dosegel. Zato smo v duhovnem svetu bolj ali manj srečni, svobodni ali razvetljeni, glede na to, kakšno stopnjo dematerializacije smo dosegli. – SAINT LOUIS (Paris, 1859).

POTREBA ZA REINKARNACIJO

25. Je inkarnacija kazen in ali so krivi duhovi priklenjeni na to, da trpijo kazen?

Prehod Duhov skozi telesno življenje je potrebno zaradi tega, da lahko izpolnijo s sredstvi materialne akcije namen, ki jim ga je dodelil Bog. To je potrebno za njihovo lastno dobro, saj bo aktivnost, ki jim je naložena, da jo izvedejo pomagala razviti njihovo inteligenco. Ker je pravičen, mora Bog razdeliti vse na enake dele vsem svojim otrokom, zato je uvedeno, da vsakdo začne na isti točki, z istimi zmožnostmi, imeti iste obveznosti za izpolniti in imeti isto svobodo za nadaljevanje. Vsaka oblika privilegija bi bila krivična.

Toda, za vse Duhove je inkarnacija prehodno stanje. Je naloga, ki jo je naložil Bog na začetku življenja, kot primarni eksperiment v uporabi svobodne volje. Ti, ki razrešijo to nalogo z navdušenim prehodom čez prve korake svoje inkarnacije hitro, manj boleče in zato lahko žanjejo sadove svojega dela prej. Ti, ki po drugi strani, uporabljajo svobodo, ki jim jo je podaril Bog, slabo zaustavljajo svoj napredek in v skladu s stopnjo svojeglavosti, ki jo prikažejo, lahko podaljšajo potrebo po reinkarnaciji v neskončnost, in v tem primeru to postane kazen. – SAINT LOUIS (Paris,1859).

26. ZABELEŽKA – Splošna primerjava bi naredila to razliko lažje razumljivo. Učenec ne more doseči naprednih študij v znanosti, če ni šel skozi niz razredov, ki peljejo do te stopnje. Ti razredi, pa bodisi, da so to zahtevano delo, so sredstvo kako bo študent dosegel svoj cilj in niso kazen, ki se izvaja nad njim. Če je marljiv, lahko skrajša pot in posledično bo opazil manj bodic. Vendar pa se to ne zgodi tistemu, ki je nemaren in len, kar ga bo obvezalo, da bo ponavljal določeno lekcijo. Ni kazen delo v predavalnici, temveč potreba ponavljati isto delo znova. To se zgodi človeštvu na Zemlji. Za primitivnega Duha, ki je komaj na začetku svojega duhovnega življenja je inkarnacija sredstvo, s katerim lahko razvije svojo inteligenco.

Ne glede na vse pa je to kazen za razsvetljenega človeka v katerem se je razvil občutek moralnosti, da je zavezan preživeti znova različne faze telesnega življenja, polnega bojazni in muk, medtem ko bi že lahko prispel na konec svoje potrebe, da bi ostal v nižjih in nesrečnih svetovih. Po drugi strani, če aktivno deluje nasproti svojemu moralnemu napredku, ne samo da skrajša obdobje svojih materialnih inkarnacij, temveč lahko tudi preskoči vmesne korake, ki ga ločijo do višjih svetov.

Je za Duhove možno, da se inkarnirajo samo enkrat v katerikoli svet in potem dokončajo svoje druge obstoje v drugih svetovih? To bi le bilo možno, če bi vsaka oseba bila na popolnoma isti točki tako v intelektualnem kot moralnem razvoju. Razlike med njimi, od divjaka do civiliziranega človeka, kažejo mnoge stopnje, kamor se je potrebno povzpeti. Poleg tega pa mora inkarnacija imeti uporaben namen. Toda, kaj pa inkarnacije kratkih življenj, ki so umrli v občutljivem obdobju? So trpeli brez razloga, zase ali za druge? Bog, katerega zakoni so modri, ne naredi ničesar neuporabnega. Skozi inakrniranje na istem planetu in s tem, da ste še enkrat v stiku drug z drugim, želi, da bi si ti isti Duhovi želeli popraviti zadane prestopke. S pomočjo svojih preteklih odnosov želi vzpostaviti družinske vezi na duhovni osnovi, osnovane na principih naravnih zakonov solidarnosti, bratstva in enakosti.

 

Poglavje 5

 

 

BLAGOSLOVLJENI TRPIJO

 

Pravica TRPLJENJA. – Vzroki dandanašnjega trpljenja. – Pretekli vzoki trpljenja. – Pozabljivost preteklosti. -

Motivi za odpovedovanje. – Samomor in norost. – NAVODILA DUHOV: Trpeti dobro ali slabo. -

Zlo in zdravilo zanj. – Sreča ni iz tega sveta. – Izgubite svoje drage. Prehitre smrti. – Če bi bil dober človek bi umrl. – Prosotvoljna bolečina. Resnična nesreča. - Melanholija. – Prostovoljni preizkusi. The true hair shirt.

- Naj mi končamo sosedova preizkušnje? – Bi bilo dovoljeno hiteti s smrtjo nekomu, ki neozrdavljivo trpi? – Žrtvovanje svojega lastnega življenja. – Narediti svoje lastno trpljenje uporabno za druge.

 

1. Blagoslovljeni so pohlevni: saj bodo podedovali Zemljo. Blagoslovljeni so ti, ki so lačni in žejni po pravičnosti: saj bodo izpolnjeni. Blagoslovljeni so ti, ki jih preganjajo zaradi pravičnih razlogov: saj njihovo je Nebeško kraljstvo (Matthew, 5: 5, 6 & 10).

2. In dvignil je svoje oči in se zazrl v svoje učence ter rekel: Blagoslovljeni bodite vi ubožci: saj je vaše božansko kraljestvo. Blagoslovljeni ste vi, ki ste lačni sedaj: saj boste siti. Blagoslovljeni ste vi, ki se jočete sedaj: saj se boste smejali. (Luke, 6: 20 & 21).

Toda gorje vam, ki ste bogati! Saj ste prejeli vašo tolažbo. Gorje vam, ki stre siti! Saj boste lačni. Gorje vam, ki se smejete! Saj boste žalovali in jokali. (Luke, 6: 24 & 25).

 

PRAVICA TRPLJENJA

3. Nadomestilo, ki ga je obljubil Jezus trpečim, ki živijo na tej Zemlji, lahko le učinkuje v bodočem življenju. Brez sigurnosti v to prihodnost bi bilo to pravilo protislovje; še več, to bi bilo zapeljevanje. Celo s to gotovostjo je težko razumeti prijetnost trpljenja, da bi potem bili srečni. Povedano je, da bi to dosegli so potrebne velike zasluge. Toda, ko vprašamo: Zakaj trpimo več kot drugi? Zakaj so nekateri rojeni v bedi in drugi v obilju brez, da bi kaj naredili, da bi opravičili to situacijo? Zakaj je temu tako, da nekateri ne morejo doseči nikoli ničesar, medtem ko se za vse druge zdi, da se jim vse smeje? Vendar pa, kar je še manj razumljivo je to, zakaj so ugodnosti in nesreča tako neenako razdeljene med požrešnost in vrlino. Zakaj vidimo ljudi z vrlinami, da trpijo ob boku zlobnih, ki so uspešni? Vera v prihodnost lahko tolaži in vceplja potrpežljivost, toda ne razloži teh nepravilnosti, ki se zdijo, da nasprotujejo božji privčnosti. Vendar pa, enkrat ko je priznan božji obstoj si ga posameznik ne more predstavljati kot manj od neskončno popolnega. On je naravno vse mogočen, vse pravičen in vse prijazen brez katere ne bi bil Bog. Če je on najvišje dobro in pravično potem se ne more obnašati spremenljivo, niti ne po delih. Nestalnosti življenja izhajajo iz vzroka in ker je Bog pravičen mora biti zato ta vzrok tudi pravičen. V to se mora prepričati vsakdo on nas. Skozi Jezusova učenja je Bog postavil človeka na začetek poti, da bi našel ta vzrok in sedaj, ko je človek dovolj zrel, da je sposoben razumeti je odkril vzrok s sredstvi Spiritizma. Tako rekoč skozi svetove Duhov.

 

VZROKI TRPLJENJA DANAŠNJEGA DNE

4. Nestalnosti življenja so iz dveh vrst ali če vam je ljubše izvirajo iz dveh različnih izvirov, ki jih je pomembno razlikovati. Nekateri imajo svoje vzroke v trenutnem življenju, medtem ko drugi vznikajo izven trenutnega življenja.

Ko gremo nazaj v izvir zemeljske nesreče moramo prepoznati, da so mnoge naravne posledice karakterja in obnašanja teh, ki jih trpijo.

Kolikim spodleti skozi njihovo lastno napako?  Koliko jih je žrtev svoje lastne lahkomiselnosti, napuha in ambicij?

Koliko jih uniči skozi pomanjkanje discipline, slabo vedenje ali iz tega, da ne bi vedeli kako omejiti svoje želje!

Koliko uničevalnih zakonskih zvez je glede na dejstvo, da so bili izgrajeni na preračunljivih interesih ali praznosti, ki niso srčni!

Kolikim nesoglasjem in usodnim prepirom bi se lahko izognili  s pomočjo malo popuščanja in manjše dovzetnosti!

Koliko bolezni izvira iz pretiravanja in presežkov vseh vrst?

Koliko staršev je nesrečnih s svojimi otroci ker se niso bojevali s svojimi slabimi instinkti iz svojih ranih let! Bodisi slabosti ali brezbrižnosti, ko so dovolili, da je v njih zrasla kal napuha, sebičnosti in neumne puhlosti in tako povročila, da so se njihova srca posušila in si naložila pokoro. Še naprej, ko žanjejo to kar so sejali so presenečeni in užaloščeni zaradi pomanjkanja hvaležnosti in brezbrižnosti s katero jih le ti obravnavajo.

Prosimo vsakogar, katerega srce je bilo ranjeno zaradi nestalnosti ali prevar, da globoko preučijo svojo lastno zavest; da gredo nazaj, korak za korakom, v izvire vsake nesreče, ki jih trpinči. Kot, da ne bi bili sposobni izreči:  Če sem naredil, ali nisem naredil takšne in takšne stvari, ne bi bil tam kjer sem sedaj.

Kdo je potem odgovoren za človeško trpljenje, če ne človek sam? Torej potem je v velikem številu  primerov on vzrok svoje lastne nesreče. Toda namesto, da bi prepoznal to dejstvo se mu zdi lažje in manj ponižujoče njegovi puhlosti, da obtoži svojo slabo srečo, božjo previdnost ali celo nesrečno zvezdo pod katero je rojen, ko je v dejanskem dejstvu njegova nesrečna zvezda njegova lastna brezskrbnost.

Ko sodimo po nesreči življenja oblikuje trpljenje te narave nedvomno največji del vse nestalnosti. Samo kadar človek na izboljševanju sebe, tako moralno kot intelektualno, se bo lahko izognil tej kateogoriji trpljenja.

5. Človeški zakoni pokrivajo razne napake in prepisane kazni. V teh primerih je možno obsojenemu človeku prepoznati, da trpi poseledice prekrškov.

Toda zakon ne ali ne more dosečti vsakega prekrška, v principu pade le na te, ki povročijo škodo družbi in ne na te, ki le povzročajo škodo sami sebi. Bog pa ne dovoli nobenega ovinka iz ravne in ozke potke, da bi ostala nekaznovana. Ne morete narediti nič narobe ali prelomiti tega zakona, vendar majhno, ki ne nosi s sabo neizbežne posledice, ki ji lahko bolj ali manj obžalovanja vredna. Iz tega sledi, da je v malih stvareh, kot v velikih človek vedno kaznovan glede na način na katerega je grešil. Trplenje, ki sledi opozorila, da je bilo storjeno nekaj narobe. To mu ponuja izkušnjo in mu omogoči, da občuti razliko med tem, kaj je prav in kaj narobe, dobro in slabo, tako, da se v prihodnosti lahko izogne tem virom bridkosti, vendar brez katere ne bi bilo motiva za izboljšanje. Če bi človek bil prepričan v imunost bi samo odlašal svoj lasten napredek in zato svojo prihodnjo srečo.

Ne glede pa včasih izkušnja pride prepozno, ko je življenje že bilo zapravljeno in je postalo neurejeno, ko je moč bila že porabljena in oseba ni več sposobna pozdraviti napak. Človek bo pogosto rekel: Če bi to vedel prej to kar vem sedaj, kako dosti napačnim korakom bi se lahko izognil! Če bi moral začeti znova bi se obnašal drugače, toda sedaj za to ni več časa! Kot len delavec, ki pravi: 'Porabil sem svoj dan. In pravi tudi 'Porabil sem svoje življenje!' Kot sonce, ki vzhaja na nov dan dovoli delavcu možnost odplačila vsakršnega izgubljenega časa, tako je s človekom, da po določenem obdobju v grobnici zasije novo življenje, ki mu bo omogočilo, da izkoristi prednosti, ki se jih je naučil v preteklih izkušnjah in bodo dobre odločitve v prihodnosti položene v prakso.

 

PRETEKLI VZROKI TRPLJENJA

6. Čeprav obstaja nesreča v tem življenju, ki si jo je povzročil človek sam, obstaja tudi drugo, ki se mu zdi popolnoma tuje in kar se ga dotika kot usoda. Na primer: izguba ljubljene osebe ali izguba družinskega denarja, nesreče, ki jih nobena predvidevanja ne bi mogla preprečiti; obrati v sreči, ki se jih previdnost in pravno svetovanje ne bi mogla izogniti; naravne nesreče; prirojene bolezni; posebej te, ki onemogočajo delo ali služenje za življenje nemogoče, takšne kot deformiranosti, norost, idiotizem, ipd.

Ti, ki so rojeni z omejenimi pogoji, kot že prej omenjeni, niso storili nič v svojem sedanjem življenju, da bi si zaslužili takšno žalostno usodo, ki se ji ne bi mogli izogniti in so popolnoma nezmožni se spremeniti, kar jih pusti izpostavljene javnemu usmiljenju. Zakaj so potem tam ta nesrečna bitja, ko so poleg njih, pod isto streho, v isti družini drugi, ki so blagoslovljeni na vsak način? V kratkem, kaj lahko povemo o otrocih, ki umrejo v ranih letih in ki so v svojih kratkih življenjih poznali le trpljenje? To so težave, za katero dosedaj ni bila sposobna najti še nobena filozofija rešitve, anomalije, ki jih še nobena religija ni bila sposobna opravičiti in, ki se zdijo v nasprotjo z dobrohotnostjo, pravico in Božjo Božansko previdnostjo. Če bi lahko bila preverjena hipoteza o tem, da je duša ustvarjena sočasno kot telo in ta o tem, da je usoda nepreklicno določena nekaj tretnutkov na Zemlji, bi to vsekakor bilo tako. Če bi ta bitja pravkar zapustila roke stvarnika, kaj jim je povzročilo, da prihajajo v svet, da se soočijo s takšno bedo? Kako bi lahko prejeli kakršno koli povračilo ali kazen, ko vidijo, da niso sposobni izvajati ne dobrega ali slabega?

Neglede, z nedolžnostjo aksioma glede na katerega ima vsak učinek svoj vzrok, so te bede učinki, ki morajo imeti vzrok in če priznamo, da je Bog pravičen potem mora biti pravičen tudi ta vzrok. Zato ker je pred učinikom vedno vzrok in če tega vzroka ni moč najti v sedanjem življenju potem iz tega izhaja, da mora ta vzrok prihajati iz življenja pred tem, torej iz prejšnjega življenja. Po drugi strani pa, ker Bog ni zmožen kaznovati dobroto, ki je bila storjena ali zlobo, ki ni bila storjena iz tega sledi, da če smo bili kaznovani, potem smo morali storiti nekaj narobe. Če to narobe ni iz sedanjega življenja, potem mora prihajati iz preteklih obstojev. To je alternativa, ki se je nihče me more izogniti in kjer logika določa na čigavi strani leži Božja pravica.

Človek ni vedno kaznovan ali popolnoma kaznovan v sedanjem življenju, toda nikakor ne more pobegniti posledicam svojih napak. Uspevanje hudobnosti ali zla je le začasno in za katerega se ne spokori danes, se bo spokoril pač jutri. Pravtako, ta ki trpi se spokoruje za svojo preteklost. Nesreče za katere se na prvi pogled zdi, da so nezaslužene so tu zaradi svojega razlopa. Ti, ki se najdejo v stanju trpljenja bodo morda vedno rekli: »Gospod oprosti mi ker sem grešil.«

7. Trpljenje glede na vzroke pred sedanjim obstojem, pravtako ti, ki izvirajo iz iz sedanjih vzrokov so pogosto posledice napak, ki so bile storjene. Takorekoč skozi dejanje stroge razdelitvene pravice, trpimo sami to, kar smo storili drugim, da trpijo. Če smo bili težki in nehumani nas bodo morda obravnavali osornostjo in nehumanostjo; če smo bili prepolni napuha se bomo morda rodili v ponižnih okoliščinah; če smo bili bedno, sebični ali so slabo uporabljali svoje bogastvo bomo morda prikrajšani potrebnih stvari za preživetje; če smo bili slab sin ali hči bomo morda trpeli zaradi obnašanja naših otrok.

