Blog

Kako ne dovoliti, da nas drugi posrkajo | Naša prava narava

Zanimivo je, da vsi govorijo o vsem, da, vsekakor. Nihče pa, kljub temu, da stroka obstaja že vsaj 100 – 200 let, pa ne o tem, da to, kar govorijo eni vpliva na druge. Pa ne govorim le fizično, ko sledijo mislim, čustvom, besedam, idejam drugih, temveč tudi neposredno, torej na nivoju neposrednega prenosa.

Ljudje smo zelo čedna bitja in to vemo, vendar pa ae zelo malo govori, če sploh o prenosu. Govorim o prenosu čustev, misli, idej, zamisli, konceptov, spominov ipd.

Da, če vprašate psihologe ali psihiatre, prihoterapevte, še bolj pa ljudi, ki se ukvarjajo z različnimi alternativnimi oblikami zdravljenja, vam le-ti znajo o tem povedati dosti. Sicer tisti prvi trije bolj malo, saj ta stvar na strani znanosti ni ravno najbolj raziskana. Morajo pa mnogi psihologi, psihiatri, psihoterapevti obiskovati svoje kolege, da iz njih očistijo to, kar se prenese med terapijami, torej neverbalno.

To kar se prenese je izraz drugega, ki v onem prvem vidi svoje zrcalo. In težava je, da bolj se ne spuščaš v duhovne vode, bolj tega ne raziskuješ in poizkušaš identificirati z orodji, ki jih nudi »alternativa«, bolj je ta »prenos« ostanek, ki ostaja na tebi – v tvojih čustvih, mislih, spominih, idejah, konceptih.

Pa kaj boste rekli, do je stvar stroke. Pa je res?

Oni sprovocirajo psihodramo, da pacient lažje vidi v njem, torej v svojem zrcalu, sebe. Vendar pa ni težava v tem, da se odvija psiho drama med pacientom in zdravnikov, to se dogaja tudi v družbi in tam ni nikogar, ki bi očistil tiste, ki so popacani s travmami teh, ki projicirajo.

Je že res, da obstaja kar nekaj zdravilcev, ki vedo s tem opraviti, vendar pa to ni point, kajti na zdravilstvo se iz istega razloga, kot se sedaj dogaja s covid-19, ne obračajo ti isti ljudje, ki trpijo zaradi psihičnih napadov, podtikanj, spreminjanj pogledov, vsiljevanj idej, zamisli, misli in čustev v njihovo bitje. In enkrat, ko množica, ki sprejme mentaliteto in umovanje tistih, ki vsiljujejo in posiljujejo svet s svojo zagledanostjo v svoj prav, izgubi svojo identiteto.

Ne, ne govorim o teh, ki so za, ali o teh, ki so proti, kajti v življenju vedno obstajajo ti, ki so za, ker tako čutijo ali jim tako veli njihovo bitje, seveda pa tudi tisti, ki so proti, ki so brezglavo sprejeli to, kar jim pošiljajo drugi kot svojo resnico. Pa da ne bo pomote, tudi ti, ki so proti, so lahko proti za to, ker tako čutijo, ali imajo impulz s strani svoje višje resnice.

Kar pa hočem povedati, je to, da je zelo dobro biti v svojem bitju, torej »Jazu«, kolikor ga kdo čuti oz. se zna zanašati nanj. Ne prepuščajte se idejam, zamislim, čustvom, spominom, travmam drugi ljudi, saj oni gledajo na te svet skozi svojo prizmo.

Kar pa je seveda dobro, pa je to, da enostavno v tem razburkanem obdobju začnete čutiti še več tega, kar ste vi sami.

In če je to, kar mislite, da ste vi sami morda čustvo, ki ga čutite, ali pa misel, ideja ipd. premislite dvakrat, kajti to kar čutite, nekje zaznavate. Prav tako kot z očmi vidite kozarec vode, ki je oddaljen od vaših oči in zaznave vas samih, lahko tudi vidite, da so čustva in vse to kar čutite kot vas same nekaj, kar je oddaljeno od tega kar ste vi, torej Jaz sem tukaj, čustvo pa je tam.

