D: Kako naj posameznik povprašuje: “Kdo sem jaz?”

M: Dejanja kot “iti” in “priti” pripadajo samo telesu. In tako, ko posameznik pravi “šel sem, prišel sem”, to pomeni isto kot, če bi povedal, da je telo “jaz”. Toda, ali se lahko za telo pove, da je zavest “jaz”, saj ga ni bilo pred tem, kot se je rodilo, je narejeno iz petih elementov, ne obstaja v stanju globokega spanja in postane truplo, ko je mrtvo? Ali se lahko za to telo, ki je negibno kot klada pove, da sije kot “jaz”? Zato se na zavest “jaza”, ki najprej vznikne v telesu, nanaša različno kot na samo domišljavost (tarbodham), egoičnost (anankara), pomanjkanje zavedanja (avidya), mayo, nečistost (mala) in individualno dušo (jiva). Ali lahko obstanemo brez povpraševanja v to? Ali ne pride do naše odrešitve skozi povpraševanje, saj vse svete knjige izjavljajo, da je prav uničenje “samo prevare” osvoboditev (mukti)? Zato bi s tem, ko naredite iz trdnega telesa (truplo) truplo, ki niti ne izušča besede “Jaz”, posameznik moral povprševati goreče kot: “Kaj je torej to, kar vznika kot “Jaz”?. Potem bo v srcu posijal žarek kot brezbesedna razsvetlitev oblike “Jaza”. Torej, bo tam sama po sebi sijala čista zavest, ki je neomejena in bo omejena (zavest) s svojimi mnogimi besedami izginila. Če posameznik ostane miren brez tega, da bi zavrgel to (izkušnjo), bo egoičnost, občutek individualnosti, oblike “jaz sem telo” popolnoma uničen in na koncu bo končna misel oz. oblika ‘jaza’ pogašena kot ogenj, ki gori kot kafra. Veliki modreci in svete knjige izjavljajo, da je že to osvoboditev sama.