Samo skozi pluralnost obstoja in usode planeta kot sveta pokore, kar sedaj je, lahko razložimo abnormalnosti v razporeditvi sreče in nesreče med dobrimi in slabimi. Neglede pa te abnormalnosti obstajajo le v pojavnosti, glede na dejstvo, da so obravnavane le iz vidika sedanjosti. Če se dvignemo, s pomočjo misli, na takšen način, da bi videli zaporednost obstojev, bodo dojeli, da vsak dobi tisto, kar si zasluži po tem, ko se razmatra to, kar je pridobljeno v duhovnem svetu. Šele tedaj postane očitno, da je božja pravica neprekinjena.

Človek ne sme nikoli pozabiti, da se vedno znajde v nižjem svetu na katerega je omejen glede na samo njegove nepopolnosti. Vsakokrat ko trpi zaradi nestalnosti, se mora spomniti, da če bi pripadal k bolj razvitemu svetu, da se te stvari ne bi dogajale in da je to odvisno samo od njega samega, da vidi, in da se nikoli ne vrne v ta svet, s trdim delom, da se izboljša.

8. Bridkosti so lahko naložene na Duhove, ki so arogantni ali ki so postali zakrknjeni, da bi jih vzpodbudili, da bi se odločili z znenjem o tem kar počnejo. Kesajoči se Duhovi, ki želi odplačati zlo, ki so ga storili in, ki se želijo obnašati bolje so svobodni, da se samo odločijo. Takšno je bilo razumevanje enega Duha, ki je po tem, ko mu je spodletelo, da bi končal nalogo, zaprosil, da bi jo ponovil, tako, da ne bi izgubil koristi svojega dela. Zatoso bridkosti istočasno pokore za preteklost za katero prejmemo zasluženo povračilo in hkrati presoje, i se nanašajo na prihodnost, ki jo pripravljamo. Bogu ponujemo zahvalo, ki v svoji dobroti pomaga človeku, da odplača svoje dolgove in ne nepreklicno zavrže prve napake.

9. Ne da bi bilo potrebno misliti, vendar pa, da vse trpljenje tega sveta označuje obstoj določene nezadostnosti. Mnogo krat je le preprosto težak preizkus Duha, ki ne bo pomagal nasproti očiščenju in aktivnemu napredku. Torej je sprava vedno preiskus, toda preizkus ni vedno sprava. Preizkus in sprava pa sta vedno relativne manjvrednosti, saj to, ki je popolno ne rabi preizkusa. Neglede pa je možno, da Duh, ki je dosegel določeno stopnjo povzdignjenja in je željan nadaljnjega napredka lahko zahteva poslanstvo ali nalogo za izvršiti preko katere bo on ali ona bolj ali manj odtehtal svoj dolg, kar je odvisno od tega če so ali ne zmagoviti in glede na težavnost zahtevanega preizkusa. To so potem ti ljudje, ki imajo naravno dobre instinkte, katerih duše so povzdignjene in ki posedujejo prirojena čustva. Očitno ne prinesejo nič iz svojih preteklih obstojev in ki kljub velikim mukah, trpijo resnično Krščansko odpovedovanje, prosijo samo Boga, da jim pomaga podpreti njihove preizkuse brez pritoževanja. Po drugi strani lahko smatramo kot pokoro ta trpljenja, ki izzivajo toženje in v tem primeru upor Bogu.

Onstran dvoma trpljenje, ki ni izzvalo pritožbe lahko tudi smatrano kot sprava. Toda to označuje, da je bilo prostovoljno doseženo in ne naloženo. To odredi preizkus naše moči odločnosti, kar je samo po sebi znak napredka.

10. Duhovi se ne morejo dvigniti do popolne sreče dokler ne postanejo popolnoma čisti. Vsaka vrsta madeža prepreči vstop v blagoslovljeni svet. To je kot potniki na s kugo okuženi ladji, ki odkrijejo, da jim je prepovedan vstop v pristanišče preden niso opravili čiščenja. Nepopolnosti Duhov se počasi preidejo s sredstvi različnih telesnih življenj. Trpljenja življenja jim, ko so dobro podprta, pomagajo k napredku. Izbrišejo napake in odkrijejo očuščenja preko sredstev pokore, kar je zdravilo, ki čisti rane in zdravi bolne. Bolj vtisnjena je bolezen, bolj energetsko mora biti zdravilo. Zato ti, ki zelo trpijo morajo spoznati, da se morajo za največ spokoriti in bi morali veseliti neposredne bližine zdravila. To bo odvisno od vsakega posamezno, da izkoristi vsako prednost trpljenja s tem ko se vda v usodo in ne pokvari stvari z nepotrpežljivostjo, ko spregleda, da če bi se šlo zato, bi morali vse začeti znova.

 

POZABA PRETEKLOSTI

11. Nekoristno si je očitati, da pozabljivost predstavlja bariero za uporabo izkušenj pridobljenih v preteklih življenjih. Če je Bog smatral za pripravno, da je prekril tančico nad preteklostjo, je to storil zaradi naše prednosti. Dejansko bi spomini bili zelo velika nadlega. V določenih primerih bi lahko povročili osebi veliko ponižanje ali mogoče bi jih naredili ošabne, kar bi se mešalo z njihovo svobodno voljo. V vsakem primeru, bi to sigurno povzročilo neizbežno vznemurjenje v družbenih odnosih.

Duh je pogosto ponovno rojen v isti ambient, kjer je prej živel, vzpostavlja ponovno enake odnose, v skladu s tem, da bi lahko odplačal narejeno zlo. Prepoznava teh istih oseb, ki so morda bile zasovražene, bo le služila kot ponoven vžig tega čustva. V vsakem primeru bi bilo ponižanje čutiti pri soočenju teh, ki so bili prizadeti. Torej, da bi se lahko izboljšali nam je Bog podaril natanko to kar potrebujemo, to kar je primerno in nič več, to ni nihče drug kot glas zavesti in naših instinktivnih tendenc. Prikrajšal nas je samo tega, kar bi bilo vnaprejšnja obsodba.

Ko se je rodil ponovno je človek prinesel s sabo to, kar se je naučil. Rojen je na natančno tak način kako se je izgradil. V vsakem življenju začne na novi začetni točki. Zelo malo mu pomeni to, da ve kaj je bil prej. Če odkrije, da je bil kaznovan je to zato, ker je naredil nekaj narobe. Njegove dejnaske tendence kažejo to, kar je še potrebno popraviti in na to bi moral položiti vso svojo pozornost in pazil na to, kar je ostalo od tega, kar je bilo popravljeno. Dobri sklepi za katere čuti, da ga vežejo ustvarja glas zavesti, ki kliče pozornost na to kar je prav in kar je narobe in daje tako moč, da se upremo preizkušnjam.

Še več, ta pozabljivost se pojavlja le med telesnim obstojem. Po vrnitvi v duhovni svet se spomin na preteklost povrne. Zato je le začasno, kratka prekinitev podobna temu, kar se dogaja med spanjem, toda ta, ki ne preprečuje spominjanja na preteklost . Lahko povemo, da ni nikoli izgubljena, celo med inkarnacijo, saj izkušnja prikazuje to skozi spanje, saj je to obdobje, ko uživamo določeno svobodo, Duh se zaveda svojih preteklih dejanj. Ve zakaj trpi in da trpi pravično. Spomin je le odstranjen med potekom zunanjega obstoja, v življenju odnosov. Toda med temi delnimi spomini, ki če bi bili drugačni lahko povzroči dodatno trpljenje in škodo družbenim odnosom, Duh absorbira novo moč v teh trenutkih osvoboditve duše, če ve kako izkoristitit njihovo prednost.

 

MOTIVI ZA ODREKANJE

12. Z besedami: Trpeči so blagoslovljeni kajti doletela jih bo tolažba, Jezus namiguje na povračilo, ki čaka te, ki trpijo in se odpovedujejo, kar vodi človeka k blagoslovljenemu trpljenju kot pripravi na zdravilo.

Te besede je tudi moč razumeti na ta način: da bi bil posameznik zadovoljen, da trpi, medtem ko vidi, da je bolečina tega sveta plačilo za pretekle dolgove, ki si jih je nakopal. Potrpežljivo podprte tu na Zemlji, bodo te bolečine prihranile stoletja prihodnjega trpljenja. Pozameznik bi moral biti vesel, da mu Bog manjša dolg s tem da mu dovoli plačilo sedaj in mu tako dovoli spokojno prihodnost. Trpeči človek je kot dolžnik, ki je dolžan veliko vsoto in ki mu kreditodajalec pravi: »Če mi le plačaš stoti del svojega dolga danes te bom razbremenil in boš svoboden; toda če ne, potem te bom mučil dokler ne odplačaš čisto zadnjega obroka.« Se ne bi dolžnik počutil srečnega v podpiranju vseh vrst strogosti samo, da bi se osvobodil in odplačal samo stoti del tega, kar je dolgoval? Namesto pritoževanja kreditodajalcu, ali mu ne bi bil hvaležen? 

To je pomen besed, 'Trpeči so blagoslovljeni kajti doletela jih bo tolažba.' Srečni so ker odplačujejo svoje dolgove in tudi ker bodo po plačilu svobodni. Vendar pa, če se z odplačevanjem na eni strani človek zadolži na drugi, ne bo nikoli našel osvoboditve.  Zato vsaka nova napaka le poveča dolg, da ni le eden, ki kakorkoli, ki ne zapušča podrejeno in neizbežno kazen. Če ne danes, potem jutri; če ne v tem življenju, potem v drugem. Med seznamom spodletelih stvari je primerno za človeka, da preda pomanjkanje pokore Božji volji že v začetku. Torej, če se pritožujemo nad našim trpljenjem, če jih ne sprejmemo z odpovedovanjem ali če obdolžimo Boga, da je nepravičen, podpišemo pogodbo za nove dolgove, kar po drugi strani povzroči, da izgubimo sadove, ki bi jih naj nabrali iz teh trpljenj. Zato moramo začeti znova od začetka, pravtako kot, če po poplačilu dela dolga kreditodajalcu, ki nas je mučil, od njega vzamemo še eno posojilo.

Pri vstopu v duhovni svet je človek kot delavec, ki prispe na dan plačila. Nekaterim bo Bog rekel: »Tu je tvoje povračilo za dni, v katerih si opravljal delo«, medtem, ko bo drugim, tako imenovanim srečnežem na Zemlji, ki so živeli v brezdelju ali teh, ki so gradili svojo srečo na zadovoljevanju svoje lastne samopodobe in na užitkih sveta, rekel: 'Nič več ne bo prišlo: svojo plačo ste že prejeli na Zemlji. Pojdite in pričnite svoje naloge znova.'

13. Človek lahko omehča ali se mu poveča zagrenjenost svojih preizkusov glede na način, na katerega gleda na zemeljsko življenje. Njegovo trpljenje bo vse bolj odvisno od tega kako dolgo si zanj zamišlja, da bi naj bilo. Toda ti, ki lahko vidijo življenje skozi duhovno prizmo razumejo telesni obstoj na prvi pogled. Vidijo, da je življenje le točka v večnosti, razumejo kratkost njegovega poteka in prepoznajo, da bo ta boleči trenutek v kratkem minil. Gotovost o srečnejši prihodnosti se ohrani in jih spodbuja in oddalji od pritoževanja, Bogu ponudijo zahvalo za bolečino, ki jim bo dovolila, da napredujejo. Po drugi strani pa tisti, ki vidijo le telesno življenje pred sabo se zdi trajanje neskončno in bolečina tišči z vso svojo težo.

Rezultat gledanja na življenje na duhovni način zmanjša pomen zemeljskih stvari in človek se počuti prisiljenega, da je skromen v svojih željah, da se zadovolji s svojim poožajem brez, da bi zavidal drugim. To mu po drugi strani omogoči, da prejme oslabljen vtis nasprotne strani in zmot, ki jih morda izkuša. Iz teh stališč pride mirnost in odpovedovanje, ki je tako uporabno za telesno zdravje kot tudi za duševno; kjer pa se iz ljubosumnosti, zavisti in ambicij človek prostovoljno obsodi na mučenje in povečano bedo in tesnobo med njegovim kratkim obstojem.

 

SAMOMOR IN NOROST

14. Mir in odpovedovanje, ki sta lahko absorbirana glede na način na katerega gledamo na zemeljsko življenje, skupaj z zaupanjem v prihodnost, da Duhu jasnost, ki je najboljši preventivni ukrep proti norosti in samomoru. Da bi bili prepričani, je nedvomno, da je velika večina primerov norosti glede na zmedo, ki jo ustvarjajo nestalnosti, s katerimi človek ni imel dovolj moči, da bi se soočil. Toda, ča na stvari tega sveta gledamo iz točke iz katerih jih obravnava Spritizem lahko vsa povračila in iluzije, ki bi v drugačnih okoliščinah povzročile človeku, da bi postal obupan sprejmemo z brezbrižnostjo, celo s srečo. Jasno je, da ga ta notranja moč postavi nad te dogodke in ga tako zavaruje pred šoki uma, ki bi, če ne zaradi tega, povzročili resne nemire.

15. Isto se nanaša na samomor. Ko pustimo za sabo te, ki se pojavljajo zaradi pijanosti ali norosti, ki jo lahko oklasificiramo kot nezavestno, je neizpodbitno, da je v vsakem primeru vzrok nezadovoljstvo, pa kakršni koli že so osebni motivi. Toda za te, ki so prepričani, da bodo srečni le en dan in da bodo dnevi, ki prihajajo boljši, je lažje biti potrpežljiv. Človek postane le obupan, ko ne vidi konca temu trpljenju. Kaj je celo življenje v primerjavi z večnostjo? Ali ni manj kot en dan? Toda za te, ki ne verjamejo v večnost ali, ki sodijo, da se vse konča z življenjem, za nesrečne in trpeče, ki postanejo potrti, hudo prizadeti ali z zlomljenim srcem, se zdi, da je smrt edina rešitev za takšno žalost. Medtem ko pričakujejo, da ne bodo prejeli ničesar se jim zdi naravno in celo logično, da skrajšajo svojo bedo s samomorom.

16. Popolna nezaupljivost, preprosti dvom v prihodnost ali v materialnew ideje, so dejansko največji od vseh hujskanj nasproti samomoru ker povzročijo moralno strahopetstvo. Ko se znanstveniki držijo pokonci zaradi avtoritete svojega znanja in naredijo kar najbolje lahko, da dokažejo tem, ki bi drugi želeli poslušati ali brati kar pišejo, da nimamo inč za pričakovati po smrti, ali nas dejansko ne zavajajo, da če smo nesrečni, da je najboljša stvar za narediti, da se ubijemo? Kaj lahko ponudijo kot razlog, da bi se obrnili od te posledice? Kakšno povračilo lahko ponudijo? Kakšno upanje lahko dajo? Čisto nobenega, razen ničnosti! Iz tega bi morali zaključiti, da če je ničnost edino herojsko zdravilo, edina perspektiva, potem jo bo bolje iskati takoj in ne pozneje, da bi tako trpeli manj. Zato je potem širjenje materialistične doktrine strup, ki vceplja idejo samomora med večino teh, ki so pravzaprav prišli izvršit to dejanje in teh, ki postanejo učenci takšnih doktrin, prevzamejo nase ogromne odgovornosti. S Spiritizmom pa je ta dvom nemogoč in se aspek življenja spremeni popolnoma. Za vernike se obstoj podaljša po tako imenovani smrti, čeprav v mnogih različnih pogojih. To verovanje zadržuje potrpežljivost in odpovedovanje, ki naravno vodi vse misli stran od ideje samomora. To je potem proces, ki nam omogoča, da spejmemo moralni pogum.

17. V istem aspektu  Spiritizem ustvarja še eden isto pozitiven rezultat, enega, ki je mogoče še bolj odločilen. Te dejanske samomore nam predstavi, na način kako nas obveščajo o nesrečni situaciji v kateri se posamezniki znajdejo in nam dokazuje, da nihče ne krši Božjih zakonov nekaznovano.

Bog prepoveduje človeku, da si sam odvzame življenje. Med temi samomori so ti, katerih trpljenje, čeprav le začasno in ne večno, ni tako strašno in takšne narave kot narediti te, ki bi lahko premišljali o tem dejanju, da bi se zazrli preden bi zapustil ta svet pred tem kot je to predpisal Bog. Vendar pa ima Duh različne razloge nasproti idejo samomora: gotovost v bodoče življenje v katerem ve, da bi njegova sreča v razmerju z njegovo nesrečo in prikazano stopnjo odpovedovanja med tem, ko je na Zemlji; gotovost, da če skrajša svoje življenje, da bo dejansko žel ravno nasprotno od želenega rezultata.

S svojo osvoboditvijo od preizkusa na ta način bo zapazil še enega in bolj slabega, daljšega in bolj strašnega. Duh ve, da se je zmotil v predstavah, da bo s tem, ko se ubije dosegel Nebesa hitreje; ve, da je samomor ovira, ki mu bo onemogočila, da se pridruži tem, ki jih ljubi in upa, da jih bo srečal na drugi strani. Odkoder posledice samomora, ki samo prinesejo zmote, so v nasprotju z njegovimi lastnimi interesi. Samo zaradi tega razloga je število ljudi, ki so rešeni od samomora prav veliko.  Iz tega lahko zaključimo, da ko bodo vsi možje in žene Spiritisti, da bo zavestni samomor prenehal obstajati.