Vse kar zaznavamo z umom, s čustvi, z mislimi ipd. je nekaj, kar na neki ravni opazujemo. Misli premišljujemo, torej o njih premišljujemo oz. o njih premišljuje nekdo znotraj nas, ki je eno stopnjo višje. Naše zavedanje se jih zaveda, ne le enega, temveč vseh in med njimi rekombinira.
Torej je nad vsemi temi mislimi neki skupen imenovalec, prav tako nad čustvi in vsem ostalim, česar se zavedamo, kot nekaj, kar opiše barvo misli, čustev ipd. In zanimivo, ta čustva, ki jih vemo opisati ali misli ali ideje prav zaprav z nečim opazujemo.

Kdo je torej ta, ki jih opazuje, če so misli, čustva, ideje, zamisli, koncepti oddaljeni in jih nekaj znotraj nas opazuje? Če pogledamo tako, ne morejo biti prej omenjene (misli, čustva, ideje ipd.) del nas, saj jih opazujemo, zavedamo se jih kot nekaj, kar je oddaljeno od tam, kjer zaznavamo, da smo mi.

Dobro je pogledati s čim se mešamo z drugimi, kajti to, s čimer se mešamo (čustva, misli, ideje ipd.) je lahko zelo lepljivo in nas kaj hitro pahne v njihov svet in verjemite mi, to je nekje, kjer ne želite biti.

Vsak od nas ima pravzaprav svoj »Jaz« in v njem ni čustev, misli ipd. Jaz je le Jaz, brez vsega. Vse ostalo pa je le nekaj, kar opazujemo in se na to odzivamo. In ko se, se odzivamo, kot, da bi se odzivali na nas same.

Ne mislite si, da so vse vaše reakcije takšne kot vam kažejo drugi, čeprav tudi, vendar pa vedite, da ni nobene potrebe čutiti  tega, kar vam vsiljujejo drugi. In kako? Ko nekaj začutite, se le obrnite stran in pojdite po svoji poti.

Temelj družbe je… Gaslighting? | Razvoj prisotnosti

Gaslighting je po domače povedano zapraševanje oz. svetenje na drugega s svojimi gostimi čustvi, mislimi, občutki ipd. z namenom, da bi le ta presijala njega in se globoko vtisnila v njegov celični in dušni spomin. Dalj časa traja, težje je pot iz njega.

Pa da ne bo pomote to se dogaja tistim, ki imajo že rano, ki jo gislighter zapolni s tem kar počne. Tega najverjetneje ne počne zavestno, sicer pa četudi je to zavestno, je tudi to njegova osebnostna karakteristika, ki ni zaželena z vidika njegovega lastnega bitja.

Vsak je, kdor pač je. Tudi gaslighter. In vsi mi smo se prišli na zemljo naučit, kako delati s sabo. Pa ne samo površinsko, temveč globlje, saj vse kar počnemo, na neki ravni tudi počnemo v duhovnem svetu.

Če imamo potrebo zapraševati drugega, tu počnemo na duhovni ravni, le da se tam izraža malček drugače. Tam prihaja do maskiranja tvojih lastnih potencialov in sposobnosti, da več ne vidiš tega kdor si.

Na fizični ravni se dogaja isto, vendar pa ker večina ljudi ne pozna koncepta biti jaz, se čuti kot nekaj, kar ti preprečuje početi še naprej svobodno to kar si.

Biti svoboden in početi to, kar pač počneš je nekaj, kar mi vsi smo, če seveda odštejemo vse te impulze, ki smo jih vgradili v svoje bitje in so prišli od kogarkoli drugega ali nas samih. Naš um je namreč lahko zelo koristen, ker filtrira impulze, ki niso naši, vendar pa je po drugi strani lahko zelo naporen, če ne zna prepoznavati tega, kaj smo mi in kaj ne.

