On, ki se preda Jazu, ki je Bog, je najčudovitejši podanik. Predati se Bogu pomeni ostati nenehno v Jazu, brez, da bi dal prostor dvigovanju drugih misli kot le na Jaz. Katerakoli bremena so predana Bogu, jih On prenaša. Ker vrhovna moč Boga naredi, da se vse stvari premaknejo, zakaj bi potem mi, brez tega, da bi se jim podvgli, nenehno skrbeli z mislimi o tem, kaj bi bilo potrebno narediti in kako ter kar ne bi smelo biti narejeno in kako ne? Vemo, da vlak prevaža vsa bremena, torej, potem ko se vkrcamo nanj, zakaj bi potem morali nositi  našo malo prltjago na glavi in se pri tem počutili neudobno, namesto, da bi jo položili dol na vlak in se počutili sproščeno?