Kakršnekoli misli vzniknejo kot ovira posameznikovi sadhani (duhovni disciplini), umu ne bi smel dovoliti, da gre v njihovi smeri, temveč bi moral počivati v posameznikovem Jazu, ki je Atman; posameznik bi moral ostati kot priča čemur koli kar se zgodi, prevzeti odnos 'Naj se kakršne koli čudne stvari, ki se zgodijo, zgodijo; naj vidim!' To bi morala biti posameznikova praksa. Z drugimi besedami, posameznik se ne bi smel identificirati s pojavi, posamezink ne bi smel nikoli opustiti svoj Jaz. To je primerno sredstvo za uničenje uma (manonasa), ki je narava gledanja telesa kot Jaza, in ki je vzrok vseh prej omenjenih ovir. Ta metoda, ki lahko uniči egoičnost si zasluži, da se imenuje predanost (bhakti), meditacija (dhyana), koncentracija (joga) in znanje (jnana).