V življenju to sicer počnemo že od malega naprej, prepoznavamo svojo lastno naravo, vendar pa, ker tega ne vemo že od »nikoli«, ne moremo vedeti kdo smo mi, vsaj na ravni umskega elementala.

Prežema nas mnogo impulzov, ki so umske narave od čustev, misli, občutkov, vibracij, energij in vse te nam govorijo, da smo to mi, vsaka od njih nam na globoki ravni pravi »jaz«. In če nimamo pravega znanja kaj smo mi in kaj ne, predvsem pa če se nenehno ne čistimo, vsaj dokler smo izpostavljeni temu, da se impulzi lepijo na nas, ne moremo vedeti, kaj smo mi.

Tega na svetu ne ve skoraj nihče. To, da se opišemo s čustvi, mislimi, občutki, spomini ipd. je le delna resnica oz. sploh ni. To je le opis tega, kar zaznava um.

In kaj je narobe s tem? Um je le nek elemental, ki ga zaznavamo znotraj sebe.
Znotraj sebe? Da.

Če smo pozorni, se v življenju zelo nanašamo na to, kar se pojavlja znotraj nas samih. In v trenutku postane to, kar se je pojavilo znotraj nas nekaj, kar je naše.

Pravimo, moja čustva, moje misli ipd. in tu se dirka za preživetje začne. Kar na enkrat je vse moje, ker se je pojavilo v stanovanju, vendar pa sploh ne vemo, da smo le prostor, kjer se vse to pojavlja zamenjali za nas.

Človeška narava je že od majhnega nastrojena na to, da prepoznava predmete, ki se v njej prikazujejo. Moj avto, moja mama, moje koli, moja sreča. Pa smo mi res vse to, kar se pojavlja v naši zavesti, ali ne?

Zanimivo je, da vse to najprej zaznamo znotraj sebe, kot če bi gledali na stanovanje, kjer se nahajajo predmeti. In v trenutku, ko to zaznamo, kot nekaj, kar se pojavlja znotraj nas, in kar seveda z notranjim ali zunanjim očesom opazujemo, kot nekaj v prostoru, ki je seveda naš, začnemo kar predpostavljati, da je to naše.

V trenutku namreč, ko nekaj povemo, da je naše, to seveda je naše, saj znotraj nas ne obstaja nihče drug, kot mi sami. A težava je v tem, da to, kar je naše, vedno le prihaja in odhaja, se prikrade v nas in potem izgine ko je zastarelo, neuporabno, nečisto ipd.

Pa je to zares naše ali se nam le zdi, da je naše? Težava je, kot sem poudaril že zgoraj, v tem, da mi zahtevamo lastništvo tega, kar vidimo znotraj nas samih.

To počnemo tako za kupljene stvari, kot za stvari, ki se nam zdijo, kot bi lahko bile naše.

Kar pa je tukaj zanimivo, pa je to, da ves čas govorimo naše, kot da bi nam to pripadalo že od procesa nastajanja naprej. Pa vendar, kdo je vse to ustvaril?

Če pogledamo na vse skupaj kot na to, da vse to opazuje naš um, oz. je naš um tisti, ki vse to zazna, pa kakor koli že obrnemo, saj so misli, čustva, premeti, spomini ipd. del uma, je vse to ustvaril um.

Umski elemental, ki mu skrajšano pravimo tudi um, je vsekakor tisti, ki zaznava stvari in jih predoča naši zavesti. Vsak od nas ga ima. Eni bolj jasnega, drugi manj, vendar pa to ne pomeni, da ga nimamo.

Razlika je le v tem, koliko je pretočen, kajti bolj je gost, manj svetlobe oz. višje zavesti prehaja skozenj. To je podobno kot olje in voda ali pa sok in voda ali pa zadimljen zrak in čisti zrak. Več je v njem primesi, manj prihajajo skozi tistega, kar sveti od zgoraj, če se že nanašamo na svetlobo, ki sveti od sonca.

