Vsak od nas čuti kaj je “nižja” in kaj je “višja” zavest. Vsi namreč vemo, da ko ustvarjamo v mislih koncepte, ideje, potrebe, da je to nekaj nižjega in da ko smo sproščeni, v toku, da je to nekaj višjega.

Kar je pa zanimivo, pa je to, da je tak način delovanja tako zelo močno ukoreninjen v nas, da se mnogokrat sploh ne zavedamo, kaj počnemo in kako komuniciramo.

Seveda mnogi tega ne vedo, saj so tudi oni ujeti naučenega načina komuniciranja. Zato za njih obstaja samo poris, poteg, akcija, delovanje, nekaj se mora zgoditi, umovanje, premišljevanje. In kje je keč?

Vsi imamo v sebi svoj pristen občutek za sebe, za svojo notranjost, ko ni znotraj še ničesar. Niti čustva, kot mu mnogi pravijo, niti misli. In ta naš občutek je posejan z nečim, kar niti ne vemo opisati. A težava je v tem, da nas nikoli niso učili o nas, o našem lasten občutku za sebe. Vedno le o tem, kar potrebujejo drugi.

Meni se nasmej, mene ubogaj, meni nagodi. In mnogi so polegli temu že v zelo zgodnjih leti. Mnogi so zato, ker niso želeli tega početi, kar se je od njih zahtevalo bili okarakterizirani kot trmasti, ne sledeči, tisti, ki ne želijo poslušati, nepozorni. 

Težava je v tem, da ima vsak od nas svoj lasten občutek za sebe, za svojo bit, kljub temu, da se tega ne zaveda zavestno. Vsi nekje vemo ,da smo živi, vsi nekje vemo, da smo sproščeni, vsi nekje vemo, da smo ujeti, v stresu.

Izkušnje ujetosti se pojavljajo v umu. Čutimo jih v čustvih, čutimo jih v občutkih. Misli nam govorijo, da ne morejo ven od tam kjer so. Spomini so kontrakiktorni z idejami, z drugimi spomini, z drugimi mislimi, z drugimi občutki. Naši koncepti se rušijo.

In normalno je, da se upiramo, tako notranje, kar pa postane tudi že zunanje, pozunanjeno. S smehom naredimo grimaso na obrazu, vendar pa radost najprej začutimo v umu, v čustvih, občutkih ipd. Prav tako bolečino. Najprej jo zaznamo v umu kot nekaj kar boli, nekaj, kar se čuti tako in tako. In potem v povratni zanki, odreagira telo.

Isto je s stresom, z boleznimi, bolečinami. Vse to se zgodi v čustvih, občutkih, spominij, idejah ipd. V kratkem v umu.

Ljudje zaznavamo sebe, kot sebe in zaznavamo sebe, kot nekoga drugega. Zakaj je temu tako?

Eno znanje, torej znanje o nas samih, je naše interno znanje, naš interni občutek o nas samih. Samo mi vemo, kako se za nas v prvi osebi čuti rdeče kot rdeča, okus po kavi, kot okus po kavi. Zato smo si različni v reakcijah. 

Nekomu je kava kava, nekomu drugemu pa nekaj drugega. In podobno je pri poslih, delnicah, marketingu ipd. Tudi tam je vse kar dojemamo nekaj kar nam je zelo subjektivno, zelo osebno v smislu naše prvoosebenjske izkušnje.

To kar počnemo je naša prvoosebenjska izkušnja. Raren če ni…

Naša prvoosebenjska izkušnja vedno kaže k nam, ka našemu znanju o tem, kar se dogaja znotraj nas, znotraj našega lastenga čutenja, znotraj naših lastnih občutkov, nikakor znotrtaj čutenja in občutkov, misli nekoga drugega.

In tukaj vstopi kako zaznavamo sebe kot nekoga drugega.

To je čarovnija življenja v svetu dvojnosti, kjer je vse v parih, nasprotjih ipd. Vedno namreč, ko se postavimo čutit nekoga drugega kot sebe, in to se počne večino časa, se postavimo v drugotno vlogo svojega lastnega doživljanja sebe.

In v čem je keč?

Gre se za to, da pomotnimo, potunkamo svoje prave in resnične občutke o sebi in sledimo neki zgodbi, ki nam jo čarajo to, kar dojemamo kot nekoga drugega.

To počnemo, ko dizajniramo produkte za nekoga drugega, topočnemo, ko opravljamo marketing za nekoga drugega,to počnemo, ko se učimo v šoli, to počnemo, ko nas učijo starši o nas samih ipd.

Nekaj od tega je vsekakor koristno. In bolj so ta učenja povezana s tem, kar mi v renici doživljamo sebe v prvi osebi, bolj so pristna. In bojl so pristna, bolj je človek talentiran.

Da, tem, ki se ne ozirajo na druge in izvajajo kar izvajajo skozi sebe, so unikatni, so talenti in njihovo delo  je cenjeno.

Zanimivo je koliko otrok pred vstopom v šolo kaže talenmte in ti pozneje zbledijo, potonejo v njih, kot nekaj kar zamenja nekaj drugega. Učenje o mnaterialnerm svetu, o delovanju v materialnerm svetu, o tem, kako mora biti to delovanje izraženo, da bo družbeno sprejemljivo ipd.

Človek, ki je to, kar je, ki čuti sebe kot sebe, ne kot nekoga, ki je poln znanja, izkušenj, čustev iz te poti, občutkov, spominov, idej, konceptov, je svoboden tega, je pristen in naraven. Vendar pa naš svet vidi te stvari drugače. Želi, da smo ujeti v ustvarjanje po njegovih merilih, ne po svojih.

Tisti, ki so dovolj “priključeni” na sebe, na svoje lastno čutenje sebe imajo strateško prednost. Že v otroštvu se začne ločevati. Ti si močan, ti nisi. In to ločevanje se kaže skozi posiljevanje z nečim, kar tvoja resnica, ki izvira iz tebe ni.

Tisti, kdor preživi indiktrinacijski poizkus pač ostane to  kar je, talent. Vsi drugi pa postanejo to, akr si želi množica. 

Namensko v družbi vzrejamo ljudi v “nižji” zavesti, ker je tako oblj priročno, bolj enostavno, bolj karkoli že.

Vendar pa obstaj pot iz tega, kar je nižje, netalentirano. In ta pot je pot nazaj tja, od koder ste bili izgnani.

Zanimivo je, kako je to potovanje enako biblični zgodbi o kači in Adamu in Evi.

Če želimo nazaj moramo začeti vso napačno znnaje, ki ga imamo o sebi, začeti zamenjevati s pravilnim znanjem o sebi. To je edina pot. 

Če želimo tja, je to tudi edini način. In kakšen je ta način? 

Način samoanalize, samoizpraševanja, način odkrivanja svoje lastne, vrojene biti. In zanikanje tistega, kar je lažno.

Da pa bi vedeli kaj je lažno, pa se moramo najprej naučiti pravega in resničnega znanja o sebi.