* Iniciacija v Vodnarjevi dobi je skupinski napor, ki zahteva, da učenci demonstrirajo skupinsko zavest in sposobnost delovati harmonično na skupinskih projektih.
Vstop v vodnarjevo dobo poudarja generalno tendenco nasproti sintezi, skupinskim interesom, sodelovanju na vseh področjih in premikanju stran od ločenih odnosov, ki so tako pogosto karakterizirali človeške odnose v preteklosti. Ta inklinacija je tudi iskanje izraza z odnosom na iniciacijo.
Nekateri tihi aspekti skupinskega dela so že bili opravljeni in bo zato zadostovalo izpostaviti, da se ti principi tudi nanašajo na trening iniciirancev. Kjer je bil v preteklih letih poudarek na individualnem treningu in na posameznem vstopu iniciiranca, je Hierarhija sedaj sprejela politiko skupinskega vstopa. Mojstri so bili prisiljeni k temu ponovnemu premisleku v odnosu zaradi pospešenega povečevanja števila kandidatov za iniciacijo in ker se jih pričakuje še mnogo več v letih, ki ležijo pred nami.
V prihodnosti bo iniciacija postala skupinski vložek. To bo temeljilo na principu, da bodo skozi tesno sodelovanje, lojalnost, medsebojno prepletenost in ljubeče razumevanje, ustvarjene združene skupine, ki bodo posvečene služenju človeštvu. Zamisel je, da do bodo ti učenci potem združeni sposobni stopiti pred Iniciatorja, in združeni sposobni vstopiti v novo sfero zavesti in aktivnosti, in da bodo prevzeli svoja nova področja služenja kot združene skupine.
Kot je bilo lahko pričakovati, ti začetni poizkusi še ne delujejo gladko in glede na načrt. Človek ni še čisto enak prihodnjim pričakovanjem, saj povprečen učenec še vedno mora preiti več svojih vrojenih sebičnih groženj preden se bo sposoben prilagoditi k novemu pristopu k iniciaciji. Generalni princip skupinskega napora na raznih terenih vsekakor pospešeno prežema človeški um in s prihodnjimi spremembami, ki učinkujejo za v smeri izboljševanja človeških odnosov, ne bi bilo potrebno zelo dolgo preden bi iniciacija bila sposobna delovati bolj zadovoljujoče.
Dejansko je duša, oblikujoči se del te večje skupine, ki je združena v Eno Dušo, po svoji lastni naravi že skupinska zavest in nima individualnih ambicij, in je ne zamina noben posamezen interes. Je duša, ki je bila iniciirana. Prva iniciacija je proces, ko se duhovni človek znotraj osebnosti začne zavedati sebe kot duše, dvojnosti osebnostnega obstoja in da ima ta notranja subjektivna entiteta svoje lasten moči, odnose in usodo. Trenutek, ko se posameznik začne celo bežno ali le periodično zavedati tega, se prebudi tudi njegova skupinska zavest. Vsak nadalnji korak vzrolž Poti Iniciacije poudarja to skupinsko prepoznavo in bo pospeševal skupinsko aktivnost in iniciacijo.
Medtem pa se mora vsak učenec kar se da najbolj potruditi, da se prilagodi s tlačenjem individualnih nagnjenj in zagotovi, da prispeva svoj poln delež, da naredi iz tega skupinskega sistema uspeh.
Čeprav se učenci v celoti tega še ne zavedajo, že pripadajo skupini duš, ki so sestavljene na eteričnih nivojih. Eden od razlogov zakaj tako dosti skupinam na fizičnih nivojih spodleti je, ker so bili njihovi člani zbrani nenačrtno in pogosto dokazujejo, da so neprijetni, kar neizbežno vodi do osebnostnih trkov. Takšne skupine so zato umetne in ne bodo zadovoljile ezoteričnih zahtev. Za trening resničnih iniciirancev mora učenec najti skupino, k kateri pripada osebno in ko je pripravljen za svoje delo, bo voden do svoje duhovne skupine, saj bo prepuščeno njegovim lastnim občutkom naklonjenosti, da prepozna svoje duhovne prijatelje in člane skupine.
Kot je primer s katerokoli skupino Mojstra (ašram), bodo te trenirne skupine sestavljene na različnih nivojih razvoja in vse ne bodo na noben način trenirane za isto iniciacijo.