Bolj je um »čist«, manj je gost oz. prežet s potrebami, da izražamo nekaj drugega, kot želi višja zavest skozi nas izraziti, manj seveda v življenju vidimo in bolj smo zmedeni. Znano?

Pri vsem tem pa se ne konča samo pri zmedenosti, temveč prihaja zaradi onesnaženosti uma do depresij, anksioznosti, bolezni, obolenj, utrujenost, nemoči ipd. Kako torej iz tega?

Kontaminacija oz. onesnaženost našega uma je pogojena s tem, kako daleč želimo iti stran od sebe. Bolj želimo poslušati »svoje« želje, misli, čustva, potrebe ipd. manj slišimo tega, kar želi višja zavest od nas v tistem trenutku. Hkrati pa to tudi pomeni, da je prostor v našem umu bolj gost, zamegljen.

Kako torej iz zamegljenosti?

Podobno kot, ko je stanovanje preveč umazano in naloženo, podobno je umazan in zaprašen tudi naš um. Razlika je le v tem, da se po stanovanje težko gibamo, zrak je slab, ne vidimo več skozi okna, pri umu pa je v njem preveč misli, namenov, potreb, nagnjenj, spominov ipd. in zaradi njih ne more priti skozi svetloba, da bi se um lahko razsvetlil.

Za razsvetlitev oz. za sprostitev zaprašenega uma je potrebno, da ga odprašimo in to storimo s pravim oz. z resničnim znanjem. Včasih je to znanje nematerialno, drugič svet ubesedeno, tretjič v obliki intuicije ipd. Zato pa je tudi, ko je intuitivni preblisk v vprašanju, tako zelo jasno, kaj in kako, pa še brez naporno se to počne, če mu sledimo.

Kaj torej počne družba v tem?

V družbi prihaja mnogokrat do zapraševanja, saj ne moremo vedeti kdo ima koliko jasen in čist um, pa mu še vedno razlagamo svojo resnico. In če jo razlagamo dovolj dolgo, brez da bi mu dovolili, da reče ne oz. da jo mora sprejeti kot takšno, ker sem to povedal jaz, se ta prah začne oprijemati uma tistih, ki nas poslušajo, še posebej, če se preveč ne upirajo temu.

To se počne v šolah, vrtcih, v skupinah, na forumih, na predavanjih, v medijih ipd., težava je le v tem, da oni sicer vedo, da vplivajo, ker to marketing, poučevanje, razlaganje počne, vendar smo se premalo poglobili v to, kaj to naredi človeškemu umu.

Odzadaj za takšnim oz. tovrstnim posredovanjem informacij dostikrat leži moč, ki jo tisti, ki komunicira želi vržti na tistega, ki posluša in mu vsiliti svojo resnico, ne zaveda se pa, da tudi drugi njemu to počnejo. Takšna komunikacija je namreč vedno dvosmerna cesta.

Gre se za globoko rano tistega, ki ima potrebo to početi, seveda pa tudi tistega, ki to sprejema in dovoli, da se mu po počne.

Naša družba oz. skoraj vse zahodne družbe so takšne, saj imajo iz tega koristi. Pa da ne bo pomote, tudi korist je neki impulz, ki prihaja iz uma. Težava je le v tem, da se zaradi tega impulza družba ne more osvoboditi svoje globoke ranjenosti – za hlapce rojeni, za hlapce storjeni, torej hlapci.

 

Ustvarjanje stresa, notranjih napetosti in življenje | Pasti duhovnosti

Ljudje srkamo, ne glede na vse. Če drugega ne, potem sončno energijo. Vsekakor pa se ne ustavi pri soncu. Ne, ljudje smo naravni srkalci.

Srkamo znanje, čustva staršev, navodila nadrejenih. Ne glede, da to ni tako očitno, saj se ne čuti, no vsaj pri večini ne, saj je pozornost ljudi dosti bolj na tem, kar je posrkano. A enkrat, ko to posrkamo, karkoli, potem je samo odvisno od našega fokusa.