Ko primerjamo rezultate meterialističnih doktrin s temi iz Spiritistične doktrine smo na tej točki prisiljeni prepoznati, da kjer logika prve vodi do samomora, druga preprečuje samomor, kar je dejstvo, ki je bilo dokazano v mnogih primerih.

 

 

NAVODILA DUHOVNIH BITIJ ZA DOBRO IN SLABO TRPLJENJE

18. Ko je Kristus rekel: »Žalostni so blagoslovljeni, saj Nebeško kraljestvo pripada njim.« Ta stavek se ni nanašal na vse te, ki trpijo, saj vidimo, da vsi na Zemlji trpijo, ne glede, če sedijo na prestolu ali ležijo na slami. Toda žal! Tako malo jih trpi dobro! Zgolj prgišča jih razume, da lahko le preizkusi, ki so bili dobro podprti lahko vodijo v Božje kraljestvo. Obup je hiba in Bog bo zavrnil tolažbo tistim, ki nimajo dovolj poguma. Molitev podpira dušo; toda samo molitev ni dovolj. Potrebno je tudi imeti neomajno verovanje v dobroto Boga kot osnovo za globoko vero. Velikokrat ste slišali, da je bilo izrečeno, da On ne položi težkega bremena na šibka ramena. Breme je vedno sorazmerno z močjo, ravno tako kot je nagrada odvisna od od stopnje odrekanja in poguma. Bolj boleča je žalost, večja je nagrada. Zato je primerno, narediti iz sebe vrednega človeka in se nam zaradi tega razloga življenje tako polno bridkosti in žalosti.

Vojak, ki ga ne pošljejo v ospredje je nezadovoljen, ker z večnim počivanjem v taboru ne bo nikoli dosegel napredovanja. Torej bodite kot vojak in si ne želite počitka, ki bo le povzročilo, da telo oslabi in omrtviči dušo! Bodite zadovoljni, ko vas Bog pošlje v bitko, ker to ni bitka strelske vrste, temveč bitka grenkobe življenja, kjer pogosto tisti, ki stoji trdno pred sovražnikom oslabi, ko se sooči z zakupom moralnega trpljenja.

Čeprav na Zemlji ne obstaja nagrada za to obliko poguma, bo Bog rezerviral lovorike zmage in častno mesto za te, ki se uprejo. Če si se sposoben postaviti nad situacijo, ko se soočaš s trpljenji ali ovirami, z zmanjševanjem dominantnih impulzov nestrpnosti, jeze in obuda, potem lahko poveš sam sebi z zadovoljstvom: »Bil sem močnejši.«

Zato, »žalostni blagoslovljeni« lahko prevedemo na naslednji način: blagoslovljeni so ti, ki imajo priložnost dokazati svojo vero, neomajnost, vztrajnost in predanost Božji volji, ker bodo okrepili za stokrat veselje, ki so ga pogrešali na Zemlji, po tem, ko po delu pride počitek. LACORDIARE (Havre. 1863).

 

Poglavje 7

BLAGOSLOVLJENI SO REVNI NA DUHU

NAVODILA DUHOV.

NAPUH IN PONIŽNOST

11. Moji dragi prijatelji, naj bo božji mir z vama! Prišel sem, da bi vas spodbudil, da bi sledili dobri poti.

Ponižni Duhovi, ki so v drugem času naseljevali Zemljo, so dobili nalogo Boga, da vas razsvetlijo. Blagoslovljen naj bo Gospod za milost, da nam je podaril, da smo lahko sposobni pomagati vam, da se izboljšate. Naj me Sveti duh razsvetli in mi tako pomaga in naredi moje besede razumljive in mi pokloni naklonjenost, da jim bom sposoben položiti v doseg vseh! Vi, ki ste inkarnirani, ki greste skozi preizkuse in iščete svetlobo, molim, da mi naj božja vojla pride na pomoč, da bom lahko naredil, da bodo ta učenja zasijala pred vašimi očmi!

Ponižnost je vrlina precej pozabljena med vami. Od mnogih primerov, ki so vam bili dani, ste jim sledili le v majhnem številu. Vendar pa, ali je možno biti dobrodelen do vašega soseda, brez da ste ponižni? Seveda ne, ker to čustvo poniža človeštvo na enak nivo s tem, da jim pove, da so bratje in sestre, ki bi si morali vzajemno pomagati, kar potem vodi do stanja dobrote. Brez ponižnosti ste se le okrasili z lastnostmi, ki jih ne posedujete, kot če bi uporabljali obleko posebno za namen, da bi skrili neko fizično abnormalnost. Ne pozabite njega, ki nas je rešil; ne pozabite njegove ponižnosti, ki je bila tako velika, da ga je pripeljala nad vse preroke!

Napuh je strašno nasprotje ponižnosti. Če je Kristus obljubil Nebeško kraljestvo revnim je to bilo zato, ker so si veliki na tej Zemlji predstavljali svoje nazive in bogastvo za nagrado, ki so je deležni glede na zasluge in so se tako smatrali kot bolj čisto bistvo kot revnščina. Sodili so, da so upravičeni do nazivov in bogastva, v smislu, da ko jim je Bog to odvzel, so ga obsodili nepravice. Oh! Kakšen zasmeh božje pravice, kakšna slepota! Ali Bog razlikuje glede na telo? Ali ni fizično pokrivalo revne osebe čisto enako kot to, od bogate osebe? Ali je Stvarnik naredil dve vrsti človeštva? Vse kar je naredil Bog je modro in veličastno. Zato mu nikoli ne pripisujte teh zamisli, ki jih je ustvaril vaš naduti um.

Oh, vi, ki ste bogati! Med tem, ko stopate pod vaš zlati strop varno iz hladnega, ali se ne zavedate tisoče vaših bratov in sester, ki si v božjih očeh zaslužijo ravno toliko kot vi sami, in spijo na slami? Ali niso ti, ki živijo lačni enaki kot vi? Zelo dobro poznam, da se vaš napuh upira mojim besedam. Strinjate se, da date miloščino, toda nikoli jim ne boste segli v roko! »Zakaj tako!« boste rekli, »Jaz, ki sem najplemenitejše krvi, eden največjih na tej Zemlji, enak tem nesrečnim ubožcem, ki so pokriti s cunjami! To je domišljava Utopija psevdofilozofov! Če smo enaki, zakaj jih je Bog položil tako nizko in mene tako visoko?« Prav res je, da vaše službe niso enake, toda, če bi se slekli, kakšna razlika bi bila med vami in njimi? Neglede na to, pa bi ti plemenite krvi rekli, da obstaja kemična razlika; toda do danes talšna razlika še ni bila odkrita med krvjo gospoda in plebejca ali gospodarja in njegovega sužnja. Kdo lahko garantira, da niste v preteklosti tudi vi bili ubogi in nesrečni kot so oni sedaj? Da tudi vi niste prosili za vbogajme? Kdo lahko pove, če nekega dne v prihodnosti ne boste vi prosili vbogajme od nekoga, ki jih prezirate danes? So bogastva večna? Ali izginejo, ko telo propade? Kljub vsemu telo ni nič več kot minljiv ovitek Duha! Ah! Pokrijte se z malo ponižnosti! Vzžite končno svoje oči na resničnost stvari tega sveta, na to kar vodi do veličine po eni strani in do podrejanja na drugi. Ne pozabite, da vam smrt ne bo prikrajšana, nikomur ni; niti ne morejo biti ohranjeni vaši nazivi, ko odidete, kar lahko pride danes, jutri ali kadarkoli. Če se zakoljete v vašem ponosu,oh, koliko boste morali žalovati! Potem si boste zaslužili veliko sočutje.

Vi, ki ste tako polni napuha, kaj ste bili prej, preden sta postali plemeniti in močni? Verjetno ste bili pod najnižjimi od vaših služabnikov. Zato, zato priklonite vaše vzvišene obrvi, saj Bog lahko povzroči, da boste padli v točen trenutek, ko ste najbolj poviševali sebe. Vsi ljudje so enaki na božanski lestvici pravice; samo vrlina označuje razlikovanje v očeh Boga. Vsi Duhovi prihajajo iz istega bistva in vsa telesa so sestavljena iz iste snovi. Vaši nazivi in imena ne spremenijo ničesar. Ostanejo v grobnici in na noben način ne prispevajo k zmožnosti uživanja bogastva izbranih. Njihovi plemiški nazivi temeljijo le na dejanjih dobrodelnosti in ponižnosti.

Ubogo bitje! Ti si mati! Tvoji otroci trpijo! Hladno jim je in lačni so medtem, ko se ti kriviš pod bremeni tvojega križa, greš ven in se ponižuješ, da bi jim prinesla kruh! Oh! Priklanjam se pred tabo! Kako svetniška in plemenita si, kako veličastna v mojih očeh! Moli in čakaj, kajti še vedno nisi našla sreče na tem svetu. Bog bo podaril Nebeško kraljestvo ugobim in zatiranim, ki zaupajo Vanj. In ti, ljuba deklica, kdo pa si razen otrok, ki verjame v delo in pomanjkanje. Zakaj imaš takšne misli? Zakaj jočeš? Dvigni svoje oči k Bogu, ki je miren in poln usmiljenja.

On te ne bo zapustil. Zvok zabav in radosti tega sveta, zaradi tega bije tvoje srce hitreje. Želiš se polepšati in se družiti s srečnimi na tem področju. Sebi govoriš, da, podobno kot ženska, ki je šla mimo osvobojena skrbi in popolnoma nasmejana, bi tudi ti lahko bila bogata. Oh! Dragi otrok, ne govori takšnih stvari! Če bi samo vedela koliko solza in neizrečene bolečine je skrito pot temi okrašenimi oblekamikoliko joka pridušenega z zvokom glasnega orkestra, bi ti bila ljubši tvoj ponižen položaj in siromaštvo. Skrbi, da boš čista v očeh Boga, če ne želiš, da se od tebe obrne stran tvoj Agnel varuh, da pokrije svoj obraz z belimi krili in te prepusti tvojemu kesanju na tem planetu, brez vodnika, brez podpore, kjer se boš izgubila in kjer boš prisiljena, da počakaš na kazen v naslednjem svetu.

Vsi vi, ki trpite pred nepravičnostjo pred vašim sotovarišem človekom, bodite popustljivi do napak vaših bratov in sester in si zamislite, da niste izvzeti iz krivde. To je dobrodelnost in tudi ponižnost.

Če trpite zaradi obrekovanja, potem se priklonite pred tem preizkusom. Kakšen pomen ima obrekovanje tega sveta za tebe? Če je tvoje vodstvo čisto, ali ti ne more tega Bog povrniti? Pogumno podpirajte ponižanje, ki jo je pred vas položil človek; bodite ponižno in spoznajte, da je le Bog veličasten in močan.

Oh, dragi Bog! Ali bo potrebno, da se Kristus vrne še drugič na Zemljo, da bi nas učil svoje zakone, ker jih je človek pozabil? Še enkrat bo moral prepoditi trgovce iz templjev, ker so zavrgli njegovo hišo, ki mi morala biti tem le za molitev? Ah, kdo ve? Oh, človeštvo, če bi Bog daroval to milost še enkrat, ali ga ne bi zavrnili še enkrat?

Ali ga ne bi obtožili bogokletstva ker ponižal napuh modernih hinavcev?

Mogoče je tudi možno, da bi ga prisilili, da bi sledil poti na Golgoto še enkrat. Ko se je Mojzes povzpel na goro inai, da bi prejel božje zapovediso ljudje Izraela zapustili pravega Boga. Možje in žene so dali kakršno koli zlato so posedovali, da bi bil lahko narejen idol za njih, ki bi ga lahko častili. Civiliziran človek jih še posnemuje. Kristus je zapustil svojo doktrino vam in vam dal primer vseh vrlin, toda odvgli ste te primere in nauke. Vsak od vas, obremenjeni s strastjo, je naredil boga s skladu s svojimi željami; za nekatere, krvavega in strašnega, za druge, nezainteresiranega za interese sveta. Neglede pa je bog, ki ste ga ustvarili, še vedno zlato tele, ki ga vsak prireja svojim lastnim okusom in zamislim.

Moji prijatelji, moji bratje in sestre, prebudite se! Naj glasovi Duha odmevajo v vaših srcih. Bodite radodarni in dobrodelni brez bahanja, z drugimi besedami, delajte dobro s ponižnostjo. Naj vsak od vas, malo po malo, začne rušiti oltarje, ki jih je vsak postavil za svoj napuh. Če ste pravi Kristjan boste posedovali kraljestvo resnice. Ne dvomite še naprej v dobroto Boga, ko vam On daje tako veliko dokazov za to dejstvo. Mi smo prišli, da pripravimo pot, da se lahko prerokbe izpolnijo. V nekem možnem prihodnjem času, ko vam Bog da bolj odmevajoč prikaz Svoje blagosti, bodo morda njegovi zemeljski seli odkrili, da ste se zbrali v veliki družini. Upalo se je, da bodo do takrat vaša srca postala nežna in mila, da boste vredno slišati božanske besede, ki jih bo ponudil. Naj Izbranec opazi le lovorike na svoji poti, ki je bila položena tja z vaše strani, ko ste se vračali k dobrohotnosti, dobrodelnosti in bratstvu med ljudmi. Potem bo vas svet postal svetovni raj. Vendar pa, če ostanete neobčutljivi do glasov Duhov, ki so bili postlani, da očistijo in obnovijo vašo civilizirano družbo, ki je med drugim tudi bogata v znanosti, je tako revna in plemenita z občutji, potem na žalost ne bo nič več ostalo za vas kot le solze in stoki nesreče. Toda to se ne bo zgodilo! Vrnili se boste k Bogu Očetu in vsi mi, ki smo prispevali k izpolnitvi njegovih želja se bomo združili skupaj v petju himne zahvale za njegovo brezmejno dobroto, kot tudi za slavljenje njega skozi vse prihajajoče čase. Tako naj bo. LACORDAIRE (Constantine, 1863).

12. Človeštvo, zakaj se pritožuješ nad bedo, ki ste ji jo sami nagrmadili s svojimi rokami? Zaničujete sveti in božansko moralo Kristusa, torej ne bodite presenečeni, da bo časa nereavičnosti začetal kipeti na vseh straneh. Koga je potrebno kriviti, če ne vas same, ki ste nenehno poizkušali poteptati drug drugega? Nemogoče je biti srečen brez vzajemne dobrohotnosti; toda kako dobrohotnost soobstaja skupaj z napuhom? Napuh! To je temelj vseh vaših težav. Sebe uporabite za uničenje napuha, če ne želite nenehno za vedno ohranjati teh usodnih posledic.

Samo ena pot obstaja, ki se ponuja za ta namen, toda ta je zanesljiva: vzamite Kristusaov zakon kot vaše nespremenljivo pravili, ki vas vodi, ta isti zakon, ki je bil odrivan ali potvorjen v svoji interpretaciji.

Zakaj zadržujete to, kar sije in očara oči v višjem spoštovanju kot to, kar se dotika srca? Zakaj delate iz pregreha obilja objekt vašega prilizovanja, ko pa ste prezirljivi do resničnih zaslug, ko so te skrite? Kadarkoli se pojavi bogat pokvarjenec pojavi, pa čeprav je izgubljen v telesu in duši, se vsa vrata odprejo in vsi hitijo, da mu izkažejo pozornost; ko pa se božanski osebi, ki živi od svojega dela le stežka pove dober dan! Če bi se pozornost, ki jo kažemo drugim merila z zlatom, ki ga posedujejo ali z imenom, ki ga uporabljajo, kakšen interes naj bi le-ti imeli v popravljanju svojih napak?

Toda bilo bi zelo drugače, če bi mnoge ponižujoče in nemoralne prakse preko katerih se je šlo, bile obsojane s strani javnega mnenja kot je nezadostna revščina. Toda napuh se kaže vedno popustljiv do vseh, ki se mu dobrikajo. Pravite, da je to stoletje pohlepa in denarja.

Onstran dvoma, toda zakaj dovolite, da materialne potrebe zasenčijo vap dober čut in razum? Zakaj si mora vsakdo želeti, da bi se postavil nad brata? Družba dandanes trpi od posledic tega dejstva.

Nikoli ne pozabite, da je to stanje odnosov vedno znak moralnega razpada in pojemanja. Ko napuh doseže skrajnosti je to znak za neizbežen padec, saj Bogu nikoli ne spodleti, da bi kaznoval arogantne. Če jim včasih dovoli da se vzdignejo, je to le zato, da jim da čas za meditacijo in popravilo njihovih poti pod udarci, ki so od časa do časa prišli udrit njihov napuh, da služi kot opozorila. Toda namesto, da bi postali ponižni, se uprejo. Torej kadar je čaša polna, bo Bog povzročil, da se spustijo in glede na to kako visoko so se dvignili, bolj grozen bo njihov padec.

