Vsak od nas je izpostavljen stresu, vedno. Vprašanje je samo kako se vemo soočati z njim. Nekateri to počnemo tako, da se sproščamo, nekateri tako, da se še bolj zakopljemo v delo, nekateri pa preprosto umaknemo svoj pogled stran od tega, kar je preveč očitno in nam povroča stres. A niso vse poti zdravilne.
Pot po kateri gremo iz stresa, je pravzaprav pot, po kateri bi morali hoditi celo svoje življenje, saj je ravno ta pot tista, ki je najbolj optimalna za nas. O svojih poteh, po katerih hodimo po svojem življenju se nismo zelo dosti pogovarjali, ali ne?
Nekateri zutraj vstanemo in gremo v službo, po njej pa domov, drugi spet dolgo spimo, tretji se po službi obvezno odpravimo na špancir ali se ukvarjamo s športom... Pa mislite, da je samo to dovolj, ali pa na nas vplivajo še kaki drugi dejavniki?
Naša pot pravzaprav ni pot zunanjih dogodkov, zunanjega sveta. Ne, predstavlja našo notranjo pot. In ko takole tavamo po njej, se nekateri najdemo točno tam kjer moramo biti, drugi spet ne. Vse to pa je odvisno od tega, kakšno dediščino so nam zapustili naši predniki.
Pa da ne bo kdo mislil, da so naši predniki odgovorni za naše zdravje ali kaj takega? Ne, oni nam samo zapuščajo del življenja, na katerem do tedaj še ni bilo časa, da bi kdor od njih podelal. Z drugimi besedami, gre se za aspekt, kjer so bile vedno težave, s katerimi so soočali naši predniki in jih še niso mogli razrešiti.
Če so npr. le-ti bili večno izpostavljeni strahu, ker niso vedeli kakšna bo prihodnost, kaj so bo dogajalo na njihovi življenjski poti, kako bodo lahko preživeli ipd., so se načini in navade kako živeti življenje prensele na nas po poti čustvenega učenja. Če pogledamo samo slovence, še vedno celotna Slovenska populacija - več-manj- gleda na življenje kot na breme, kjer nam nič ni postlano samo po sebi in se je potrebno boriti, da nas bodo drugi opazili, da bodo z nami ravnali spoštljivo, kjub temu, da mi na njih gledamo kot na tujce, ki prinašajo samo trpljenje in breme.
Ljudje se namreč čutimo med sabo. Eni bolj, drugi manj, a to je le zavestno. Ljudje smo namreč polni podzavestnih gibov in reakcij. Ob tem je dobro vedeti, da vse zavestne reakcije izvirajo iz podzavestnih, saj drugače ne gre.
Človeški ustroj je namreč narejen na način, da vse deluje najprej od nezavednega do podzavestnega in še naprej do zavestnega. Vse namreč kar vznine znotraj nas, najprej vznikne kot nekaj, kar se ne da definirati z običajnim jezikom. Je neka zaznava, občutek, preblisk ipd. in šele potem pride v našo zavest, kjer se razkrije.
Nekatere stvari, ki jih naš zavestni um dojame se razkrivajo zelo počasi in zato je potrebno dosti časa, da npr. prebolimo neko smrt ali zvezo, se otresemo strahu v zvezi z zaprtimi prostori ali pajki, nas v določenih situacijah več ni sram ipd., druge pa spet hitreje.
Stvari, ki jih nosimo generacije v sebi, ki smo jih podedovali od naših prednikov so one prve vrste. Še več, so tako zelo trdovratne, da traja včasih stoletje ali stoletja, da se potem nova generacija v zvezi z nečim lahko sproščeno giblje po življenju.
Vse to je ostanek izvorne iskre življenja, ki je ustvarila nas, kot posameznike, kot tiste, ki smo prišli sem, na zemljo s posebno misijo, namreč z misijo, da razkriejmo in odkrijemo ter prepoznamo v tem ostanku sebe.
Vem, naša pot iz človeške perspektive ravno ni najbolj lahka, čeprav je le vse popolnoma naravna igra, ki jo igramo vsi. A s tem, da smo prepričani, da to kar živimo, to življenje, da ni le igra raziskovanja in razkrivanja sebe, si le otežujemo delo. Namesto, da bi se preprosto prepustili in odkrili to, kar se nam kaže na naši poti, ki nas vleče nazaj, se temu, na vse pretege upiramo. Seveda pa ob vsem tem niti ne želimo videti, da je tam nekaj, nekaj kar nas vleče v neko smer.
