Prvo kot prvo, to ne pomeni, da najprej gledaš druge, njihov energije, čustva, občutke, misli in jih začutiš. Ta čustva, misli, občutki ipd. niso nikoli v popolnosti njihova. Ne, empat je nekaj drugega.

Verjetno ste slišali za definicijo, da empat čuti druge kot sebe. To ne pomeni, da čuti njihovo energijo, njihova čustva ipd., ko se osredotoči na njih.

Vse to so posredne izkušnje, kjer ljudje, čutimo drugega še preden jih začutimo, damo podzavestni ali zavestni namen, da jih bomo začutili. Ljudje dandanes mnogo delamo na odpiranju svojih čutil, čutov ipd.

Pa ne le fizičnih, temveč tudi ti. psihičnih.

Pri tem pride mnogokrat do zmede, saj je tisto,kar so oni, kar mi čutimo, ko se obrnemo k njim, ko pomislimo na njih, ko se z njimi pogovarjamo že namera, da jih želimo čutiti. To je v človeški naravi, saj vsak, ki želi z nekom komunicirati, z njimi komunicira na ravni čustev, misli, občutkov, idej…

Pravi emapt pomeni nekaj drugega. To je čutiti njega kot sebe, ko niti n potrebuješ dati namena ali se kakorkoli osredotočiti nan. Tu kar teče neki tok informacij.

Ti ljudje nimajo nobenega predhodnega treninga, iniciacijj, potrebe, da bi čutili druge ipd.

Oni pač taki so.

Naravni empati.

Je že res, da se empatija razvijaj. Že ko premišljujemo o drugem, n njegovih čustvih ipd., je to nek način vživljanja kot pravi sodobna znanost. A to ni to.

To je privzgojena empatija, medtem, ko pravi emapti dejansko čutimo druge saj smo na neki ravni prosojno zrcalo skozi katerega prodre svetloba, čustva, občutki, misli ipd. drugih ljudi.

Privzgojeni empati se zavarujejo z ovojnico svojih misli, čistev, občutkov, idej, spominov, konceptov, da bi bi v njih predaleč prodrlo to, kar prihaja do njih.

Je že res, da so tudi oni do neke mere prosojni. A to prosojnost pridobivajo s treningom. In njihovo čutenje drugih je invocirano, skozi trening se učijo svojih zaznav, kaj oni so.

To na neki ravni počnemo vsi, saj je tak način življenjskega treninga. Vsi na neki ravni čutimo druge. In globlji, beri tesnejši, intimnejši je naš odnos z drugimi, bolj jih čutimo. A takrat jih čutimo kot njih, ne kot sebe.

Kar pa je razlika, pa je to, da jih čutimo bolj intenzivno. In pri tem kaj hitro zamenjamo njih za sebe.

Zemljenati njhi za sebe je zelo pogosto pri ljudeh, ki se ukvarjajo s kakršnekoli vrste subtilno znanostjo, kjer se okrepi čutenje. Pravzaprav meja med mano in tako predstavlja edino pravo mejo.

A to ni neka ostra meja.

Gre se za nivo samospoznanja. Kajti bolj poznaš sebe, manj imaš potrebo mešati se, manj imaš potrebo biti oni drugi.

Potreba biti oni drugi, ali vsaj čutiti onega drugega, njegove namene, čustva, notranje čutenje je zelo očitna pri ljubljenju, kjer se zgodi,da dobimo priložnost, da okušamo njega. A še vedno le okušamo.

Nismo pa on. Vsak od nas ima namreč svojo opno samozavedanja, ki ga loči od drugih. In namen te opne je, da lahko samo mi, v prvi osebi, okušamo sebe kot sebe.

Težava pa nastane, ko nekdo, nekaj želi čutiti nas v prvi osebi. Takrat se zgodi, da se lahko opna predre, in takrat lahko nekdo drug vstopi v naš prostor.

Pravi empati to čutijo kot zelo nasilni vdor, kot zelo nasilno dejanje, kjer se hoče-nočeš ,morajo pomešati z drugimi.

To, da se pomešamo, včasih vemo, včesih ne, saj to tudi obstaja v resničnem svetu vseh drugih ljudi. Že ko nas drugi preplavljajo s svojimi idejami v šoli kot učitelji, prevzememo njihova učenja, ideologije.

Eden najbolj očitnih primerov mešanja je pa npr. obisk koncerta, kjer kar zaćnemo skakkati, čeprav nam ni, ali pa pogreba, kjer kar postanemo žalostni li dobimo rosnate oči, čperva nimamo nič z umrlim.

V prostoru so namreč vsa ta čustva, vse te misli, vsi ti občutki, ki se v obdobjih tesnejše povezave kar pomešamo in potem to tudi izražamo. Tudi demonstracije so eden takih dogodkov, kjer se čustveno odpremo z besom, jezo, nasprotovanjem.

Pri pravih empatih, se kaj zlahka zgodi, da pride do zrcaljenja čutev, misli, idej tako globoko, da se tudi pravi empat odzove enako kot ostali, če ne prepoznava svoje meje.

To je tudi razlog zakaj pravijo, da empati nastavljajo zrcalo. Pri nas se ne gre za reagiranje na to, kar so drugi, temveč za reagiranja na sebe, kajti to, kar čutimo v sebi, niso drugi, temveč mi sami.

Pri nas je stvar malo drugačna kot pri novodobnih duhovnih učiteljih, ki so šlo skozi mnoge procese čiščenja, odpiranja, priučevanja zaznavanja ipd. Oni se še vedno odzivajo na to, kar zaznavajo, vsaj v večini. Pri nas pa je stvar drugačna.

Mi namreč čutimo to, kar čutimo, kot svoj pristen izraz.

Vedno kot to čutimo, smo mi, mi. Vsaj v tistem trenutku, ko to izražamo, čeprav se pozneje zavemo, da je bilo to, kar smo izrazili bilo nekaj drugega.

To lahko zaznavamo vsi. Vsi namreč lahko zaznamo, da včasih izrazimo nekaj, kar ni usklajeno z nami.

Razlika je le v tem, od kot prihaja to spoznanje.

Pri veliki večinin novodobnih učuteljev, zdravilcev ipd. spoznanje prihaja spoznanje od zunaj, saj so znanje dobili od zunaj in je um tisti, ki zaznava. Pri nas pa je stvar drugačna.

Mi zaznavamo od znotraj. In če nas kakšni novodobni učitelji želijo poučevati, da se naj naučimo tega in tega in tega, nas lahko to zelo poškoduje. Naš način je drugačen.