Fokus je zelo intenzivna stvar, saj v njem gori potreba, da gre nazven. To seveda diktira um, tisti torej, ki pravi, jaz sem.

Pa da ne bo pomote, ta pravi jaz sem, ne Jaz sem, torej neka misel, ki je prevzela funkcijo našega pravega Jaza.

Preberi več

Življenjska prepletenost (2) | Duhovna rast

Zelo težko je živeti, če nimaš jasnih misli? In zakaj ne?

Ne eden velikih razlogov je prepletenost. Pa ne samo z drugimi, temveč tudi sam s sabo.

In kako si lahko prepleten sam s sabo? Na, v naših organih, krvi, dnk-ju so energetski vzorcu, naša koža jih nosi, naši načini obnašanja. In kar počnemo v življenju, dostikrat, je to, da sledimo temu, kar se nam pojavi v telesu, občutkih, mislim, čustvih, pa niti ne vemo, če je to naše ali prihaja od nas samih, ali od kje drugje.

Zanimiva bitja smo ljudje, ko niti ne poznamo sebe, pa bi drugim govorili, se z njimi prepletali še bolj, da bi morda izvedeli nekaj o sebi. Ljudje to dostikrat počnemo, v ljubezni, s prijatelji, v spolnosti. Gremo čutit druge, ne da bi se zavedali kaj se pravzaprav dogaja znotraj nas in kateri del nas čuti.

Preberi več

Življenjska prepletenost | Duhovna rast

A ste vedeli, da smo na tem svetu prepleteni? Seveda ste. Pa ste pomislili, koliko ste prepleteni z nekom drugim, z vsemi? No, to pa je druga zgodba.

Že od malega namreč nas učijo biti prepleteni. Če ne drugače s tem, ko nas učijo, ko nas priučujejo na ta svet. Takrat smo zelo prepleteni, če ne z drugim, s tem, kar okušamo, kar čutimo, kar zaznavamo. Tudi občutek oddaljenosti je neke vrste prepletenost.

In bolj se prepletano s svetom, bolj dobivamo občutek o tem, kakšen je svet. Bolj gremo vanj, bolj se nanj navežemo. Navezano smo na besede, na čustva, na misili.

Ko vzide sonce nas le malo doživlja sončni vzhod takšen kot je. Najprej seveda pomislimo, oh, glej, svetlo je. In potem, vaj nekateri, se oblečemo, popijemo kavo ali pa kar gremo na bližnji hrib. Vse to je neke vrste matrika v našem občutku za Jaz, v našem energetskem polju.

Preberi več

Kako se kreira (1) | Duhovna rast

Ljudje vedno kreiramo, saj je naša narava kreiranje. Vse namreč, kar prihaja iz nas je kreacija, pa bodisi je to vdih ali izdih, beseda ali misel. Težava je le v tem, da se tega ne zavedamo.

Kadarkoli se kar koli zdi v nas ali okoli nas, je to kreacija, in da bi to dojeli moramo pogledati malo globje od same vsakdanje plitvosti življenja. Življenje nam namreč res da občutek, da je to kar ustvarijo misli, koncepti ideje, čustva ipd. naša kreacija in je, vsekakor je, vendar pa ne takšna kot se zdi.

Vse to kar prihaja iz nas namreč ni skreirala misel, ni čustvo, ne koncept, ne ideja. Vse to so le blueprinti naših kreacij. Kreira pa nekdo drug. In kdo je ta? No, za kaj takega moramo iti globlje, a še pred tem je potrebno po vedeti nekaj drugega.

Če je misel blueprint, pa blueprint je tudi ideja in zamisel, čustvo, potem  to od nekod izvira. In ta nekdo mora biti nekje višje oz. globlje v naši zaznavi. In kar je zanimivo, ta vedno ustvari to, kar je na nižjem nivoju.