Trpeče človeštvo, katerega sebičnost je pokvarila vse stvari, prosimo vas, da obnovite vaš pogum ne glede na vse. V svoji neskončni milosti vam je Bog poslal močno zdravilo za vse vaše bolezni, nepričakovano pomoč za vse vaše nadloge. Odprite svoje oči v luč! Tukaj so duše teh, ki več ne živijo na Zemlji, ki so vas prišli klicat v izpolnitev vaših resničnih obveznosti. Povedali vam bodo, z izkušenim glasom, da v primerjavi med večnostjo postanejo puhlost in veličina te prehodne izkušnje le malenkostna in nepomembna. Zato je navjeličastnejši ta, ki je bil najponižnejši med najbolj ponižnejšimi na vašem svetu; tisti, ki je najbolj ljubil svoja sotovariška bitja, ta bi najbolj ljubljen v Nebesih. Če močni na Zemlji zlorabljajo svojo avtoriteto, bodo ponižani na položaj obugljivosti svojim lastnim slugom in nenazadnje, ponižnost in dobrodelnost, ki sta kot dva brata, ki gresta z roko v roki, sta najbolj učinkoviti sredstvi pridobivanja milosti pred Njim, ki je Večen. - ADOLF, Bishop of Argel (Marmande, 1862).

Poglavje 11

 

LJUBITE SVOJEGA SOSEDA KOT LJUBITE SEBE

NAVODILA DUHOV.

ZAKON LJUBEZNI

8. Skozi duhovni napredek so instinkti postali čustva, ki so bolj ali manj povzdignjena. Ljubezen kot najfinejše čustvo, ki obstaja, združuje popolno Jezusovo doktrino. Na začetku je človek imel samo instinkte; po določenem napredku in navalu korupcije je posedoval občutja; toda kot postaja bolj uveden in očiščen poseduje čustva. Vrhunec čustev je ljubezen, ne v vulgarnem pomenu besede, temveč v pomenu notranjega sonca, ki zgoščuje in miri vse pridihe in nadčloveška razodetja na vroči točki fokusa. Ta zakon ljubezni zamenja človekovo sebičnost z harmonizacijo vseh bitij v bratsko ljubezen in tako izkorenini socialno bedo. Blagoslovljen je tisti, ki je prešel stanje biti človek, ki ljubi z obilno ljubeznijo vsa trpeča so-bitja. Blagoslovljeni so ti, ki ljubijo ker ne poznajo bridkosti ne telesa ali duše. Njihov korak je luč in živijo kot, da bi bilo preneseni izven sebe. Ko je Jezus izgovoril to božansko besedo: 'ljubezen', so ljudje zatrepetali in so se mučeniki, opiti z upanjem, ponižali v gledalce.

Spiritizem je prišel, da bi izgovoril drugo besedo božanskega alfabeta. Bodite pozorni, ker beseda 'reinkarnacija' dvigne nagrobnike iz praznih grobov in zmagoslavje nad smrtjo razkrije presenečenim ljudem njihovo intelektualno dediščino. Vendar ni k temu človek voden, temveč k osvojitvi njegovega lastnega bitja, že povzdignjenega in poveličanega. Kri je poplačala Duha in danes mora Duh osvoboditi človeka od materije.

Že sem povedal, da ob človeškem začetku, človek ni imel drugega kot instinkte. Zato so ti v katerih instinkti prevladujejo še vedno bližje začetni točki kot njihovemu cilju. Da bi napredovali k temu cilju mora vsak posameznik nadvladati svoje instinkte za dobrobit svojih čustev, takorekoč je to lahko izpopolnjeno z zadušitvijo vseh materialnih tendenc. Instinkti so kali in embriji čustev; v njih vnesejo napredek, prav tako kot žir vsebuje znotraj sebe hrast; manj razvita bitja so ta, ki po tem, ko malo po malo izbijajo iz svojih bub, še naprej nadaljujejo z vzdrževanjem svojega suženjskega odnosa do svojih instinktov. Duha je potrebno kultivirati med tem, ko se pase. Vsa bogastva prihodnosti so odvisna od uporabljenega sedanjega dela, kar bo služilo veliko bolj kot zemeljske dobrine, saj bo nudilo veličasten dvig. Z razumevanjem zakona ljubezni, ki združuje vsa bitja boste znotraj njega našli najslajše dele duše, kar je predigra zemeljski sreči. - LAZARUS (Paris, 1862).

9. Ljubezen je božanska esenca in vsakdo, od najponižnejšega do najbolj vzvišenega ima iskro tega svetega ognja na dnu svojega srca. Večkrat dokazano dejstvo je, da je znano za moškega in žensko, čeprav ničvreden, prostaški ali kriminalec, sta vdana gorečemu občudovanju živih bitij ali stvari. To čustvo se upira vsem poiskusom zmanjšati ljubezen in je bilo celo frekventno znano, da dosega dostojanstvene deleže. Že prej sem rekel, da je občudovanje dano živim bitjem in nekaterim stvarem, ker so med vami posamezniki, katerih srca kipijo od ljubezni, ki pa ne glede na to potrošijo bogastvo za čustvo do živali, rastlin in celo materialnih stvar. To so vrsta ljudomrznežev, ki se med tem, ko se pritožujejo nad človeštvom v splošnem in se upirajo naravnim nagibom svoje duše, ki išče naklonjenost in občudovanje okoli sebe, zreducirajo zakon ljubezni na stanje instinkta. Toda ne glede na to, kar je storjeno ne bodo uspeli v zadušenju živega semena, ki ga Bog shrani znotraj vsakega srca v trenutku stvarjenja. To seme se bo razvijalo in raslo, skupaj z moralo in inteligenco, in čeprav nenehno potlačeno s sebičnostjo, bo postalo vir svetniških lastnosti, ki ustvarjajo iskrena in trajna občudovanja; in ki bodo po vrsti pomagali v križanju naravnih in izsušenih poti človeškega obstoja.

Obstajajo ti, ki zavračajo reinkarnacijo, verjamejo, da bodo drugi sodelovali v občudovanju in naklonjenosti do tistega na kar so ljubosumni. Moji ubogi bratje in sestre! Vaše občudovanje vas je naredilo sebične; vaša ljubezen je postala omejena na intimne kroge vaših prijateljev in sorodnikov, tako, da ste brezbrižni do vseh drugih. Zato torej, da bi lahko vadili zakon ljubezni kot jo je Bog predvidel, je potrebno, da se naučite korak za korakom ljubiti vse vaše tovariše bitja brez razlikovanja. Naloga bo dolga in težavna toda bo izpolnjena ker tako želi Bog. Zakon ljubezni je prvi in najpomembnejši predmet nove dokrine, ker bo nekega dne uničil vso sebičnost v kakršnikoli formi se že predstavlja, poleg osebne sebičnosti obstaja še sebičnost glede družine, roda ali naroda.

Jezus je rekel: »Ljubi svojega soseda kot ljubiš sebe.« Torej, kaj predstavlja mejo glede na ozir na tvojega soseda? Je to družina, sekta, narod? Ne, to ni nič manj kot vse človeštvo. V višjih sferah in planetih izmenjana ljubezen harmonizira in usmerja napredne Duhove, ki jih naseljujejo. Vaš planet, ki mu je v kratkem usojeno, da naredi bistven napredek, bo videl svoje prebivalce, da izvajajo ta veličasten zakon, ki je odraz božanskosti v vrlini družbene preobrazbe skozi katero bo šel skozi v kratkem.

Moralno izboljšanje človeške rase in sreče med zemeljskim življenjem so rezultati, ki jih bo prinesel zakon ljubezni. Najbolj uporniški in pokvarjeni se bodo preoblikovali, ko bodo videli koristi, ki izhajajo iz izvajanja predpisa: »Ne delaj drugim tega, česar ne bi storil sam sebi. Nasprotno, delaj drugim vse dobro, ki je v tvoji moči, da ga storiš.«

Ne verjemi v sterilnost in strjevanje človeškega srca, niti ne proti njegovi lastni volji, mora dati pot do resnične ljubezni, ki se ji je kot magnetu nemogoče upreti. Kontakt z resnično ljubeznijo poživi in oplodi latentna semena v vsakem srcu. Zemlja, ki je planet preizkusa in izgnanstva, bo potem očiščena s tem svetim ognjem. Potem boste videli na njeni površini izvajanje dejanja dobrodelnosti, usmiljenja, potrpežljivosti, predanosti, opustitve, odpovedovanja in žrtvovanja vseh teh bitij kot posledice resnične ljubezni. Ne utrudite se poslušanja besed Johna Evangelista. Kot morda veste, ko so ga bolezen in stara leta prisilila, da ni več poučeval, se je omejil preprosto na ponavljanje teh ljubeznivih besed: »Moji otroci, ljubiti morate drug drugega.«

Dragi bratje, dobro uporabite te lekcije, ker čeprav jih je težko spraviti v prakso, bo duša žela velike koristi iz njih. Verjemite mi, ko vam pravim, da se medsebojno ljubite in vložite plemenit napor, ki ga prosim od vas, potem boste hitro videli, da se zemlja preobraža v raj, kamor lahko pravične duše pridejo počivat. – FÉNELON (Bordeaux, 1861).

10. Spoštovani prijatelji učenci, Duhovi, ki so prisotni tukaj vam govorijo skozi mene kot posrednika: »Ljubite z vsem svojim srcem, tako da boste tudi vi lahko ljubljeni.« Ta misel je tako popolnoma utemeljena, da najdemo znotraj nje vse, kar teši in lajša preizkuse vsakega dneva, ali še bolje, s tem, ko spravite to modrost v prakso boste tako povzdignili sebe nad vse kar je materialno in boste postali poduhovljeni še preden boste zapustili to človeško telo. Kot je študij duhovnih zadev razvijal vaše razumevanje prihodnosti, ste lahko prepričani v eno stvar, napredujete v smeri Boga in boste videli izpolnjene vse obljube, ki odgovarjajo prizadevanjem vaše duše.Zato se je potrebno dvigniti, da bi bili sposobni soditi sebe brez omejitev snovi in zakaj ne smemo nikoli našega soseda brez, da bi najprej usmerili naše misli Bogu.

Ljubiti, v resničnem pomenu besede, pomeni biti zvest, pošten in skrben; delati drugim, kar želimo, da oni počnejo nam. To je o tem, pogledati okoli sebe in iskati notranji pomen za vso bolečino, ki prizadeja naše tovariše bitja, tako da bi bili bolj zmožni ponuditi nekaj olajšanja. Veliko človeško družino je potrebno smatrati kot svojo, ker se bo ta družina nekoč v prihodnosti, ponovno srečala v drugih bolj naprednih svetovih z drugimi Duhovi, ki so ravno tako kot vi, Božji otroci, ki jim je usojeno neskončno dviganje. Tako ne morete zanikati svojim tovarišem moškim in ženskam tega, kar vam je Bog svobodno daroval, saj vidite na vaši strani, da bi morali biti srečni, da vam dajo to kar rabite. Zato imajo vedno besedo tolažbe in upanja za vse, ki trpijo, tako, da ste lahko popolnoma pravični in ljubeči.

Verjamite v to, kar pravijo modri: »Ljubi velikodušno, da bi boš velikodušno ljubljen.« in to bo odprlo pot. To so revolucionarne besede in sledijo poti, ki je zanesljiva in nespremenljiva. Toda ti od vas, ki jih poslušate ste že naredili nek napredek; ste veliko boljši kot ste bili pred sto leti. Tako zelo ste se spremenili za svoje dobro, da boste željno sprejeli množico novih idej o svobodi in bratstvu, ki ste jih prej zavračali. Še več, brez boste dvoma v naslednjih sto letih ali podobno sprejeli ravno tako na lahek način sprejeli ideje, ki vam jih je sedaj nemogoče sprejeti v vašo glavo.

Danes, ko je Spiritistično gibanje storilo tako velik korak naprej, se da videti, kako hitro so ideje pravičnosti in obnove, ki so konstantne v Spiritističnih učenjih, na veliko sprejete s strani razsvetljenega sveta glede na dejstvo, da te ideje odgovarjajo vsemu, kar je božanskega znotraj vsakega posameznika. To je prišlo pred vas, ker ste bili pripravljeni kot posledica bogate in plodne žetve med zadnjim stoletjem, ko so bila semena velikih idej glede napredka vsajena v nedra zemeljske družbe. Kot je vse povezano med sabo pod usmeritvami Boga, bodo vse lekcije, ko bodo prejete in sprejete, sredstva prinašanja univerzalne izmenjave ljubezni za posamezna prijateljska bitja. Na ta način se bodo vsi inkarnirani Duhovi, ki bodo bolje sposobni ceniti in soditi stvari, sklenili roke s temi iz vseh kotičkov tega planeta. Eno in vse se bo združilo v razumevanje in ljubezen do drug drugega. Uničile se bodo vse nepravice in vsi vzroki nerazumevanja med ljudmi.

Veliki koncept obnovitve skozi Spiritizem, tako dobro predstavljen v knjigi Duhov (The Spirits’ Book) bo ustvaril velika čudesa prihajajočega stoletja in vodil v harmonizacijo vseh materialnih in duhovnih interesov človeštva. To bo prineslo popolnejše razumevanje življenjskega pravila: »Ljubi velikodušno, da boš velikodušno ljubljen.« - SAMSON, bivši član Spiritist Society of Paris (1863).

 

SEBIČNOST

11. Sebičnost, kuga vsega človeštva zavira moralni napredek in mora izginiti iz Zemlje. Za Spiritizem je bilo rezervirano, da naredi, da se ta planet povzdigne v hierarhiji svetov. Sebičnost je tarča v katero bi vsi bratje morali pokazati s svojo roko, proti kateri bi morala biti usmerjena vsa moč in pogum. 'Pogum' pravim, ker bo ta na veliko potrebovan s strani vsakega posameznika, če želi nadvladati samega sebe, namesto, da bi premagal druge. Zato dopustite vsakemu posamezniku, da uporabi vso svojo moč v boju z lastno sebičnostjo, vsekakor je ta monstruozni požeruh vseh inteketov, ta plod napuha, vzrok vse bede, ki jo najdemo na tem svetu. Je zanikanje dobrodelnosti in posledično največja ovira do človeške sreče.

Jezus nam je dan primer dobrodelnosti in Pontij Pilates primer sebičnosti. Medtem, ko je prvi, Pravičnež, prečkal svete postaje svojega mučeništva, si je drugi pral svoje roke in rekel: »Kaj ima to zveze z mano!« Vprašal je celo Žide: »To je pravičen človek, zakaj ga torej želite križati?« Neglede na vse jim je dovolil da nadaljujejo z vodenjem Juzusa na pogubljenje.

Kljub nasprotovanju med dobrodelnostjo in sebičnostjo, to gobavo invazijo človeškega srca, pa Krščanstvo ni popolnoma opustilo njegove misije. Na vas je, kdo so novi apostoli nove vere, ki ji višje razviti Duhovi dajejo usmeritev; na kom počiva odgovornost in dolžnost izkoreninjenje tega zla, tudi za tem, da daste Krščanstvu njegovo popolno moč, ki mu bo dovlolila, da očisti pot vseh ovir, ki ovirajo njegov napredek. Preženite sebičnost iz Zemlje, tako, da bi se lahko preseglo stopnjo svetov, da bi videli, da je za človeštvo prišel čas, da se mu zaupa njegova možata oblačila; toda, da bi bili pripravljeni, da se to zgodi, je najprej pomembno, da se sebičnost izžene iz vseh src. - EMMANUEL (Paris, 1861).

12. Če bi se človeštvo ljubilo vzajemno, potem bi se dobrodelnost bolše izvajala. Vendar pa, da bi se to zgodilo je potrebno da odpade blindirana plošča, ki pokriva vaša srca, da bi postala občutljiva za trpljenje drugih. Strogost in togost ubije vsa dobra čustva. Kristus se ni nikoli izognil nikomur, niti ni nikoli odganjal te, ki so ga prišli iskat, pa kdorkoli je že to bil. Pomagal je prešuštnici in kriminalcu in se ni nikoli bal, da bi lahko trpel njegov ugled kot posledica. Kdaj boste za svoj model vzeli njega za vsa svoja dejanja? Če bi na Zemlji vladala dobrodelnost potem ne bi prevladalo zlo; zbledelo bi v sramu; skrilo bi se, ko bi videlo, da kamorkoli bi šlo, se ne bi počutilo domače. Potem bi zlo preprosto izginilo;bodite prav dobro prepričani o tem!

Začnem z dajanjem primerov vam: vodite dobrodelno do vseh, brez razlikovanja in potrudite se in ne menite se za te, ki gledajo na vas z zavračanjem. Prepustite nalogo vršenja pravice Bogu, temu, ki vsak dan v svojem kraljestvu ločuje zrno od plev.

Sebičnost je popolno zanikanje dobrodelnosti. Še več, brez dobrodelnosti ne bi bilo počitka za človeško družbo. Grem še naprej in pravim, da ne bi bilo varno. S sebičnostjo in napuhom, ki oba gresta z roko v roki, bi življenje vedno bilo dirka v kateri bi bili najbolj prekanjeni zmagovalci. To bi bil boj interesov v katerih bi najbolj sveta naklonjenost bila pohojena in kjer si ne bi celo svete družinske vezi zaslužile spoštovanja. PASCAL (Sens, 1862).