Morda se čaka, da bodo tako imenovane trenirne skupine vzniknile tukaj in tam pod vodji, ki iščejo sebe in se poveličujejo, ki se morda celo imenujejo Mojstri. Ti učitelji, ki so v zmoti, bodo začasno pritegnili pozornost splošnega občinstva in celo mogoče zgodnje začetnike, vendar pa bo k njim pritegnjenih le nekaj pristnih učencev ali bodo naivni ali impresionirani z njihovimi neiskrenimi argumenti. Odkriti bo moč, da je večina teh skupin komercialno motivirana, kar bi samo po sebi moralo biti dovolj, da odžene avtentičnega aspiranta.
Iniciiranec
Večno rastoče število iniciirancev na Zemlji mora biti ne glede na to eden prvih indikatorjev postopne eksternalizacije Hierarhije in zato kot priprava za obdobje, ko bodo Izpopolneni ponovno hodili po Zemlji v fizični prisotnosti in v neposrednem zavestnem stiku s človekom. Medtem pa ti iniciiranci služijo kot povezujoča povezava, prenašajo želje in energije Hierarhije človeštvu. Vsak iniciiranec, glede na njegov razvoj in sposobnosti, služi majšemu ali večjemu centru svetlobe in moči za skupino ali skupnost, za katero je zavestno ali podzavestno prejel odgovornost.
Iniciiranec bi moral večno biti na razpolago, da prikaže jasno senzitivnost, ki je potrebna pri zaznavi in prepoznavi vtisov, ki so namenjeni njegovemu sprejemu. Moral bi biti pripravljen prevesti to kamunikacijo in jo prenesti navzdol na Zemljo z minimalnimi motnjami. Vsako dodatno razkritje bi moralo biti smatrano kot le naslednji korak, ki je namenjen razkrivanju človeške zavesti. Ta konstanten tok novih in večno sledečih si konceptov se zagotavlja, da se zagotovi stabilna in sistematična evolucija človeštva in, če je pravilno prestrežen, prenešen in interpretiran, bo zadovoljil potrebe. Iniciiranec bi moral biti pripravljen se odpovedati v trenutku vsemu kar se zdi nesmiselno, odvečno ali nerpimerno človeškim potrebam in uporabiti moč s katero je obdarjen, da razbije in razprši to, kar je služilo svojemu namenu, se je kristaliziralo in ovira človekov napredek vzdolž poti in ni v skladu s prepisom Načrta.V kontrastu z nejasnim in neodločnim odnosom mističnih idealistov, mora biti iniciiranec pripravljen izpolniti praktične in odločilne zadolžitve ezoterikov, tako na subjektivnem nivoju in na tem, kjer se nahajajo dnevne človeške zahteve.
Resničen iniciiranec ne bo nikoli zahteval priznanja svojega statusa v javnosti. Takšne trditve s strani nekvalificiranih so že povzročile mnogo škode in le vodijo do izgube javnega zaupanja, žanjejo le nezaupanje v človeškem verovanju na mnogih aspektih ezoteričnega dela in v subjektivnih svetovih na splošno. Celo znotraj relativne privatnosti ezoteričnih skupin bodo vsake težnje za priznavo duhovnega statusa vodile le do tekmovalnosti, ljubosumja in kritike s strani teh, ki stojijo na nižjih stopnicah lestvice. In kakšnega pomena je materilani status in naziv? Vse kar je pomembno je količina služenja in dela, ki ga ustvari iniciiranec in to je, kar bo resnično določilo njegov duhovni status. Njegova življenjska aktivnost je tista, resnica in intuitivni privlak njegovih besed in učenj, ki bo odražala njegov dejanski notranji status.
Ponižnost je zato atribut resničnega iniciiranca, vendar pa bi istočasno ta ponižnost morala trdno temeljiti na dejstvu, na viziji in na potrebi okoliščin. Iniciiranec mora zato imeti smisel pravilnega razmerja, uravnoteženo točko gledanja, objektiven in neoseben odnos, in nenazadnje razlikovanje in spososbnost prepoznati in resnično razmotriti prednosti in pomajkljivosti vsake situacije.
Z nenehnim osredotočanjem svoje zavesti na subjektivni svet misli in ne več se prevladujoče okupirati s svetom zunanje percepcije, iniciiranec, duhovni iskalec, prispe do spoznanja, da je svet duha v resnici svet pomena in edini svet resničnosti človeštva. Njegova naloga postane, podpirati vzpostavljanje propoznave tega koncepta v zavesti rase.
Beseda ‘iniciiranec’ se dejansko nanaša na Dušo. Iniciiranec je zato vedno bil in še vedno je prisoten v vsakem človeškem bitju. Ko na to gleda iz njegovega gledišča, iniciiranec zato ni produkt evolucijskega procesa, temveč odspodaj ležečega vzroka.