Predstavljajte si to takole, kot je v vesolju. Sonce sveti in na nebu so oblaki. Kreacija je senca in vse kar je pod njo, ni osvetljeno.
Tako je tudi pri naših kreacijah. Vse kar ni osvetljeno z lučjo duše oz. višjega aspekta našega zavedanja, je v senci, torej ni kreacija duše.
Takrat je ta kreacije le umska, čustvena, miselna, konceptualna. In s tem ni čisto nič narobe. Ta kreacija je v popolnosti izpostavljena zakonom dvojnosti, skozi njo pa tudi sijejo zakoni karme.

Ker ni osvetljena z lučjo duše, je pač osvetljena z lučjo uma. Um, kot vemo je pač takšen in drugačen. En enem trenutku je to, v drugem nekaj drugega. Da pa bi lahko dosegel svoj stalen fokus, ga je potrebno scentrirati.

A kar se tukaj dogaja, se gre le za umski fokus. Luči duše še vedno ni.

Za kaj takega je potrebno, da se duša prebudi. Ponovno rojevanje duše v duhovni svet pa ni tako preprosto, če to pogledamo iz materialnega vidika, saj smo zelo ujeti vanj.

Duša ima namreč rada dobrohotnost, blagohotnost, ustrežljivost, in da bi tja prišli, je potrebna spontana stopnja vsega tega, ne tista, naučena z možgani. Možgani so vsekakor dobra iztočnica, saj pomagajo um fokusirati na nekaj, kar je pomembno.

Da pa bi lahko šli globje, pa je dober način, kako priti do spontanih načinov izražanja našega bitja, da se udeležimo neke vrste prostovoljnega dela. Takšno delo pomaga znotraj nas sproščati ujetosti v meso, saj človek, ljudje, ki jim pomagamo, nimajo začrtanih pravil, kako bi naj to potekalo.

Oni so kaki so in prostovoljno se podrazumeva za razliko od plača nega dela, kot nekaj, kar je bolj ohlapno, torej ne tako ovito v cilje, uspešnost, rezultate. Uspešnost pri takem delu ne bi smela biti in čez nekaj časa izvodeni takšna prioriteta.

Da si lahko dobrovoljen, uslužen, dobrohoten, prijazen, za toi ne rabiš ničesar. Vendar pa je potreben čas. Vse kvalitete v življenju se brusijo, in le-te postanejo najboljše, najbolj fine, če jim damo čas. Čas, pa je v današnji družbi nekaj, kar zna biti težava.

Doma smo pridobili vrednote. Bodisi je to bilo, da je treba hitreje, ali počasneje. Nekateri so preprosto prehitri ali prepočasni. Poleg tega, pa še ni prave pristnosti. Doma nas naučijo v skladu s tem, kar so in tudi mi to počnemo sebi in drugim, ko se sprehajamo in integriramo v družbo.

Vzgled je vsekakor pomembna stvar, a če je pravilno usmerjen. Vsi namreč ne zmorejo tistega lepega, kar je potrebno za prebujenje duše.
Da bi lahko počasi začeli prebujati dušo je potrebno najprej videti sebe kot nekaj ločenega od živalskih nagonov in nižjih čustev. Potrebno je začeti goji vzvišena čustva in ta nas podpirajo, ne tista nizkotna.

Človek na poti do superčloveka oz. do človeka, ki prepozna sebe kot instrument kreacije prehodi dosti poti, dosti čustev in namenov, nagonov je potrebno zatirati. Potrebno je postati dober človek, ki ima čim manj pomanjkljivosti, ki bi ga lahko vodile stran od njegove ravne poti, do tja.

Komaj, ko se začnejo topiti tiste otopelosti, globoke prizadetosti in vse tisto, kar povzroča, da odreagiramo nagonsko, spontano ali kakorkoli drugače, da bi vrnili »milo za drago«, je tukaj ovira. Duša se ne more in tudi noče odpreti prej, kot človek pokaže, da si želi biti drugačen.


Dobrodošli na Tomaževi spletni strani!