VERA IN DOBRODELNOST

13. Moji dragi otroci, pred kratkim sem vam povedal, da dobrodelnost brez vere ni dovolj za vzdrževanje družbenega reda med moškimi in ženskami in jih ni sposobna delati srečne. Lahko bi povedal, da dobrodelnost brez vere ni mogoča. Dejansko se lahko velikodušni impulzi predstavljajo med temi brez vsake vere. Neglede na vse pa je neolepšana dobrodelnost, ki se je lahko izvajala le z odpovedovanjem in nenehnim žrtvovanjem vseh sebičnih interesov, lahko le navdihnjena z vero, ker nič drugega kot vera ne more dati človeštvu poguma in potrebne vstrajnosti za nošenje križa zemeljskega življenja.

Da, moji otroci, neuporabno je za osebo, ki je vedno željna užitka, da bi se poizkusila varati s svojo usodo na tem planetu, s pretvarjanjem, da so upravičeni in se zaposlujejo edino z lastnim užitkom. Onstran dvoma nas je Bog ustvaril, da bi bili srečni v večnosti, medtem, ko mora zemeljsko življenje služiti le moralnemu izboljšanju, ki ga bolj pripravljeno dosežemo s pomočjo fizičnih organov in materialnega sveta. Brez, da bi vzeli v ozir navadne nestanovitnosti življenja, je raznoličnost okusov, nagnjenosti in potrebnosti, ki vas izvršujejo v dejanjih dobrodelnosti sredstvo izboljševanja. V učinku se lahko samo z udarcem vzajemne privolitve in žrtvovanja ohrani harmonija med tako veliko različnimi elementi. Neglede na to bi imeli prav, če bi potrdili, da je človeštvo nameravalo biti srečno na tem svetu kakor dolgo ne bi iskalo tega v materialnih užitkih temveč v dobroti. Zgodovina Krščanstva govori o mučenikih, ki so šli na svoje pogubljenje srečni. Dandanes v naši družbi več ni potrebno, da se Kristjani soočajo z holokavstom mučeništva, niti jim ni potrebno žrtvovati življenj, temveč samo in izključno v žrtvovanju sebičnosti, ponosa in puhlosti. Uspeli boste le, če ste mavdihnjeni s strani dobrodelnosti in vzdržujete vero. - A Protecting Spirit (Cracow, 1861).

KRŠČANSTVO NASPROTI KRIMINALU

14. Resnična dobrodelnost sestavlja enega najvišjih učenj, ki jih je bog dal svetu. Popolno bratstvo bi moralo obstajati med vsemi resničnimi sledilci njegove doktrine. Ti, ki so nesrečni ali ubogi, s tem mislimo na kriminalce, bi bilo potrebno ljubiti kot Božja bitja, kar tudi so. Odpuščanje in milost jim bosta dana, pravtako kot vam, če bodo obžalovali vse prekrške, ki so jih storili proti njegovemu zakonu. Smatrajte se za bolj vredne graje, bolj krive, kot ti, ki jih odrekajo oprostitev in usmiljenje, ker kakor pogosto ne, ne poznajo Boga kot vi in posledično jih bo od njih zaprošeno manj kot bo zaprošeno od vas.

Ne sodite! Oh! Nikoli ne sodite popolno, moji prijatelji. Kako močno obsodbo izgovorite, bo le ta uporabljena še bolj resno na vas samih, tako, da boste morali biti popustljivi za grehe, ki si jih neprestano naprtite. Ste ignorantni do dejstva, da se obravnava mnogo dejavnosti kot zločin v očeh Boga, ki simbolizirajo čistost, in jih svet ne obsoja kot celo majhne prekrške.

Resnična dobrodelnost ni sestavljena samo iz dajanja denarja, hrane ali drugih donacij, niti ne v tolažilnih besedah, ki jo morda daste k svoji donaciji. Ne, to ni edina stvar, ki jo Bog hoče od vas. Plemenita dobrodelnost, kot jo je učil Jezus, je tudi sestavljena iz konstantne uporabe dobrovoljnosti v vseh stvareh, ki pripadajo vašemu sosedu.

Ta plemenita lastnost je lahko tudi uporabljena v vaših odnosih s temi, katerim dajanje denarja, hrane ali drugega ne bi bilo uporabno, vendar pa, katere pa bi nekaj besed tolažbe, vzpodbude in ljubezni dvignilo k Gospodu.

Čas se približuje, ponavljamo, ko bo velika bratovščina zavladala na tem planetu, taka v kateri bo vse človeštvo ubogalo Kristusove zakone. Ti zakoni bodo nudili oboje, odpor in upanje in jih bodo izvajale vse duše v srečne realnosti. Ljubiti drugega kot sinove in sestre istega očeta, ki nikoli ne ugotavlja razlik med temi, ki so nesrečni, niti ne prezira nobenega živega bitja, in si želi vse za enake. Bog dovoli, da so veliki kriminalci med vami, tako, da lahko služijo kot lekcija. V bližnji prihodnosti, ko bo človeštvo odkrilo svojo predanost resničnim božjim zakonom, ne bodo več potrebovali nobenih lekcij, ker bodo vsi nečisti in uporniški Duhovi izgnani v nižje svetove v skladu z njihovimi nagnjenji.

Naša dolžnost je, da pomagamo tem o katerih sem govoril z vašimi molitvami, to je resnična dobrodelnost. Ni na vas, da poveste kriminalcu: »Ti si podel in bi moral biti očiščen z obraza Zemlje. Smrtna kazen je veliko predobra za takšne kot si ti.« Ne! To ni način, kako govoriti! Zaznamujte si ta model, na katerem bi morali temeljiti sebe – Jezus. Kaj bi rekel, če bi odkril nekaj teh pomilovanj ob sebi? Nad njimi bi se zjokal in jih smatral, da so bolna in zato zaslužijo usmiljenje in bi potem podal roko v pomoč. V dejanskem dejstvu ne morete še narediti iste stvari, toda najmanj kar lahko storite je, da molite za njih in pomagate njihovim Duhom med časom, ki ga morajo še prebiti na Zemlji. Mogoče se jih bo dotaknilo kesanje, če molite z vso svojo vero. Pravtako so naši sosedi kot najboljše od človeške rase. Njihove duše, ki so ostale in postale uporniške, so bile ustvarjene pravtako kot vaša lastna, da se izpopolnijo. Pomagajte jim, da pridejo iz močvirja in molite za njih. - ELIZABETH OF FRANCE (Havre, 1862).

15. Človekovo življenje je v nevarnosti: da bi rešil drugo osebo mora reskirati svoje življenje. Vendar pa je znano, da je oseba v nevarnosti hudodelec in, če pobegne, lahko stori nov zločin. Kljub tem dejavnikom bi naj druga oseba reskirala svoje življenje, da bi rešila kriminalca?

To je zelo resno vprašanje in se lahko seveda spontano postavi Spiritualistu. Odgovoril bom v skladu s svojim moralnim napredkom, ker bi to s čimer imamo opravka morali vedeti, če bi naj izpostavili svoje lastno življenje, pa čeprav za zločinca. Vdanost je slepa; prav tako kot so rešeni sovražnikovi vojaki moramo tudi rešiti sovražnike družbe, ali na kratko, hudodelce. Ali predvidevate, da v takšem primeru le smrt hiti, da odtrga stran to nesrečno osebo? Mogoče je to vso njihovo preteklo življenje. Vsekakor pa si predstavljajte, da v teh hitrih trenutkih, v katerih je zadnji vdih življenja odtrgan, da se izgubljena oseba vrne v svojo preteklost ali se še raje pojavi pred njimi.Slučajna smrt pride prehitro; misel na reinkarnacijo se jim morda zdi grozovita. Torej hitite naprej! Ti, ki ste bili razsvetljeni z znanjem Spiritizma bi morali biti prvi, ki bi ponudili pomoč, da bi iztrgali to osebo iz njihove obsodbe in ki vedo, da se jim ti, ki bi naj umrli zaradi bogoskrunstva na svojih ustnicah, lahko vržejo v vaše roke. Kakorkoli se ne ustavite pri vprašanje ali bi ali ne bi, le rešite jih, ker s tem dejanjem ubogate glas v vašem srcu, ki vam pravi: »Lahko jih rešite, torej rešite jih!« - LAMENNAIS (Paris, 1862).

 

POGLAVJE 12

 

LJUBITE SVOJE SOVRAŽNIKE

Vrnite dobroto za zlo – Dezinkarnirani sovražniki. - Kdorkoli vas udari po desnem licu, se obrnite k njemu tudi z levim. – NAVODILA DUHOV: Maščevanje. - Sovraštvo. - Dvobojevanje.

 

VRNITE DOBROTO ZA ZLO

1. Slišali ste, da je bilo povedano, da morate ljubiti soseda in sovražiti vaše sovražnike. Toda jaz vam pravim, ljubite svoje sovražnike, blagoslovite te, ki vas klejo, delajte dobro tem, ki vas sovražijo in molite za te, ki vas zaničevalni v popolnosti izrabljajo in preganjajo, da boste lahko otroci Očeta, ki je v nebesih: ker je svoje sonce naredil, da vzide nad zlim in dobrim in je poslal dež na pravične in nepravične. Če torej ljubite te, ki vas ljubijo, kakšno nagrado imate? Ali niso celo oni enaki? In če se pozdravljaš samo svojemu bratu, kaj narediš več kot drugi? Ali tudi drugi ne naredijo tega? (Matthew, 5: 43-47).

Saj vam pravim, da razen, če ne bo presegla vaša pravičnost pravičnost pisarjev in hinavcev, ne boste v nobenem primeru vstopili v Nebeško kraljestvo. (Matthew, 5: 20).

2. Če torej ljubite te, ki ljubijo vas, komu ste hvaležni? Tudi grešniki ljubijo te, ki ljubijo njih. In če delate dobro tem, ki delajo dobro vam, komu ste hvaležni? Saj grešniki tudi počnejo isto. In če sežete proti njim od katerih upate, da boste prejeli, komu ste hvaležni? Saj ko grešnik tudi poda grešniku, prejme ravno tako toliko. Toda ljubite svoje sovražnike in delajte dobro in ponovno ne upajte na nič; in vaša nagrada bo velika in boste otroci Najvišjega: ker On je prijazen do nehvaležnih in do zla. Bodite zato milostni pravtako, kot je milosten vaš oče. (Luke, 6: 32-36).

3. Če je princip dobrodelnosti, da ljubite 5 svojih sosedov, potem je ljubiti enega sovražnika najbolj vzvišena uporaba tega istega principa, saj vidite, da posedavanje te vrline predstavlja eno največjih zmag, ki jo lahko dosežemo nasproti sebičnosti in napuhu.

Vendar pa, vedno obstaja nerazumevanje v odnosu do pomena besede 'ljubiti' v tej situaciji. Ko je govoril Jezus ni mislil na to, da bi vsak od nas moral posedovati enako blagost nasproti sovražniku kot jo čuti do brata, sestre ali prijatelja. Blagost predpostavlja zaupanje; v redu, nihle ne more polagati zaupanje v drugo osebo medtem ko ve, da on podpira sovraštvo; nihče ne more prikazati kipečega prijateljstva med tem ko ve, da bo druga oseba zlorabila situacijo. Med ljudmi, med katerimi ni zaupanja ne more biti enake manifestacije naklonjenosti, ki obstaja med temi, ki si delijo iste ideje. V kratkem, nihče ne more občutit enakega užitka, ko so skupaj s sovražnikom, kot bi ga začutili, ko so v družbi prijatelja.

Raznoličnost čuustev v teh zelo različnih okoliščinah je rezultat fizičnega zakona, ki je vpijanje in zavračanje vibracij. Zla misel ustvarja viracijski naboj, ki ustvari neprijeten vtis. Dobro misel nas obda z zelo sprejemljivim izžarevanjem. To je razlog za različne občutke, ki jih izkusimo pri ocenjevanju priajtelja ali sovražnika. Zato potem ljubiti svojega sovražnika ne more označevati, da ne bi smelo obstajati razlike med naklonjenostjo do sovražnika od te naklonjenosti do prijatelja. Če se za to navodilo zdi težko, da bi ga spravili v dejanja, mogoče nemogoče, je to le zato, ker je bilo napačno razumljeno, ko nam je Jezus naročil, da damo obema, prijatelju in sovražniku, isti mesto v našem srcu.

Medtem ko vidimo, da nas omejitve človeškega jezika obvezujejo, da uporabimo isto besedo, da bi izrazili iste sence čustva, je zato potrebno vzpostaviti te razlike glede na različne primere.

Zato, ljubiti svojega sovražnika ne pomeni, izkazovati mu naklonjenost, ki ne bi bila znotraj naše narave, saj stik z našim sovražnikom povzroči, da nam srce začne biti na čisto drug način kot takrat, ko smo v stiku s prijateljem. Ljubiti svojega sovražnika pomeni, da ne bi smeli sovražiti, ne nositi zamer nasproti njemu, ne želje po maščevanju. To pomenu oprostiti vsemu zlu, ki so ga povročili brez skritih misli in brez pogojev. To pomeni, da ne postavljamo ovir na pot sprave in jim želeti dobre, namesto slabe stvari. Čutili naj bi radost, namesto obžalovanja, za vse dobre stvari, ki lahko pridejo na njihovo pot, jim pomagati kadarkoli je to možno in se zvrdževati pred besedami ali dejanji, ki pomenijo predsodek za njih. Končno, to pomeni, da vedno vrnemo z dobroto za zlo brez vsakega namena ponižati. Kdorkoli lahko nadaljuje na ta način izpolnjuje pogoje zapovedi: Ljubite svoje sovražnike.

4. Tem, ki so nezaupljivi, jim je ljubiti sovražnika kontradiktorno. Ta te, ki jim je trenutno življenje vse, je sovražnik nekdo škodljiv, nekdo, ki vznemiti njihov počitek in od koga, kot se misli, le smrt lahko prinese osvoboditev. To je razlog, za želeti si maščevanje. Ti ljudje niso zainteresirani za odpuščanje, razen če to zadovolji njihov napuh pred svetom. V določenih drugih primerih, se jim dejanje odpostitve zdi kot slabost pred katero se ne bodo zaustavili in celo, če ne žanjeno maščevanja, bodo vsekakor obdržali zamero in zle želje nasproti drugi osebi.

Za vernika in nad vsem za Spiritista, je način za gledanje na to sitracijo zalo različen, ker se njihov pogled razširi čez preteklost in v prihodnost, medtem, ko sedanje življenje ni nič več kot le točka v času. Spiritist ve, da je glede na posebno usodo tega planta, srečanje z zlimi in sprevrženimi ljudmi za pričakovati. Zloba s katero se soočajo je del težkih preizkusov, ki jih je potrebno podpreti. Iz te povzdignjene točke pogleda je lažje prenašati nestalnost, manj grenko, če izvirajo iz drugih tovariških bitij ali stvari. Če se ne pritožujejo nad sabo nad svojimi preizkusi, se niti ne bi smeli pritoževati nad temi, ki služijo kot instrumenti. Če se, namesto obžalovanja, Spiritist zahvali Bogu, ker ga je testiral, bi se morali tudi zahvaliti roki, ki jim ponuja priložnost, da prikažejo svojo potrpežljivost in odpovedovanje. Ta ideja jih bo naravno usmerila k odpuščanju. Vedo tudi, da stran od tega, da bolj so radodarni bolj se povzdignejo v svojih lastnih očeh, in se postavijo onstran dosega sovražnikovih puščic.

Oseba, ki zaseda vzvišen prostor na tem svetu ne čuti, da je prizadeti z žalitvami teh, ki jih smatra, da jih motijo. Isto se zgodi v moralnem svetu tem, ki se povzdignejo nad materialno človeštvo. Razumejo, da jih sovraštvo in zamere le razkrajajo in ponižujejo. V skladu s tem, da bi bil boljši do svojih nasprotnikov, mora biti njihova duša večja, plemenitejša in bolj velikodušna kot to.

DEZIKARNIRANI SOVRAŽNIKI

5. Spiritist ima še vedno druge motive, da bi bil prizanesljiv do svojih sovražnikov. Prvič, ve, da zlo ni permanentno stanje človeštva. To se pojave glede na začasno stanje nepopolnosti in prav tako kot otroci popravljajo sebe svojih pomanjkljivosti, bo tudi zli moški ali ženska nekega dne prepoznal svoje napake in tako bodo postopoma postali dobri ljudje. Spiritist tudi ve, da je smrt le olajšanje materialne prisotnosti sovražnika, ker jih lahko ta sovražnik še naprej zasleduje s sovraštvom še po tem, ko je zapustil Zemljo. Vedo tudi, da sovraštvo, ki ga je zagrabilo zaradi nedoseganje njegovih ciljev, kar ima nasprotem učinek povzročanja še več razdraženosti, in se je zmožno nadaljevati iz enega v drug obstoj. Od Spiritizma je bilo odvisno, da dokaže skozi izkušnjo in zakon, ki vodi odnos med vidnimi in nevidnimi svetovi, da je izraz iztrebi sovraštvo s krvjo radikalno napačen in da kri dejansko le hrani sovraštvo, celo v življenju po fizični smrti. Zato je odvisno od doktrine, da ponudi pozitiven razlog za to dejstvo, skupaj s praktičnim motivom za odpuščanje in za Kristusovo zapoved: Ljubi svoje sovražnike. Na svetu ne obstaja tako zablojeno srce, ki bi zavrnilo, čeprav celo z upiranjem, da bi se prikazalo kot občutljivo na dobro obnašanje. Skozi dobro obnašanje je možno odvzeti vso pretvezo za povračilo in, kdo ve, celo narediti prijatelja iz sovražnika, pred in po smrti.

