Z nenehno vajo posameznik dokončno doseže.
Vsi bi se morali odločiti, da poizkusijo in sledijo nasvetu svojega prijatelja do najmanjše potankosti natančno. V katerem trenutku se nas Bo usmilil s Svojim dotikom je na Njem; naša dolžnost je priklicovati Ga brez prekinitve.
Zadosti časa je bilo porabljeno v tavanju brezciljno, sem ter tja in v zapuščanju poti, da bi uživali v gledanju na svet in da bi se zabavali na različne načine, na način kot se to pač na svetu počne. Sedaj pa bi moral ves posameznikov čas biti porabljen, kolikor le mogoče, v poizkusu najti svoj lastni Jaz.
Prazen, nedejaven govor je nekoristen in le preprečuje posamezinku napredovati nasproti Njemu - to je le ovira njegovim lastnim naporom. Leta in leta so bila zapravljena na ta način.
Sedaj pa se prijatelj vrni v svoj resnični Dom! Z zavlačevanjem na poti si podaljšuješ agonijo nevšečnosti in težav, ki jih je potrebno prenašati na romanju.
Vedno si zapomni, da ta, ki je željan napredovati nasproti Njemu in vadi Njegovo Ime in Njegovo Prisotnost napreduje ne glede na to, v kakšnem stanju je.
Reči, da “ne čutim Njegovega odziva” in zato uživam v vsakdanjih stvareh ne more nikoli biti za posameznikovo dobro - vedno imej to v umu.
- Sri Anandamayi Ma, Matri Vani II, Vairāgya Mārga