Skozi slabo obnašanječlovek le uspe v vzdraženju svojega sovražnika, ki potem postane instrument, ki ga bo Božja pravičnost uporabila, da bo služila kot kazen za te, ki so nesposobni odpustiti.

6. Vedno je možno najti sovražnike med obojimi, inkariniranimi in dezinkarniranimi bitji. Naši sovražniki v nevidnem svetu manifetirajo sebe in svoje sovraštvo preko sredstev obsedenosti in podjarmljanja, kar lahko pogosto vidimo. Ti predstavljajo vrsto preizkusa, ki kot v drugih vrstah preizkusov, pomaga v procesu napredovanja in zaradi tega razloga bi jih trpeči moral sprejeti z določeno količino odpovedovanja. Ti dogodki so tudi poseldica nižje narave na tem planetu, kajti, če ne bi bilo zlih ljudi na tem planetu, potem ne bi bilo tukaj niti zlih duhov. Vendar pa, če bi naj bili prijazni z našimi inkarniranimi sovražniki, bi tudi morali obravnavati te od njih, ki so dezinkarnirani na enak način.

V dnevih, ki so minili, je bil običaj, da so žrtvovali krvave žrtve nedolžnih žrtev, da bi pomirili peklenske bogove, ki niso bili bič drugega kot zli Duhovi. Ti hudobni bogovi so sledili hudiču, kar je ista stvar. Spiritizem na kaže, da so ti hudiči le duše sprevrženih miških in žensk, ki še niso znebili svojih materialnih instinktov in, ki jih nihče ne more pomagati v pomiritvi, razen z žrtvovanjem sovraštva, ki obstaja, takorekoč, s tem, da smo dobrohotni do njih. Za učinek ima to, ne le da jih zaustavimo pri njihovi zli praksi, temveč tudi pri njihovi ozdravitvi in jih pripeljemo nazaj na pot dobrote in tako prispevamo k njihovi rešitvi. Na ta način ni pravilo: Ljubite svoje sovražnike. Omejeno na Zemljski ambient in sedanje življenje, temveč raje oblikuje del večjih univerzalnih zakonov solidarnosti in bratstva.

KDORKOLI VAS UDARI PO DESNEM LICU, SE OBRNITE K NJEMU TUDI Z LEVIM

7. Slišali ste, da je bilo povedano, oko za oko in zob za zob: toda jaz vam pravim, da se ne upirajte zlu: toda kdorkoli vas udari po desnem licu, se obrnite k njemu tudi z levim. In če vas bo kdorkoli zakonsko tožil in vam odvzel vaš plašč, dajte jih tudi svoje ogrinjalo. In kdorkoli vas bo silil iti miljo, pojdite z njim dve. Dajte mu, kar je prosil in od njega, ki si bi sposodil od vas se ne obrnite stran. (Matthew,5: 38-42).

8. Razsodbe sveta, s spoštovanjem do tega, kar je v splošnem imenovano 'točka časti' ustvarjajo vrsto temne sprejemljivosti, ki je rojena iz napuha in poveličevanja posameznikove lastne osebnosti, kar po drugi strani vodi človeštvo, da vrne poškodbo ali žalitev nazaj. To je vzeto kot pravica, s strani teh, katerih moralni občutek je še vedno vtkan v strasti sveta. Zato je Mojzesov zakon bil napisaj kot 'oko za oko' in 'zob za zob', v skladu z epoho v katei je Mojzes živel. Ko je prišel Kristus, je povedal: 'Vrnite dobroto za zlo' in dodal: 'Ne upirajte se zlu, ki vam ga želijo storiti, če vas nekdo udari po desnem licu, se obrnite k njemu tudi z levim. Za tiste za napuhom se to učenje zdi strahopetno, ker ne razumejo, da je potrebno več poguma, da podpremo žalitev, kot ga je potrebno za maščevanje. To je vedno zaradi dejstva, da njihov pogled ne gre onstran sedanjosti.

Bi morali torej sprejeti to navodilo kot najvišjo vrednost? Ne, ne bolj od drugega, ki nam govori, da si naj izruvamo oko, ko je le-to razlog za žalitev. Če bi ponesli ta učenja do njihovih končnih posledic, bi to pomenilo obsodbo vseh omejitev, tudi zakonskih omejitev, in bi tako pustili odpro polje za te, ki so zli s tem, da bi jih odvezali vsake vrste strahu. Če ne bi bilo nikogar, da bi preverjeal njihova dejanja agresije, potem bi zelo hitro tudi dobri postali njihove žrtve. Instinkza za samoohranitev, kot eden od zakonov narave, preprečuje vsakomur, da bi se ponudil za umor. Z izgovorjavo tega življenjskega pravila Jezus ni mislil da je samoobramba prepovedana, temveč je s tem obsodil maščevanje. S tem, da nam je povedal, da naj ponudimo drugi lice, ko je bilo je bilo prvo poškodovano je le drug način kako povedati, da na zlo ne smemo odgovoriti z zlom. Človeštvo bi moralo ponižni sprejeti vse kar služi kot sredstvo šibitve njegovega napuha. Večji sijaj je v sprejemanju žalitve, kot biti tisti, ki žali, ali potrepžljivo trpeti nepravičnost, kot jo izvajati; biti prevaran, kot varati, biti kup ruševin kot tisti, ki povzroča rušenje. To je tudi obsodba vsega dvobojevanja, ki kot dejansko dejstvo ni nič manj kot manifestacija napuha.

Le vera v prihodnje življenje in pravičnost Boga, ki nikoli ne dovoli, da bi zlo ostalo nekaznovano, lahko da osebi potrebno moč, da potrpežljivo podpira izbruhe bodisi zaradi njihovih interesov ali njihovega samo spoštovanja. Zaradi tega nenehno ponavljamo, kako potrebno je pogledati v prihodnost; in bolj smo sposobni dvigniti svoje misli nad to materialno življenje, manj bomo prizadeti s stvarmi tega sveta.

NAVODILA DUHOV.

MAŠČEVANJE

9. Maščevanje je eden zadnjih ostankov barbarskih navad, ki se nagiba k temu, da izgine iz ljudske rase. Je kot dvoboj, eden zadnjih odtisov divjaških navad pod katerimi se je človeštvo bojevalo na začetku krščanskega obdobja. Zato maščevanje določa sigurno indikacijo nazadnjaškega stanja moškega in ženske, ki jih je vodil do njega in hkrati tudi Duhov, ki so jih navdihovali. Zatorej, moji prijatelji, to čustvo ne bi smelo nikoli vibrirati v srcu nikogar, ki se označuje kot Spiritst.

Popolnoma dobro veste, da je maščevanje zelo v naskladju s Kristusovim naukom: 'Oprostite svojim sovražnikom', da oseba, ki zavrača odpuščanje ne le, da ni Spiritist, toda nedvomno tudi ne Kristjan. Maščevanje je celo bolj rušiljiva inspiracija, ko so njeni družabniki vztrajni v hinavščini in nepristni. Zares se tisti, ki se podvržejo tej usodni in slepi strasti skoraj nikoli odprto ne iščejo maščevanja. Ko so najmočnejši skočijo divjaško na te , ki jih imenujejo sovražniki, saj vidijo, da le prisotnost te osebe zaneti njihovo sovražnost, jezo in mržnjo. Vendar pa v največ primerih predvidevajo hinavski odnos, prikrivanje zlih čustev, ki jih spodbujajo globoko v njihovih srcih. Na skrit način sledijo svojemu nenesumničavemu sovražniku v sencah, čakajo na priložnost, da udarijo brez nevarnosti za njih same. Medtem, ko se skrivajo pred svojim sovražnikom, nenehno vohunijo pred njimi, pripravljajo odvratno past in ko je priložnost naklonjena, vlijejo strup v čašo.

Če njihovo sovraštvo ne doseže takšnih ekstremov, napadejo žrtev skozi njihovo spoštovanje in občudovanje, niti ne odlašajo z uporabo obrekovanja in izdajalskih namigovanj, jih spretno razširjajo na vse strani, kar se še poveča na poti.Kot posledica, ko se tisti, ki so ga preganjali pojavi na teh mestih, kjer je šlo skozi šepetanje preganjalca so osupli nad prejetim mrzlim sprejemom, namesto nad prijateljskimi in dobrovoljnimi obrazi s strani teh, ki so jih prej pozdravljali. Še bolj so presenečeni, ko namesto iztegnjenih rok, ne prejmejo niti teh. Nazadnje se počutijo poraženi, ko se celo njihovi najvećji prijatelji in najbližji sorodniki umaknejo in se jih izogibajo. Ah! Strahopetec, ki išče maščevanje je na ta način stokrat bolj kriv, kot tisti, ki se sooči s sovražnikom in ga žali neposredno v obraz. Torej, umaknimo te primitivne navade! Odpustimo si te postopke preteklih dni! Celo Duh, ki danes še vedno laže zahteva pravico, da se maščuje njih, ni več vreden, da je del bojne vrste,, ki jo vzdržuje moto: Brez dobrodelnosti ni odrešitve! Toda ne, ne morem se več zadrževati v misli, da bi se član te velike Spiritistične družinedrznil v prihodnosti predati v impulz maščevanja, namesto odpuščanja. – LES OLIVIER (Paris, 1862).

SOVRAŠTVO

10. Medsebojno se ljubite in bodite srečni. Nad vsem drugim, vzemite si k srcu potrebo po ljubezni do vseh teh, ki navdihujejo brezbrižnost in prezir. Kristus, ki ga lahko smatramo kot primer, je dal primer te vrste vdanosti. Misionar ljubezni, kar je on bil, je ljubil tako zelo, da je dal svojo kri in svoje življenje za ljubezen. To je boleča žrtev ljubiti te, ki nas žalijo in mučijo, toda to je prav ta žrtev, ki vas napravi boljše od njih. Če bi jih sovražili, kot oni sovražijo vas, potem ne bi bili vredni nič več kot oni. Ljubiti njih je Brezmadežna hostija, ki jo ponudite Bogu na oltarju svojega srca, ki vas bo ovil v svojo aromo, kot če bi bil prijeten parfum. Če zakon Ljubezni zahteva, da vsak ljubi vse svoje brate in sestre brez razlikovanja, to ne pomeni, da bo srce zaščiteno pred slučajnim vodenjem zla s prsnim oklepom. Nasprotno, to je najbolj tesnobni preizkus, ki ga poznam zelo dobro, saj sem izkusil to enako mučenje med svojim zadnjim zemeljskim obstojem. Toda boj je vedno prisoten in kaznuje v tem življenju ali naslednjem vse, ki kršijo zakon ljubezni. Moji dragi otroci, ne pozabite, da nas ljubezen potegne bližje k Bogu in sovraštvo nas pelje stran od njega. - FENELON (Bordeaux, 1861).

POGLAVJE 13

 

NE DOVOLITE, DA VAŠA LEVICA VE, KAR POČNE VAŠA DESNICA

 

Delajte dobro brez bahanja. – Skrita nesreča. – Vdovin kovanec. – Povabite revne in slabe. Dajte brez misli na povrnitev. – NAVODILA DUHOV: Materialna dobrodelnost in moralna dobrodelnost. - Dobrodelnost. - Sočutje. - Sirote. – Z nehvaležnostjo povrnjena dobrodelnost. – Rezervirana dobrodelnost.

DELAJTE DOBRO BREZ BAHANJA

1. Bodite pozorni, da ne boste milostni s človekom, tako, da bi se to videlo: drugače vas Oče, ki je v nebesih ne bo nagradil. Zato, ko izvajate vašo miloščino, ne razglašajte tega pred njimi kot to počnejo hinavci v sinagogah in na ulicah, da jih potem lahko ljudje častijo. Resnično vam pravim, da oni že imajo svojo nagrado. Toda, ko izvajate miloščino naj leva roka ne ve kaj počne desna: Ta vaša miloščina naj bo skrivnost: in vaš oče, ki je videl to skrivnost, vas bo nagradil odprto. (Matthew, 6: 1-4).

2. Ko je prišel iz gore, so mu sledile velike množice. In pazite, prišel je gobavec, da bi ga častil in rekel, Gospod, če želiš, me lahko očistiš. In Jezus je iztegnil svojo roko in se ga dotaknil in izgovoril, da bo: Očisti se. In nemudoma je bila njegova gobavost očiščena. In Jezus mu je rekel, glej da tega ne poveš nikomur; toda pojdi svojo pot, pokaži se duhovniku in mu ponudi dar, kot je to zapovedal Mojzes v dokaz. (Matthew, 8:1-4).

3. Velika zasluga je delati dobro brez bahanja. Toda še večja zasluga je skriti roke, ki dajejo. To je neizpodbitna oznaka velike moralne moči, za kar, da bi motrili na stvari iz višjega nivoja kot množice, je potrebno biti sposoben neupoštevati zdajšnje življenje in se identificirati s prihodnostjo. Dobesedno, da bi postavili sebe nad človeštvo in, da bi se bili sposobni odpovedati zadovoljstvu, ki pride iz prepoznave sotovariških bitij in čakali na Božjo odobritev. Ti, ki imajo rajši odobravanje človeštva dokazujejo, da vlagajo več vere v sebe kot v Boga in vrednotijo sedajšnje življenje bolj kot prihodnjega. Če povejo karkoli nasprotnega, potem se obnašajo, ko če ne bi verjeli v to kar sami govorijo.

Kako dosti je teh, ki le dajo s pričakovanjem, da bo tisti, ki je prejel, to razglašal na vse strani! Kako dosti je tistih, ki javno dajajo velike vsote denarja, ki pa ne bodo ne glede na to dali niti penija, če bi bilo to skrito očem javnosti! Zato je Jezus izjavil: »Ti, ki delajo dobro z bahavostjo so že prejeli svojo nagrado.« Vsekakor pa ti, ki stremijo za poveličevanje na Zemlji skozi dobro, ki ga naredijo, so si že plačali; Bog jim ne dolguje ničesar več; edina stvar, ki je ostala je kazen za njihov napuh.

Naj vaša desnica ne ve, kaj dela levica je podoba, ki čudovito okarakterizira dobrodelnost. Toda, če obstaja resnična skromnost, obstaja tudi lažna skromnost, le posnemanje skromnosti. Obstajajo določeni ljudje, ki skrivajo roko, ki daje, toda na veliko skrbijo, da pustijo za sabo majhen del, ki se kaže, medtem, ko oprezajo za njim, da bi videli, če jih je kdorkoli videl, da to poikušajo skriti. To je sramotno, parodija Kristusovih življenskih naukov! Če nadute dobrodelnike človeštvo zaničuje, kajšele morajo potem biti pred Bogom? Tudi ti so že prejeli svojo nagrado na Zemlji. Videni so in zadovoljni s tem dejstvom. To je vse kar bodo imeli.

Torej, kakšna nagrada bo potem za osebo, ki povzroča, da se njihovi dobički težko tehtajo na ramenih prejemnika, ko zahtevajo na vse načine prepoznavo za povračilo; ki naredijo, da se njihov položaj čuti s hvaljenjem višine stroškov, ki so jo naredili za žrtev? Oh! Tukaj ni niti Zemeljske nagrade, saj je videti, da se ta oseba počuti prikrajšana za prijetno zadovoljstvo, ko sliši, da je njeno ime blagoslovljeno. To je prva kazen za napuh. Solze, ki so jih posušili za dobrobit svojega lastnega napuha, namesto dviga v nebesih bodo padle nazaj v žalostna srca in bodo povzročile, da se bo le-to gnojilo. Za dobro, ki je bilo izvajano, ne bo nobene nagrade, ker je bilo obžalovano in vse dobro, ki je obžalovano je ponarejeno in zato nima nobene vrednosti.

Ko se dobrodelnost izvaja brez bahanja, je dvojno zaslužena. Stran od materialne dobrodelnosti obstaja tudi moralna dobrodelnost, ki vidi, da to zaščiti občutljivost prejemnika in jim tako omogoči da prejmejo dobro brez občutka nezadovoljstva izgube samospoštovanja.

To varuje človeško dostojanstvo, ker obstajajo ti, ki bodo sprejeli delo, toda zavrnili miloščino. Sedaj odvisno od načina na katerega je to storjeno, preoblikovanje dela v miloščino lahko pomeni poniževanje prejemnika in vedno obstaja napuh in zlo v dejanju ponižanja drugega. Po drugi strani, pa je resnična dobrodelnost slastna in spodbudna v prikrivanju dobrega, izogibajoč se celo enostavnega prikaza, ki lahko povzroči poškodbo, ki se daje, da vso moralno trenje poviša trpljenje, ki izvira iz potrebe.

Zato bo dajatelj resnične dobrodelnosti odkril nežne, ljubeče besede, ki bodo postavile prejemnika v stanje lahkotnosti, posebej ob prisotnosti dobrodelnika, medtem, ko bo naduta dobrodelnost uničila prejemnika. Resnična velikodušnost dosega popolno vzvišenost, ko dobrodelnik preobrača dele in najde način, kako sebe postaviti v pozicijo dolžnika, ko se sooča z osebo, ki ji pomaga. To je mišljeno z besedami: Naj vaša leva roka ne ve, kaj dela desna.

SKRITA NESREČA

4. Ko se zgodi velika nesreča je dobrodelnost napolnjena s čustvi in radodarni impulzi se vidijo na vseh straneh za popravljanje teh nesreč. Toda stran od teh generalnih nereč, obstaja milijon osebnih katastrof, ki se jih ne opazi, saj obstajajo ti, ki ležijo in trpijo na posteljah in se ne pritožujejo. Ta molčečne in skrite nesreče so te, ki jih resnična radodarnost ve kako najti brez, da bi sploh pričakovala, da se jo zaprosi za pomoč.

Kdo je te ženska z nevsakdanjim zrakom, preprosto oblečena, in čeprav je dobro poskrbljeno zanjo in jo spremlja z enako skromno oblečeno mlado dekle? Vstopita v na izgled umazano hišo, kjer gospo očitno dobro poznajo, saj jo pozdravijo s spoštovanjem, ko vstopita. Kam gre? Na podstrešje, kjer leži mati obkrožena s svojimi mnogimi otroci. Ob prihodu sreča vzkipi na ozkih obrazih. To je zato, ker je ženska prišla, da pomiri njihove bolečine. S sabo je prinesla vse kar rabijo, brzdajoča z nežnimi in tolažečimi besedami, ki dovolijo njenim varovankam, ki niso profesionalne beračice, da sprejmejo to dobroto brez zardevanja.

Oče je v bolnici in medtem ko je tem, si mati ne more zagotavljati potrebnih stvari za življenje s svojim delom. Z milino te dobre ženske ne bodo več ti ubogi otroci čutil hladu na lakote; v šolo bodo šli dobro oblečeni in za mlajše materine prsi, ki jih hranijo, se ne bodo posušile. Če katerikoli član te družine zboli, jim ta dobra ženska ne bo odrekla materialne oskrbe, ki jo potrebujejo. Od doma bo šla v bolnišnico, da potolaži še očeta in da mu preusmeri um v počitek, na njegovo družino. Na oglu ulice čaka kočija in znotraj je skaldišče vseka, kar določenega za njene razne varovance, eden za drugim gredo vsi na obisk. Nikoli ne vpraša, kakšne religije so, niti kakšna mnenja imajo, ker jih smatra za svoje brate in sestre in božje otroke, kot so vsi moški in ženske. Ko je končala svoj obhod si lahko reče: »Začela sem svoj dan dobro.«

Kako ji je ime? Od kod prihaja? Nihče ne ve tega. Vsem tem nesrečnim je dala ime, ki ne označuje ničesar. Ona je poosebljenje angela tolažnika. Vsako noč vzide blagoslovljena hostija v nebesa v njenem imenu, enako, s strani Katolikov, Židov in protestantov.

Zakaj je tako preprosto oblečena? Zato, da ne užali njihove bese s svojim bogastvom. Zakaj vzame s sabo svojo hčer? Zato, da se tudi ona lahko nauči kako izvajati dobro, saj mlada gospa tudi želi biti dobrodelnež. Vendar pa ji mati pravi: »Kaj lahko daš ti, moja hči, ka pa sama nimaš ničesar? Če ti dan nekaj mojega, da to oddaš, kakšno zaslugo boš potem imela zato ti? V tem primeru sem zares jaz tista, ki se dajem, kaj dobrega ti bo torej to prineslo? To ne bi bilo pravično. Torej ko obiščem bolne, mi jih boš pomagala zdraviti. Da nekomu ponudiš oskrbo daš del sebe. Ali ne misliš, da je to dovolj, da začneš s tem? Torej potem, nič ne more biti preprostejšega, lahko se začneš učiti, kako narediti uporabne predmete in obleko za otroke.

Na ta način boš dajala del sebe.« Če je mati pravi Kristjan, je to kako bi morala pripraviti svoje otroke za izvajanje teh vrlin, ki jih je učil Kristus. Ali je ona Spiritist? Sploh ni pomembno!

V svojem lastnem domu je ženska besede, ker to zahteva njen položaj od nje. Ti ne vedo nič o tem, kaj počne, saj ne želi za nobeno drugo odobritev kot od Boga in od svoje lastne zavesti. Vendar pa so nekega dne nepričakovane okoliščine pripeljale enega od njenih varovancev pred njena vrata, da je prodajal račno izdelane izdelke. Ko jo je ta žena videla, je prepoznala svojega dobrodelnika. Gospa ji je rekla, da naj bo tiho in »Ne pobej nikomur!«. Tudi jezus je govoril na ta način.

 

 

POVABITE REVNE IN SLABE. DAJTE BREZ MISLI NA POVRAČILO

8. Potem je tudi rekel njemu, ki ga prosi, ko pripravljaš košilo ali večerjo, ne kliči svojih prijateljev, ne svojih sovernikov, ne sorodnikov, ne svojih bogatih sosedov; naj tudi oni tebe ponovno prosijo in povračilo vam bo storjeno. Toda ko pripravljaš slavje, pokliči revne, pohabljene, šepave, slepe: in boš blagoslovljen; saj ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo ob vstajenju pravičnih. In ko mu je ened od njih, ki je sedel pri mesu z njim slišal te stvari povedal: Blagoslovljen je ta, ki bo jedel kruh v božjem kraljestvu. (Luka, 14:12-15).

8. Juzus nam pravi, da ko pripravljamo pojedino ne bi smeli povabiti naših prijateljev in sorodnikov, temveč namesto njih revne in pohabljene. V dobesednem pomenu teh besed je absurd. Toda, če razumemo njihovo duhovno bisto so v bistvu vzvišene. Ni možno, da je Jezus nameraval, da povabimo pohabljene in berače iz ulic, da bi se družili okoli okrogle mize namesto prijateljev. Njegov jezij je bil skoraj vedno figurativen saj ljudje teh časov niso bili sposobni razumevanje delikatnih senc misli. Zato je zanj bilo potrebno, da je uporabil močne besede, ki bi lahko ustvarile barvite podobe. Neglede pa bistvo njegove misli razkriva ta stavek: »In vi boste blagoslovljeni, saj vam oni ne morejo povrniti.« To pomeni, da naj ne bi delalio dobro zaradi pričakovane nagrade, temveč le zaradi užitka, ki ga čutimo, ko to počnemo. Da bi pojasnil je uporabil očitno primerjavo je Jezus rekel: »Povebite revne na vašo pojedino, ker veste, da vam ne morejo povrniti.« Z uporabo besede 'pojedina' ne bi smeli razumeti dejanskega obroka hrane temveč sodelovanje v splošno uživanem obilju.

Vendar pa je potrebno uporabiti tudi opozorilo v bolj dobesednem smislu. Koliko od vas povabi k vaši mizi le te, ko, kot povedano, vas bodo častili ali vam bodo vrnili vaše povabilo? Po drugi strani, obstajajo drugi, ki najdejo zadovoljstvo v sprejemanju prijateljev in bližnjih, ki so manj srečni od njih samih. Torej, koliko med vami ima ljudi kot ti znotraj svoje družine? Na ta način je lahko včasih narediti veliko služenja, ne da bi se to opazilo. Ti ljudje izvajajo učenja Jezusa brez novačenja slepih in pohabljenih samo, če delajo tako z dobroto, brez bahanja in če vedo kako prikrivati dobro s sredstvi odkrite iskrenosti.

 

 

NAVODILA DUHOV.

MATERIALNA DOBRODELNOST IN MORALNA DOBRODELNOST

9. »Ljubite drug drugega in delajte drugim to, kar želite, da bi oni delali nam. Vse kar je religija in morala je vsebovano v teh navodilih. Če bi se jih držali na tem svetu potem bi vsi bili srečni in ne bi bilo več sovraštva in zamer. Pri tem grem še dalje: niti revščine ne bi bilo več, ker bi se vsi revni ljudje hranili s prebitkom tega kar imajo bogati. Niti ne bi revne ženske gledali, kako vlačijo uboge otroke po temi in temačnih ulicah, kjer sem živel med mojo zadnjo inkarnacijo.

Ti med vami, ki so bogati, premišljujte o tem nekaj časa! Z najboljšimi močmi pomagajte vsem tem, ki so manj srečni. Dajte, da bi v skladu s tem lahko nekega dne Bog vrnil dobro, ki ste ga naredili; in tako, ko boste zapuščali svoje zemeljsko telo za sabo, boste morda opazili množico hvaležnih Duhov, ki vas bodo sprejeli na pragu srečnejšega sveta. Oh! Če bi lahko vedeli za radost, ki se občuti, ko dosegate svet onstran, ko sem našel te, ki sem jim dal služenje! Zato ljubite vašega sosede; ljubite jih kot ljubite sebe, ker sedaj veste, da je z samo z odvračanjem ene uboge oseba vedno možno, da pošiljate stran brata, očeta ali prijatelje iz drugih časov. Če se zgodi to si predstavljajte vaš obup, ko jih ponovno prepoznate, ko greste v duhovni svet!

Želim, da natančno razumete, kaj moralna dobrodelnost je. To je nekaj, kar lahko izvajate vsi, to ne stane nič materialnega, toda kar je najbolj težko vaditi. Moralna dobrodelnost potem obsega dajanje podpore vsem vašim sotovariškim bitjem in se najmanj izvede v teh nižjih svetovih, kjer ste sedaj inkarnirani. Verjamite mi, velika zasluga je ostajati tiho medtem, ko drug, mogoče manj inteligenten, govori. To je samo eden vidik moralne dobrodelnosti. Delati se gluhega, ko posmehljive besede pobegnejo iz istnic navajenega zasmehovanja ali ignorirati prezirljive nasmehe teh, ki vas zavračajo, ko prav napačno predvidevajo o sebi, da so daleč nad vami, utemeljuje vrednost.

Vendar pa bo v dejanskem dejstvu to zelo pogosto najdeno v duhovnem svetu, v edinem resničnem življenju, da so te iste osebe daleč pod nami. Zasluga, ki jo prejmemo v teh situacijah ni zaradi usmiljenja, temveč zaradi dobrodelnosti, v tem, da kolikor je možno ignoriramo slabo obnašanje v moralni dobrodelnosti. Neglede pa ne sme biti dovoljeno, da se ta vrsta dobrodelnosti meša z drugo vrsto, ki je že bila omenjena. Zato bodite posebno pazljivi in nikoli ne zaničujte vaših sotovariških bitij.

Ne pozabite ničesar, kar sem vam povedal in če zavrnete revno ali potrebno osebo morda zavračate Duha, ki vam je nekoč bil drag, in ki se je začasno znašel v podrejeni poziciji glede na vas. Tukaj sem odkril enega nebogljenega iz Zemlje, ki sem mu bil pripravljen pomagati večkrat in od kogar, ko sem jaz na vrsti, moram moledovati za pomoč.

Naj vas spomnim, da je Jezus rekel, da smo vsi bratje in sestre. Vedno pomislite na to preden zavrnete berača ali celo nekoga z nalezljivo boleznijo, kot grbavost. Nasvidenje; pomislite na te, ki trpijo in molijo za njih. – SESTRA ROSALIE (Paris, 1860).

10. Moji dragi prijetelji, med vami je dosti tistih, od katerih sem slišal, da so povedali: Kako lahko kupim dobrodelnost, če sem nenehno brez nujnega za življenje?

Prijatelji, obstaja tisoče načinov za izvajanje dobrodelnosti. Morda lahko to počnete s sredstvi misli in dejanj. Z mislijo molitve za nesrečne, ki so bili zapuščeni, za te, ki so umrli brez, da bi celo našli pogoje, ki bi jim omogočil, da vidijo svetlobo. Molitev iz vašega srca bo blažila njihovo trpljenje. Skozi besedem z dajanjem dobrih nasvetov vašim vsakodnevnim spotnikom, tem, ki so obupani in vsem, katerih je pomanjkanje povzročilo zagrenjenost, ki jih je vodila v blatenje Boga s tem, da jim poveste: »Tudi jaz sem bil kot ti; tudi jaz sem trpel in se počutil ubobožanega, toda verjel sem v Spiritizem in sedaj sem srečen.« Tem, ki so stari in ki vam pravijo: »To je brezupno, sedaj sem na koncu moje poti. Umrl bom tako, kot sem živel,« tem morate reči: »Bog vedno pokaže enako pravičnost vsem; ne pozabite delavcev zadnje ure.« Otrokom, ki so že pokvarjeni s strani sopotnikov, ki jih obkrožajo, ki gredo skozi življenje pripravljeni, da podležejo zlim skušnjavam morate reči: »Bog vas gleda, moji otroci,« in nikoli se jim ne utrudite ponavljati teh nežnih besed. Nekega dnebodo vzkalili v teh otroških umih in namesto, da bi postali potepuhi, bodo postali možje in žene. Tudi to je dobrodelnost.

Drugi med vami lahko pravijo: »Oh! Tu na Zemlji nas je teko veliko, da Bog niti pod razno ne more paziti na vsakega od nas.« Poslušajte pazljivo, moji prijatelji. Ko ste na vrhu gore, ali ne vidite milijo zrn peska, ki ga pokrivajo? Torej, tako je kako vas Bog gleda. Dovoli vam vašo svobodno voljo, kot tudi dovoli zrncem peska, da se gibljejo z vetrom, ki jih raznaša. Razen za eno stvar, v svoji neskončni milosti, je Bog položil budno iskro na dno vaših src, ki jo je poimenoval vaša zavest. Poslušajte jo, ker vam bo dala dober nasvet. Včasih vam uspe, da jo onemite s tem, da vanjo spustite duha zla. Potem je tiha. Toda lahko ste prepričani, da kakor hitro začnete izkazovati le senco kesanja, bo vaša uboga zavrnjena zavest ponovno poskrbela, da jo boste slišali. Torej poslušajte jo, sprašujte jo vprašanja in redno boste potešeni s strani tolažnika, ki ste ga prejeli.

Moji prijatelji, vsakemu novemu polku general vedno ponudi prapor. Vam jaz nudim ta življenska pravila Kristusa kot vašo parolo: »Ljubite drug drugega.« Opazujte ta nauk, dovolite vsem, da se združijo pot tem praporom in imeli boste sreči in tolažbo. – Dug varuh (Lyon, 1860).

POGLAVJE 25

 

IŠČI IN NAŠEL BOŠ

Če si pomagaš sam, potem ti bodo nebesa prišla na pomoč – Zapazi ptiča v zraku – Ne zagotavljaj zlata v denarnici

 

ČE SI POMAGAŠ SAM, POTEM TI BODO NEBESA PRIŠLA NA POMOČ

1. Prosi in dano ti bo, išči in našel boš; trkaj in odprlo se ti bo.. vsakdo, ki je prosil je prejel; in ta, ki je iskla je našel; in temu, ki je trkal se bo odprlo. Ali kaj za človeka si ti, če ga sin prosi za kruh, da mu daš kamen? Ali če prosi za ribo, da mu da kačo? Če ste zlobni potem vedite kako dati dobre darove svojim otrokom, kako bi več vaš oče, ki je v nebesih dal dobre stvari tem, ki so ga prosili? (Matthew, 7: 7-11).

2. Iz perspektive zemeljskega pogleda je življenjsko pravilo: Išči in našel boš enako kot: Pomagaj sam sebi in nebesa ti bodo priskočila na pomoč. To je osnova Zakona dela in posledično Zakona napredka, ker je napredek otrok dela, in to podvrže aktivnosti silo inteligence. Med človekovim začetkom je uporabljal svojo inteligenco samo za iskanje hrane, kot sredstvo zavarovanja pred klimatskimi dejavniki in zaradi varovanja pred svojimi sovražniki. Vendar pa je bog dal človeku nakaj več kot je dal živalim, nekaj kar je nenehna želja za samo izboljšanjem. To je želja, ki ga spodbuja pri iskanju najboljših rešitev za izboljšanje svojega položaja v življenju, kar ga pravočasno vodi k odkritjem, k izumljanju stvari, za dovršitvijo znanosti, ker je znanost tista, ki mu da tisto, kar mu primanjkuje. Skozi človekove raziskave njegova inteligenca raste, njegova morala pa se čisti. Potreba telesa utira pot poti Duha. Po materialnem nahranjenju potrebuje človek duhovno hrano. Tako prehaja iz divjaštva v civilizacijo.

Toda stopnja napredka, ki jo je dosegel vsak posameznik v enem življenju je zelo majhna, v največ primerih celo neopazna. Kako lahko potem človeštvo napreduje bre prejšnjega obstoja in ponovnega obstoja duše? Če se duše, ki dnevno zapustijo Zemljo ne bi nikoli vrnile, potem bi se človeštvo vedno znova obnavljalo s primitivnimi elementi, in se še vedno imelo naučiti in narediti. Potem ne bi bilo razloga zakaj bi človek mogel biti naprednejši danes kot je bil v prvih epohah sveta, ker bi z vsakim rojstvom bilo potrebno začeti vso intelektualno delo znova. Po drugi strani pa z vrnitvijo pa se s stopnjo napredka spozna in se priuči česa novega vsakič ko se vrne, potem duša postopno preide iz barbarskega stanja v stanje materialistične civilizacije in potem naprej do moralne civilizacije (Glej poglavje 4, postavka 17).

3. Če je bog osvobodil človeka telesnega dela, bi se njegovi udi izsušili. Če bi osvobodil človeka intelektualnega dela potem bi njegov duh ostal v stanju začetka ali le živalskega instinkta. Zato je naredil delo potrebno s tem ko je rekel: Išči in našel boš; delaj in ustvarjal boš. Na ta način si produkt svojega dela; prejmeš zasluge zanj in povračilo v skladu s tem kar si naredil.

4. Zaradi čistosti tega principa, da duhovna bitja ne pomagajo obzirno z delom v raziskavah s vnašanjem odkritij in izumov, ki so že pripravljeni za takojšnjo uporabo na takšen način, da jim ne bi bilo potrebno nič narediti, le sprejeti kar je bilo položeno v njihove roke brez kakršnekoli nesigurnosti, niti upogniti in pobrati ne bi bilo potrebno, niti misliti ne bi bilo potrebno o tem. Če bi stvari bile kot to, potem bi se najbolj leni lahko obogatili in najbolj ignorantni bi postali modri brez vsakega napora in oboji bi imeli zasluge usmerjene v njih za to, česar niso naredili. Ne, duhovna bitja ne prihajajo, da bi osvobodila človeka Zakona dela, temveč le, da mu pokažejo cilj, ki ga je potrebno doseči in pot, ki vodi tja s tem ko pravijo: hodi in prišel boš tja. Našel boš svojo pot posuto s kamenčki; išči jih in potem jih premakni. Dali ti bomo potrebno moč, če jo boš s prizadevanjem uporabil (glej THE MEDIUMS' BOOK, (1) poglavje 26, od postavke 291 naprej).

5. Iz moralne točke gledišča te Jezusove besede razglašujejo, da če prosimo za svetlobo, ki nam bo pokazala pot, bo le ta dana; če prosimo za moč, da se upramo zlu, jo bomo prejeli; če prosimo za podporo dobrih duhovnih bitij, bodo prišli, da nas bodo spremljali, kot je to počel angel Tobias (2), nas bodo vodili; če prosimo za dober nasvet nas ne bodo zavrnili; če trkamo na njegova vrata, se bodo odprla. Toda prositi moramo iskreno, z vero, z zaupanjem in z gorečnostjo.

Predstaviti se moramo s svojo ponižnostjo in ne z aroganco, drugače bomo prepuščeni svoji lastni moči in padec, ki se bo zgodil bo kazen za naš ponos.

To je bilo torej mišljeno z besedami: Išči in našel boš; trkaj in odprlo se bo.

NE OPREMI SE Z ZLATOM V SVOJI DENARNICI

9. Ne opremi se niti z zlatom, niti s srebrom, niti z bronom v svoji denarnici, niti z beraško bisago za svoje potovanje, niti z dvema plaščema, niti s čevlji, niti z žezlom; saj za delavca je vrednost njegovega mesa.

10. In v kateremkoli mestu ali vasi boste vstopili, vprašajte kdo je vreden in tam vztrajajte dokler ne greste naprej. In ko pridete v hišo, pozdravite. In če je hiša vredna, naj bo nad njo vaš mir: toda če ni vredna, naj se vaš mir vrne k vam. In kdorkoli vas ne bo sprejel , niti slišal vaših besed, ko odidete iz hiše ali mesta, otresite prah s svojih stopal. Resnično vam pravim, da bo bolj znosno za zemljo Sodome in Gomore na Dan sodbe, kot za mesto (Matthew, 10: 9-15).

11. Takrat ni bilo nič čudnega v teh besedah, ki jih je Jezus izgovoril svojim Apostolom, ko jim je zapovedal da oznanjajo Srečno sporočilo sploh prvič. Le-to je bilo v skaldu z patriarhalnimi navadami Orienta, ko je bil popotnik vedno dobrodošel v šotoru. Toda dandanes so popotniki zares zelo redki. Med modernimi ljudmi je razvoj potovanj ustvaril nove navade.

Te iz starodavnih časov so le ohranjene v zelo daljnih deželah, ker še niso prodrli veliki premiki. Če bi se Jezus vrnil danes, ne bi več mogel povedati njegovim Aposotlom, da se naj podajo na cesto brez previdnosti.

Mimo njihovega dejanskega pomena te beseda vključujejo zelo prefinjen moralni čut. Ko jih je predlagal je Jezus učil svoje učence, da naj zaupajo v božjo previdnost. Še več, s tem, da niso imeli nič, niso mogli povzročiti zavisti med temi, ki so jih sprejeli. To je bil način razlikovanja med temi, ki so bili sebični in temi, ki so bili radodarni. Zato jim je rekel: »Odkrijte kdo je vreden, da se pri njem zaustavite.« ali bolje: kdo je dovolj človeka, da bi oblekel popotnika, ki nima ničesar, s čimer bi plačal, saj so ti edini vredni, da prejmejo vaše besede in jih je moč prepoznati z njihovo dobrodelnostjo.

Z ozirom na te, ki ne skrbijo niti, da bi jih sprejeli niti, da bi jih poslušali, ali je rekel svojim učencem, da jih naj preklejo, da jim bodo naložili učenja ali da bi uporabili nasilje in silo in jih spreobrnili na ta način? Ne, preprosto jim je rekel, da naj grejo stran in naj poiščejo druge, ki, ki so željni poslušati.

Dandanes Spitizem govori iste stvari svojim sledilcem. Ne kršite čigarkoli zavesti. Ne silite nikogar, da bi zapustil svojo vero, da bi se prilagodil vaši. Ne izobčite teh, ki ne mislijo na takšen način kot vi. Pozdravite vse, ki so prišli, da se vam pridružijo, in pustite na miru vse te, ki so zavrnili vaše ideje. Spomnite se Kritusovih besed. Drugič spet bo nebesa prežemalo nasilje, toda danes jih prežema milina (Glej poglavje 4, postavki 11 in 12)

 

POGLAVJE 26

 

DAJ ZASTONJ KAR SI PREJEL ZASTONJ

Dar zdravljenja – Plačane molitve – Menjalci izključeni iz Templja – Brezplačno medijstvo

 

DAR ZDRAVLJENJA

Zdravi bolne, čisti gobave, povišaj mrtve, izganjaj hudiče' zastonj si prejel, zastonj daj (Matthew, 10: 8).

2. Jezus je rekel svojim učencem: "Daj zastonj, kar si prejel zastonj«. S tem priporočilom je predpisano, da nikomur ne smemo zaračunati za kar nismo nič plačali. To kar so prejeli zastonj je bila sposobnost zdravljenja teh, ki so bili bolni in za izganjanje hudičev oz. ti. slabih duhov. Bog jim je dal to sposobnost zastonj za lajšanje teh, ki trpijo in kot sredstvo za širjenje vere. Jezus je zato predlagal, da naj tega ne obrnejo v predmet komercializacije, niti špekulacije, niti sredstva za preživljanje.

PLAČANE MOLITVE

3. Ob prisotnosti vseh ljudi je povedal svojim učencem, pazite se pisarjev, katerih želja je hoditi v dolgih haljah, teh ki ljubijo pozdrave na trgu in najvišje sedeže v sinagogah in glavne prostore na pojedinah, teh ki goltajo hiše vdov in se razkazujejo ob dolgih molitvah: prav ti bodo globoko pogubljeni (Luke, 20: 45-47; tudi Mark, 12: 38-40 in Matthew, 23: 14).

4. Jezus je tudi rekel: Ne zaračunavajte za svoje molitve, ne bodite kot pisarji, ki so pod pretvezo dolgih molitev, goltali domove vdov oz. so pograbili njihovo premoženje . Molitev je dejanje dobrodelnosti, ekstaze srca. Če zaračunamo nekomu za molitev, ki jo usmerimo Bogu v njihovem imenu se preobrazimo v plačanega posrednika. Potem molitev postane zgolj formula katere dolžina je sorazmerna znesku, ki ga plačamo zanjo. Še več, samo eno od sledečega je lahko res: Bodisi Bog meri, bodisi ne meri svojih blagoslovov s številom besed, ki so uporabljene v molitvi. Če je to na veliko potrebno zakaj je potem tako malo ali celo nič povedano o teh, ki ne morejo plačati? To je pomanjkanje dobrodelnosti. Če je ena beseda dovolj, potem je presežek besed neuporaben. Kako lahko potem zaračunavamo za te molitve? To bi bila pokvarjena praksa.

Bog ne prodaja njegovih koristi, temveč jih podeljuje. Kako lahko potem tisti, ki ni posrednik in ne more garantirati rezultatov, zaračunava za prošnjo, za katero ni nujno, da ustvarja rezultate? Ni mogoče, da bi Bog izvedel dejanja miline, dobrote in pravičnosti, za katera so ga prosili zaradi njegove brezmejne milosti, proti plačilu določenega zneska denarja, če pa zneska ne bi plačali ali bi ga plačali premalo, potem bi s tem zaustavili dajanje pravičnosti, dobrote in miline. Razumnost, dober občutek in logika nam povedo, da je nemogoče, da bi lahko Bog, ki je absolutna popolnost, zaupal nepopolnim bitjem pravico za postavljanje cene za njegovo pravičnost, ki je kot sonce: tu je za vse, enako za bogate in revne. Kot se smatra za nemoralno, da bi trgovali v imenu kateregakoli zemeljskega vladarja, ali bi bilo potem dovoljeno trgovati s temi s katerimi razpolaga vladar vesolja?

Še ena senčna stran se predstavlja s plačanimi molitvami, ki pravi, da ta ki jih kupuje, najpogosteje stori to, da mu ne bi bilo potrebno moliti. S tem smatrajo, da so razbremenjeni obveznosti, saj so plačali, da to stori za njih nekdo drug. Vemo, da so Duhovi ganjeni zaradi gorečih misli teh, ki se zanimajo zanje, toda kakšno gorečnost lahko občuti ta, ki se dogovori s tretjo stranjo, da moli zanj zaradi plačila z denarjem? Kakšno gorečnost ima ta tretja stran, ko usmeri to nalogo drugemu in ta naslednjemu in tako naprej? Ali to ne zmanjša učinkovitosti molitve na vrednost valute?

MENJEVALCI DENARJA IZKLJUČENI IZ TEMPLJA

5. In prišli so v Jeruzalem: in Jezus je šel v tempelj in začel je izključevati te, ki so prodajali in kupovali v templju in je uničil mizice menjalcev denarja in sedeže teh, ki prodajajo svetega duha in ni dopuščal, da ni katerikoli človek nosil kakršnokoli skledo skozi tempelj. In učil jih je, ko jim je povedal, kar ni zapisano, Moj dom se bo imenoval pri vseh narodih Hiša molitve? Toda vi ste jo naredili za brlog kradljivcev. In slišali so to pisarji in glavne duhovnikov in začeli tuhtati kako bi ga uničili: ker so se ga bali, ker so bili vsi ljudje navdušeni nad njegovo doktrino. (Mark, 11: 15-18; and Matthew,21:12 & 13).

6. Jezus je izgnal vse trgovce iz templja. S tem dejanjem je izločil trgovanje s svetimi stvarmi v kakršni koli obliki, Bog ne prodaja svojih blagoslovov, niti svojih odpustkov, niti pravice vstopa v Nebeško kraljestvo. Zato človek nima pravice določati cene za takšne stvari.

BREZPLAČNO MEDIJSTVO

7. Mediji danes (tudi Apostoli so vsi posedovali dar medijstva) so brezplačno prejeli sposobnost od Boga. To je, da so tolmači Duhov za poučevanje človeštva, da bi jim pokazali pot dobrote, jih vodili s sredstvi vere. Ne prodajajo besed, ki ne pripadajo medijem, vidijo,da niso sadovi njihovega lastnega doumevanja, niti njihovih raziskav, niti osebnega dela. Bog želi, da svetloba doseže vsakogar. Ne želi, da bi je najrevnejši bili prikrajšani, tako, da bi potem lahko rekli, da nimajo vere, ker niso mogli plačati zanjo, niti, da niso imeli utehe v prejemanju vzpodbude in testimonij iz naklonjenosti s strani teh, ki jokajo zanjo, samo zato ker so prerevni. Zato medijstvo ni privilegij in ga je moč najti povsod. Prisiliti nekoga v plačilo, pomeni obrniti molitev proti njenemu dobrohotnemu cilju.

8. Ti, ki razumejo pogoje pod katerimi dobri Duhovi komunicirajo, njihov občutek odpora nasproti vsemu, kar izkazuje sebičen interes in se zavedajo, kako malo je potrebno, da le-ti odidejo stran, ne morejo nikoli sprejeti, da so visoko razviti Duhovi na razpolago tem, ki prvič pridejo naokoli in jih evocirajo, toliko za srečanje. Preprosti dobri občutek zavrača takšno zamisel. Ali ne bi tudi bila brezbožnost priklicati na pomoč za denar teh, ki spoštujemo ali teh, ki so nam dragi?

Brez dvoma se komunikacije lahko vzdržujejo na ta način. Toda kdo lahko garantira njihovo iskrenost? Površni Duhovi, ki varajo, posmehljive narave in vsa plitvina nižjih Duhov, ki niso vsi natančni in previdni, so vedno pripravljeni, da odgovorijo na karkoli, kar smo jih vprašali, ne glede na resničnost odgovora. Zato bi se ti, ki si želijo resne komunikacije, morali pred vsem drugim vprašati z resnostjo in se morali informirati o naravi simpatij, ki jih mediji imajo z bitji iz Duhovnega sveta. Zato je prvi potreben pogoj, da bi pritegnili dobrohotnost dobrih Duhov, skromnost, požrtvovalnost, odrekanje in popolna nesebičnost, oboje, moralna in materialna.

9. Poleg moralnega vprašanja je prisotna tudi učinkovita pozornost, ki ni nič manj pomembna. To se nanaša na dejansko naravo same zmožnosti. Resno medijstvo ne sme in ne bo nikoli poklic, ne le zato, ker bi zbujalo moralno nezaupanje in pospešeno postajalo vedeževanje, temveč zato, ker obstaja materialna ovira kot nasprotje. Medijstvo je zmožnost, ki je pravzaprav nestabilno, izmikajoče se in spremenljivo, na čigar stalnost se nihče ne more zanašati. Je zelo negotov vir za vsakogar, ki si ga želi izkoriščati in lahko oslabi ali preneha ravno v trenutku, ko ga najbolj potrebujemo. Talent, ki ga pridobimo skozi študij in delo je drugačna stvar in je ravno zaradi tega razloga veščina, ki se jo da legitimno uporabiti kot prednost. Toda medijstvo ni ne umetnost, ne veščina; zato ne more postati poklic. Obstaja samo skozi sodelovanje Duhov. Če so odsotni, ni medijstva. Zmožnost lahko obstaja, toda njeno izvajanje bo ukinjeno.

Niti na svetu ne obstaja en sam medij, ki lahko garantira prejemanje medijskih fenomenov v čisto določenem trenutku. Torej, ob izrabi medijstva se uporablja nekaj, kar ne pripada tej osebi. Trditi nasprotno je prevara osebe, ki ji zaračunavamo. Še več, niso oni tisti, ki zapovedujejo izokoriščevalcu, temveč dotoku Duhov, duš umrlih, katerih sodelovanje je bilo ovrednoteno s ceno. Ta ideja povzroča nagonski odpor. To je bilo spletkarjenje, izrabljanje šarlatanov, ki se je izrodilo v zlorabo, ignoranco, nezaupljivost in vraževerje, kar je motiviralo, da je Mojzes to prepovedal. Moderni spiritizem, razumevanje resne narave tega vprašanja, popolnoma ne zaupa izkoriščanju tega in tako dvigne medijstvo na nivo poslanstva. (Glej THE MEDIUMS' BOOK, 2. del, poglavje 28 in tudi HEAVEN AND HELL (1) 1. del, poglavje 11).

10. Medijstvo je nekaj svetega, ki bi moralo biti izvajano na pobožen in religiozen način in če obstaja en tip medijstva, ki zahteva to stanje še bolj absolutno kot drugi, je to medijstvo zdravljenja (2). Zdravnik da sadove svojega študija, ki jih je pogosto pridobil z bolečim odrekanjem. Magnetizer da svoje lastne tekočine, včasih celo svoje lastno zdravje. To lahko ovrednotimo s ceno. Medij zdravilec pa, prenaša zdravilne tekočine dobrih Duhov in posledično nima pravice, da jih prodaja. Jezus in njegovi Apostoli, čeprav revni, niso zaračunavali za zdravile, ki so jih priskrbeli.

Torej potem, ti ki nimajo potrebnih sredstev finančne podpore lahko poiščejo svoja sredstva kjerkoli hočejo, razen znotraj medijstva in če je potrebno le posvetijo svoj prosti čas temu delu šele ko so si zadovoljili materialne potrebe. Duhovi bodo vzeli v znanje predanost in žrtve, medtem ko se bodo obrnili stran od teh, ki pričakujejo, da jih bodo uporabili za lasten za materialni vzpon.

 

Celotno knjigo lahko potegnete iz interneta: http://www.sgny.org/Books/ESE.pdf